'Starši se ne zavedajo škode, ki jo povzročajo, če delajo namesto otroka'

Šolska stroka je enotna, da so, od kar je nastopila epidemija, najbolj ogroženi učenci od 1. do 3. razreda (tako imenovana prva triada), saj so še premajhni, da bi se lahko samostojno šolali od doma. Zato se morajo prav ti (poleg otrok z vedenjskimi, učnimi in drugimi težavami) najprej vrniti v šolske klopi, so jasni učitelji. Seveda pa so za marsikaj prikrajšani tudi starejši učenci. S kakšnimi težavami vse se soočajo, sta nam s prve roke povedala učitelj biologije na Osnovni šoli Janka Modra Dol pri Ljubljani Boštjan Železnik in učitelj športne vzgoje na Osnovni šoli Frana Albrehta Kamnik Simeon Klokočovnik.

Šola na daljavo je razlike med otroki še poglobila

Niso vsi otroci enaki in tako tudi šola na daljavo ne predstavlja vsem enakega izziva. Medtem ko nekateri povedo, da jim takšen način dela celo bolj ustreza, kot če bi bili fizično v šoli, se marsikje zaplete že pri osnovah za pouk na daljavo, kot je, denimo, vzpostava povezave s svetovnim spletom. "Kar se tiče opreme, torej zagotavljanje računalnikov in podobno, je zdaj več ni, še vedno pa imamo – govorim za našo šolo, v nekaterih delih občine – nekaj relativno slabe pokritosti z internetom," pove Železnik.

Izpostavlja, da so največja težava otroci z vedenjskimi in drugimi učnimi težavami, ki poleg strokovne pomoči potrebujejo veliko več osebnega stika, pogovorov, spodbude za delo ... "Tega pa sedaj ni in to je po mojem mnenju trenutno naša največja težava. Ostali otroci niso problematični, saj bo slej ko prej narejeno vse, pobarvano vse, napisano in izračunano vse, v večini primerov celo prej, kot je to sploh zahtevano in zaželeno". 

Te razlike med učenci, pravi Železnik, so prisotne že od prej. "Se pa ob novem načinu dela samo še potencirajo. Na žalost," doda.

Ko je ugotovil, da le ena tretjina otrok opravlja naloge, je spremenil način dela

Simeon Klokočovnik, učitelj športne vzgoje na eni izmed kamniških osnovnih šol, je po dveh tednih pouka na daljavo (vmes so bile podaljšane počitnice) naredil analizo sodelovanja učencev. "Upošteval sem odzivnost in kvaliteto opravljenih nalog, pri čemer sem jim nastavil tudi skrite pasti. Na primer: naloga je bila, da učenec opravi krepilne vaje po priloženem video posnetku, kasneje pa je bila dodana še naloga, da našteje deset različnih krepilnih vaj. Iz odgovorov se je razbralo, kdo je dejansko opravil nalogo in kdo ne," pojasni. Rezultat analize pa: le ena tretjina otrok je bila dokazano aktivnih.

Po njegovih besedah je druga tretjina naloge oddajala nepopolno, to je "šele čez vikend ali pozno ponoči, ko bi moral zdrav otrok spati". Nekateri med njimi so se skušali delu izmakniti tako, da so mu namesto pristnih fotografij poslali takšne, ki so jih prenesli kar s spleta. "Spet drugi pisno nalogo lahko naredijo takoj, sliko petih drevesnih listov iz gozda, ki dokazujejo aktivnost zunaj, pa ves teden ne zmorejo poslati," pove učitelj.

Najbolj ga je skrbela zadnja tretjina otrok, ki je bila povsem neodzivna. "Sploh fantje so večji problem, ker nimajo navad za sprotno delo. Čakajo do zadnjega dovoljenega roka, preizkušajo, kako daleč lahko gredo, upajo si eksperimentirati, vedo, da vedno obstajajo naknadni roki in tako naprej," pojasnjuje Klokočovnik in izpostavi, da so otroci po njegovih izkušnjah najmanj odzivni pri izbirnih predmetih: "Češ, to je dodatek, zdaj ni pomemben. Še pri mlajših učencih, kjer jim v veliki meri naloge pomagajo oddajati starši, šport ni tako pomemben, da bi jim jemal čas, ali pa se ga prelaga na zadnje opravilo."

Kot pravi, so "porazni rezultati, ki nikakor ne sovpadajo z rednim poukom", zahtevali takojšnje ukrepanje in spremembo načina pouka: "Če sem pouk začel prijazno – tako, da sem opozarjal na pomen aktivnega gibanja in jim po opravljenih nalogah delil nagradne atraktivne izzive –, sem  nato poostril zadevo s konkretnejšim delom in določenimi roki ter z dodatnimi nalogami za zamudnike in neodzivne."

Doda, da se je to (sicer s precej negodovanja, tudi med nekaterimi starši), naposled obneslo. 

"Zgodi se, da tudi starši ne odgovarjajo na naša sporočila in klice"

Z neodzivnostjo nekaterih učencev se sooča tudi Železnik. "V teh primerih seveda poskušamo stopiti v stik s starši in reševati nastalo situacijo. A zgodi se, da niti starši ne odgovarjajo na naša sporočila oziroma klice. Nekateri pravijo, da se njihovi otroci ne bodo več udeleževali video učnih ur in podobno. Zakaj tak odnos staršev je zelo težko ugotoviti, mora pa šola v takem primeru seveda takoj ukrepati in zaščititi otroka, ker je šolanje njegova osnovna pravica in tega ne smejo preprečiti niti njegovi starši," izpostavi učitelj biologije. 

Da bi se čim bolj približal otrokom, se jim v živo javlja tudi prek svojega profila na Facebooku. "Veliko se tudi snemam in posnetke z vzpodbudno vsebino dajem na kanale, kot sta eAsistent in spletna učilnica Arnes. Tja tudi pišem sporočila, kjer svoje učence bodrim, opogumljam za delo in podobno. Odziv otrok je dober, saj se redno zahvaljujejo, kar pomeni, da sporočila le pridejo do njih. Nekateri se opogumijo in mi povedo, kaj jih tare, kje imajo problem. Takoj se da razbrati, če potrebujejo pogovor, stik z nekom, pa to niso njihovi starši ... Seveda se z veseljem pogovorim."

O starših, ki delajo namesto otrok

Da se pri šoli na daljavo sicer da bolj izmikati delu kot pri pouku v šoli, ugotavlja Železnik. "To je spet nekaj, kar je odvisno od tega, ali so starši svojega otroka naučili delovnih navad," pravi in doda, da se pri tem načinu dela zelo natančno vidi, kaj otrok zna opraviti sam in koliko namesto njega opravijo starši. "Poznam starše, ki so v prvem valu epidemije, zagotovo pa to počno tudi danes, vse napravili namesto otroka. In verjemite, takih staršev ni tako malo. Otroku ni potrebno narediti nič, samo malo potarna, kako je vse težko, ter da stvari 'ne razume' in že je tu rešitev, ki se ji reče 'mama'. To je narobe in starši se ne zavedajo, kakšno škodo s tem povzročajo svojemu otroku," izpostavi Železnik.

Ocenjevanju na daljavo sicer ne nasprotuje, tudi tukaj pa, kot pravi, prihaja do nekorektne 'pomoči' staršev. "So primeri v praksi, kjer starši dejansko prišepetavajo odgovore svojim otrokom in to niti ne tako na skrivaj. Celo nekatere druge metode pomoči svojemu otroku so se razvile. To je popolnoma neprimerno in se čudim, da lahko kaj takega počnejo odrasle osebe, samo zato, da otrok pridobi odlično oceno." 

A kot pravi Železnik, se bo pravo znanje takega otroka zelo hitro pokazalo, ko se bodo vrnili v šolske klopi. "Zadeva gre včasih tako daleč, da se starši na videourah javljajo kar direktno v pouk in komentirajo, celo ocenjujejo učiteljevo delo in podobno. Katastrofa," meni učitelj. A hkrati ostro obsoja 'prijeme' nekaterih učiteljev, ki so pri ocenjevanju zahtevali nošenje maske čez oči in podobno. "To je popolnoma neetično in nevzgojno ter zelo nesramno do otrok," je jasen sogovornik.

Po šest ur za ekranom, brez odmorov in druženja z vrstniki

Železnik izpostavi še eno od negativnih posledic šolanja na daljavo. "Nič še nismo govorili o snovi, ki jo na takšen način lahko obdelamo. Priporočilo je, da se obravnava nekoliko manj snovi, kot bi se je fizično v šoli, kar je načeloma prav," meni in doda, da so otroci preveč obremenjeni z vsemi video urami, imajo jih tudi po pet ali šest na dan. "Sedaj si pa predstavljajte gledati ves ta čas v ekran in sedeti na mestu. To počnejo tudi v šoli, vendar imamo tam odmore, otroci se družijo, razvijajo socialne veščine in podobno. Tega sedaj ni, kar je za njih velik problem," poudari sogovornik. Po njegovih besedah otroci na ta način izgubljajo predragocene izkušnje za življenje.

"Osebno bom poglobljeno obravnaval približno 20 do 30 odstotkov manj vsebine, kot bi jo fizično v šoli," še oceni Železnik.

Borba za pozornost učencev

Kako (na pravi način) motivirati otroke, da delajo, se sprašuje tudi Klokočovnik. "To je verjetno trenutno glavna dilema vseh učiteljev. Naš športni kolektiv se redno sestaja, vsak dela malo po svojem principu, dobesedno raziskuje, ali po spletu, ali sam snema gibalne filmčke. Vsak želi odkriti nekaj novega, zanimivega, revolucionarnega, podajamo si ideje, da bi bili korak pred učenci, da bi nas ja opazili," pove sogovornik.

Športni pedagogi Slovenije sose v ta namen združili tudi na skupnem forumu, kjer med seboj delijo ideje. "To je po eni strani čudovito, saj smo našli aktiven čas za izobraževanje in naredili ogromen napredek. Po drugi strani pa naše poučevanje postaja prav smešno, včasih že ponižujoče. Borimo se proti računalniškimi igricami in drugim spletnim razvadam, otrokom poskušamo vsiliti kaj bolj zanimivega, gibalno zdravega, a pri tem iskanju motivov prehajamo čez osnovna načela, kdo mora biti od koga odvisen,"  še meni Klokočovnik.