'Ko starši prevzemajo otrokove naloge, ga naredijo odvisnega in nesamostojnega'

O tem, kako se spopadajo z novo realnostjo glede načina izobraževanja med epidemijo, smo vprašali štiri družine, ki so sicer želele ostati anonimne, a so nam zaupale, kako se šolanje od doma razlikuje od klasičnega pouka in kje imajo največ težav. Medtem ko so prav vsi učenci pohvalili delo učiteljev, češ da se zelo trudijo, da bi snov čim bolje razložili, pa starši pripovedujejo, da so tako otroci kot oni zdaj bolj angažirani in posledično bolj obremenjeni, otrokom pa primanjkuje predvsem socializacije in gibanja. 

"Zdaj imam veliko več dela in veliko več domače naloge, lahko rečem, da sem doma 50-odstotno bolj obremenjen kot v šoli," prizna učenec 5. razreda osnovne šole iz Novega mesta. 

Njegov oče pove, da znanje otroka sicer ne trpi, je pa veliko več angažiranja potrebnega z njegove strani. "Prednosti šolanja od doma so po mojem mnenju to, da smo starši bolje seznanjeni s potekom dela, otrok pa si lahko sam izbere čas dela. Negativni vidik pa je obremenitev staršev in dejstvo, da doma nima družbe svojih vrstnikov," pojasni. 

Dijak, ki v Mariboru obiskuje 2. letnik gimnazije, nam je povedal, da mu šolanje doma ne predstavlja težav in da ima zdaj celo manj dela kot v šoli. Je pa res, prizna, da težje razume obravnavano snov. 

Nasprotno pa njegova mama našteje veliko več težav, s katerimi se soočajo tako on kot starši. "Treba se je bolj angažirati, predvsem v smislu preverjanja, ali so stvari narejene in ali otrok sploh dela za šolo. V popoldanskem času ga je težje pripraviti na učenje, ker se mu zdi, da je že tako ali tako ves dan pri mizi in računalniku. Njegovo znanje je bistveno slabše, naredi le tisto nujno, če česa ne razume, načeloma najraje kar preskoči … Ni preobremenjen v smislu učenja samega, temveč je preobremenjen z obveznostmi, saj zdaj pade vse nanj." Prednosti šolanja od doma tako ne vidi, med slabostmi pa našteje pomanjkanje socializacije, slabše razumevanje snovi in povečevanje razlik med učenci oz. dijaki. 

"Dobro pri šolanju na daljavo je, da si lahko sam organiziram čas in ni izgubljenega časa za vožnjo v šolo. Največ težav mi povzroča reševanje domačih nalog, ker jih je bistveno več. Sedaj imam veliko več dela kot takrat, ko smo hodili v šolo. Vsaj pol več dela imam," pravi dijak 2. letnika šolskega centra v Novi Gorici. 

Njegov oče sicer pravi, da pri njem ne opaža bistvenih razlik ali preobremenjenosti, tudi sam se v učni proces vključuje enako, kot se je med rednim poukom. Kot prednosti takšnega šolanja vidi večjo samostojnost in odgovornost otroka, za slabosti pa našteje premalo gibanja in preveč uporabe računalnika. 

"Veliko ur je zelo nekvalitetnih, saj je tovrstni način učenja tako za učitelje kot učence precej zamuden, še posebej preko videokonferenc, kjer imajo nekateri težave z internetom in porabimo preveč časa za priprave," pa pove dijakinja 1. letnika ene od ljubljanskih gimnazij. Tudi ona pravi, da ima ob šolanju doma dela več, saj so naloge veliko bolj obsežne, učenja za teste pa je tudi veliko. 

Njena mama pravi, da je hčerka pri učenju zelo samostojna in ne potrebuje njene pomoči, opaža pa, da so ure manj kvalitetne in učenci od njih odnesejo manj znanja, kot so ga prej v šoli. "Moj otrok sicer zmore opravljati vse zadolžitve, se mi pa vseeno zdi, da bi bil delež samostojnega popoldanskega dela lahko veliko manj obsežen," nam je zaupala. 

'Šola je stvar otroka in ne starša'

Večletne izkušnje s poučevanjem na daljavo in nudenjem dodatne pomoči učencem in dijakom ima mmag. Simon Eržen, ustanovitelj Online Tutor Centra. "Vsaka stvar ima svoje slabosti in prednosti, a prav slednje kot prihranek v času in denarju, fleksibilnost dela kar od doma, enostavna uporaba orodij imajo pri naših strankah vedno večjo vrednost," pravi. Z njim smo se pogovarjali o trenutnih razmerah v šolstvu. 

Vam kot inštruktorju torej izobraževanje na daljavo ni tuje. Kakšne spremembe opažate pri svojih strankah zdaj, ko je to postalo praksa? Kaj učencem in dijakom predstavlja največje težave? 

Naše izkušnje v zadnjih letih pravijo, da iskalci znanja na daljavo približno 25-odstotno prej predelajo snov kot tisti v živo. On-line učne ure so za sedem odstotkov bolj učinkovite od tistih v živo. Verjamem, da je trenutna situacija z novim koronavirusom ta odstotek še nekoliko dvignila. Iskalci znanja so situacijo hočeš nočeš sprejeli za nekaj normalnega, kar se vidi tudi v sami uporabi spletnih tehnologij. Danes ni več treba razlagati, kako se stvar uporablja, ampak je to po večini privzeto, da se zna. Tudi glede samega znanja se mi zdi, da ne zaostajajo, čeprav si nekateri mislijo, da so na počitnicah in jim ni treba delati. 

Največja težava je pri nekaterih še vedno pomanjkanje tehnične opreme (kamere je praktično od marca nemogoče dobiti), podajano snov težje razumejo, ker imajo v povprečju več dela, jim ostaja manj časa za gibanje v naravi, pomanjkanje socializacije, veliko več se poslužujejo tudi goljufanja … Celo starši nas kontaktirajo, ali bi jim rešili teste, medtem ko jih pišejo. 

Večkrat smo slišali, da je kvaliteten pouk lahko samo tisti, ki poteka v klasični obliki, torej v šolah. A zdaj nam drugega ne preostane. Kakšna je tukaj vloga učiteljev? 

Učitelji so bili v prvem valu dejansko postavljeni pred velik izziv. Marsikateri imajo celo odpor do računalnika in tako je tudi danes. Večina se jih zelo trudi snov razložiti in učencem interaktivno prikazati, da bi snov razumeli, to so predvsem tisti, ki obvladajo tehnologijo, na drugi strani pa so tisti, ki naloge svojemu razredu pošiljajo zgolj po elektronski pošti z minimalno razlago. V povprečju moram reči, da se učitelji zelo trudijo opravljati svoje delo vestno in kvalitetno, kolikor se da. Nima se smisla pritoževati nad situacijo, kajti zmagovalec je vedno tisti, ki je fleksibilen in se lahko v najkrajšem času prilagodi novim razmeram. 

Vemo, da so si učitelji med seboj različni – nekateri več dela prelagajo na učence, drugi se trudijo po svojih močeh, videli smo zahvale učencev na vratih kranjske gimnazije ... Kakšen učitelj je po vašem mnenju dober učitelj? 

Zdi se mi, da je najboljši učitelj tisti, ki se s svojim znanjem najbolj približa potrebam svojih varovancev. Torej gre za sodelovanje in ne za enostransko predavanje, monolog. Človek v osnovi sodeluje, ko je vključen v igro, saj na tak način dobi občutek sprejetosti. To je mišljeno, da se zna npr. pri razlagi spustiti na nivo svojih varovancev in da zna snov razložiti tako, da ga razumejo oni in ne sam sebe. Da jih vključi v proces poučevanja, uporablja vrsto različnih tehnik poučevanja in tehnologij in se trudi, da bi tudi njegovi varovanci preizkusili te. S tem prispeva tudi k večji nacionalni računalniški pismenosti in rabi interneta, ki se je drastično povečala. Da jih nauči, kako v poplavi podatkov poiskati tisto, kar potrebuje, in kako si z internetom poenostaviti življenje. Dober učitelj je na voljo za vprašanja kadarkoli v času pouka in včasih tudi zvečer, ko imajo varovanci vprašanja, torej da je dostopen, odziven in ažuren. 

Kaj pa starši? Nekateri imajo več časa, drugi manj, nekateri se bolj angažirajo, drugi manj, poznamo termin helikopterski starši, ki bi najraje vse naredili namesto njega, zdaj jim okoliščine to dejansko dovolijo. Kje so tukaj meje – kaj je dovolj in kaj je preveč? Kako naj starš poskrbi, da bo otroku pomagal, ne pa škodil? 

Starši si želimo, da bi bil naš otrok uspešen. Kakor hitro je uspeh bolj pomemben od otroka samega, takrat starši prevzemajo odgovornost za šolo (delajo z njim naloge, se z njim učijo itd.). Odgovornost je treba dati otrokom, s tem jim dajemo ljubezen. Z omenjeno pomočjo staršev se vsakodnevno srečujemo tudi pri nas. Tega ne podpiramo, in ko prevzamemo takšen primer, otroku in staršu povemo, da je šola stvar otroka in ne starša. Skozi proces podajanja znanja je v takšnih primerih otroku treba dati v vednost, da zmore in zna. Kadar starši še naprej prevzemajo naloge, ki jih je otrok sposoben opraviti sam, ga naredijo odvisnega od pomoči in nesamostojnega za življenje. Vsak starš bi moral to znati pri sebi zaznati, če mu to ne gre, lahko za nasvet vpraša svojega partnerja ali pa drugega starša. 

Kaj pa preverjanje znanja. Poročali smo o učiteljici, ki je zahtevala, da si otrok povezne masko čez oči, v zvezi s tem je uveden tudi inšpekcijski nadzor. Po drugi strani pa verjetno ni malo staršev, ki svojemu otroku zdaj, ko je to mogoče, niso prišepetavali ali kako drugače 'goljufali' zanj. Kako bi moralo potekati preverjanje znanja, da bi bilo pošteno do vseh?  

Trenutne situacije preverjanja znanja so uganka za vse. Osebno mislim, da bi za preverjanja po skupinah morali pisati v šolah, če pa to ni izvedljivo zaradi situacije, v kakršni smo zdaj, pa bi se testi izvajali preko spleta, vendar bi morali biti kratki in hitri ter specifični. Tako bi se drastično zmanjšala možnost prepisovanja med seboj ali s strani staršev.  

Učitelji verjetno hitro opazijo, ali je otrok nalogo ali neki izdelek naredil sam ali pa imajo pred seboj izdelek njegovih staršev. Ali to lahko izpostavijo, ga opozorijo … Kaj pa, če mu naredijo krivico? In tudi če je res – kaj lahko storijo? Kaj bi v tem primeru morali vedeti starši? 

Vedeti bi morali, da s prekomerno pomočjo v takšnih in podobnih situacijah škodijo le otroku, torej je odgovornost izključno na ramah staršev, da znajo svojo potrebo po otrokovem uspehu brzdati. Osebno verjamem, da so otroci zdaj nekoliko bolj obremenjeni z nalogami kot sicer, ampak sem tudi mnenja, da so sposobni ta novi tempo in način šolanja zdržati nekaj časa, zato so tudi sposobni narediti vse domače naloge, ki so jim dodeljene. Vedno obstajajo izjeme in posebni primeri (invalidni otroci), ki potrebujejo večjo angažiranost staršev, ampak govorim o povprečnem otroku. Eden od načinov bi bil, če bi jim povedali, kako nadzorovati svojo energijo in ne svojega časa. Da stvari, ki zahtevajo velik umski napor, počnejo v tistem času dneva, ko so energijsko najbolj na vrhuncu, pisanje domačih nalog in ostala manj naporna opravila pa takrat, ko so z energijo že proti koncu. Da si kljub vsemu privoščijo uro gibanja na dan in dovolj spanja. Efektiva pridobivanja znanja bi bila precej večja. 

Če učitelj opazi, da je oddana naloga plod staršev, ga je treba opozoriti, mogoče celo tudi starša, vsekakor pa ne kaznovati. Vse je stvar komunikacije med učiteljem in staršem. 

Potem je tu še tehnologija. Vi ste tega že vajeni, glede na to, da vaše poučevanje poteka prek spleta. Kako pa je bilo na začetku, koliko časa ste potrebovali, da je vse skupaj gladko steklo? Kaj svetujete za izboljšanje težav na tem področju? 

Na začetku smo morali večini razlagati, kako stvari potekajo, od marca 2020 se to – z razliko nekaterih detajlov – že ve. Kot rečeno, bi morali otroke bolj osveščati o tem, kako računalnik uporabljati v prave namene, učitelji naj bi uporabljali čim več tehnologij, s katerimi bi se otroci začeli soočati. Hkrati pa sem mnenja, da bi v šolah od 5. razreda morali dajati večji poudarek vprašanjem o tem, kako kuhati, kako iti na zmenek, kako paziti na lastno težo, kako biti finančno odgovoren, kako se spet postaviti na noge po neuspehu, kako se zavedati svojih misli in čustev. Tako bi se otrokom zdelo, da v šoli dobijo praktično znanje in bi s tem pridobili večji interes za ostale zadeve. Torej posredna komunikacija in posredovanje znanja.  

Jasno je, da pri učenju na daljavo niso vsi otroci v enakem položaju – začne se že pri dostopnosti do tehnologije, času, ki ga imajo njihovi starši, učiteljih, ki so si med seboj različni … Kako se bo to po vašem mnenju poznalo na dolgi rok? Bo to res izgubljena generacija, kakor smo že slišali?  

Če bi govorili o izgubljeni generaciji, bi bili prehitri. Res pa je, da se bo vsekakor poznalo na koncu šolskega leta in pa seveda na koncu šole, na prehodu iz OŠ v SŠ in iz SŠ na fakultete, da bo precej nekaterih osnovnih znanj primanjkovalo. Na maturi ne bo nihče vprašal, ali je bila korona ali kakšen drugi virus, znati bo treba. Pa tudi kasneje, ko bo treba v službe. Delodajalci si vsekakor ne želimo, da bi zaposlovali napol pismene delavce, ampak takšne, ki bodo kar največ doprinesli podjetju. Znanje bo vsekakor škripalo in zdaj je idealni čas, da izkoristimo to obdobje in se poskušamo kolikor gre sami angažirati v iskanju novih znanj. Zmagovalec po krizi je vedno tisti, ki v kriznem obdobju vlaga v razvoj, razvoj svojega znanja v primeru otrok. Nikoli ne bodo imeli vsi enakih možnosti glede dostopa, dobrega učitelja, podpore staršev … Vsak pa ima možnost s tem, kar ima, narediti najboljše, kar lahko. 

Rekli ste, da jih na koncu nihče ne bo vprašal, ali so se šolali med epidemijo ali ne. Pa vendar je bil že omenjen predlog, da bi izenačili poklicno maturo s splošno, torej da bi uvedli neke spremembe/ prilagoditve za to generacijo. Kaj bi bilo tu najbolj pošteno?  

Vsaka generacija ima svoje izzive in preizkušnje, zato menim, da večje prilagoditve niso potrebne. Kdor si želi znanja in ima željo po uspehu, lahko tudi danes uspe. Vsi smo v istem loncu, samo splavati je treba. Življenje nam vedno daje nove preizkušnje. Danes je novi koronavirus, čez dve leti pa bo kaj drugega. Ali to pomeni, da bi morali vsaki generaciji popuščati? Pomembni sta fleksibilnost in prilagoditev novim razmeram.