Srednješolec Tim 13 ur v skafandru pomaga okuženim starostnikom

Koronavirus in z njim povezane novice postajajo vsakdanja tema naših življenj. Vsakič znova poslušamo o številu na novo okuženih ter o pomanjkanju zdravstvenega kadra, ki skrbi za obolele. Med vse te zaskrbljujoče novice pa se vsake toliko časa vrinejo tudi bolj pozitivne zgodbe, ki nas navdihnejo in pokažejo, kako srčni znamo biti ljudje. 

Ena takih je tudi zgodba srednješolca Tima Baumkirherja, ki je skrb za obolele starostnike s covidom-19 postavil pred lastno zdravje in ugodje. V zapisu, objavljenem na spletni strani Srednje zdravstvene in kemijske šole Šolskega centra Novo mesto, ki jo obiskuje, je opisal, kako poteka njegovo delo v Trubarjevem domu upokojencev Loka pri Zidanem Mostu. "Živijo, sem Tim," začne svoj zapis dijak četrtega letnika in pojasni, da je že ob koncu prvega letnika preko študentskega servisa začel z delom v Trubarjevem domu upokojencev, kjer se je zelo dobro ujel z zdravstvenim osebjem in postal del ekipe.

Ko je koronavirus oktobra vdrl v omenjeni dom starostnikov in je bilo okuženih 60 stanovalcev, pa tudi tretjina zaposlenih, so ga poklicali iz doma in ga vprašali, ali je še pripravljen delati pri njih. Vprašali so ga tudi, ali bi lahko delal s kovidnimi bolniki. "Ker sem vedel, kakšen je izpad kadra, poleg tega pa vsi zaposleni tudi niso primerni za delo s kovidnimi pacienti, sem jim rekel, da me lahko premestijo tudi na enoto za covid-19". Kot pojasnjuje Tim, je šele na takrat videl, kaj lahko povzroči novi koronavirus in kako naporno je delo zdravstvenih delavcev.

"Naj na hitro opišem, kako je videti moj dan. Zjutraj se ob 6:20 oblečemo v plastične skafandre. Čez si damo dvojne rokavice, spodnje z lepilnim trakom zalepimo na skafander, da okužba ne more do nas. Prav tako si zalepimo zaščito za obutev. Nadenemo si masko FFP3, ki nudi najboljšo zaščito pred okužbo, žal pa se pod njo zelo težko diha. Čez glavo si poveznemo kapuco skafandra, ki sega vse do oči, čez pa damo še vizir," opisuje začetek svojega 13-urnega delovnega dne. "Začnemo z jutranjo nego, voda pa nam že po prvi uri in pol teče v grlo, saj zamujamo z zajtrkom. Ob 8:00 hitimo z zajtrkom in hranjenjem ljudi. Ko si ob 9:00 od vsega skupaj že res utrujen, te čaka še veliko dela. Po hrbtu ti teče znoj, veš pa, da boš v tem vročem, preznojenem skafandru še vsaj dve uri. Noro te srbi oko, pa se ne moreš popraskati, ker si ves kontaminiran z virusom. Da sploh ne govorimo o tem, da sline sploh ne moreš več požirati, ampak ne greš pit, ker veš, da boš porabil vsaj 10 minut (ki so zlata vredne, ker imaš še veliko dela), da se slečeš in nazaj oblečeš. O tem, da bi šel lulat, pa niti ne upaš pomisliti. Takrat nekdo v sobi pozvoni z zvončkom in moraš z nasmehom priti v sobo in s skrbjo vprašati, kaj želi."

A to je šele prvi del delovnega dne. Tim opisuje naprej: "Končno je ura 12.00, ko imaš prvi premor in lahko slečeš skafander ter nekaj malega poješ in popiješ. A ne za dolgo. Ob 12.20 se že oblačiš v vso zaščitno opremo, saj ti ob 13:00 pripeljejo kosilo za stanovalce. Po takšnem vrstnem redu sledijo še popoldanska malica, nega in večerja. Z večerno nego, ko stanovalce pospremimo spat, pa moramo končati do 19.20. Takrat se naša 13-urna izmena konča." Srednješolec Tim in člani zdravstvene ekipe doma upokojencev imajo tako v 13 urah le dva odmora po 20 minut, ostali čas pa preživijo v skafandrih. Poleg nege in razdeljevanja obrokov morajo zdravstveni delavci poskrbeti tudi za zdravstveno stanje oskrbovancev, saj jim morajo redno meriti vitalne funkcije, preverjati, kdo potrebuje kisik ter ali so oskrbovancem stekle infuzije in jih je treba zamenjati. 

Poleg vsega fizičnega pa terja tako delo tudi precej psihičnega napora, piše Tim. "Ne pozabite, da so v domu pretežno starostniki s pridruženimi boleznimi, ki jih je tale virus precej prizadel. Težko je videti gospoda, ki je še prejšnji teden hodil naokoli, sedaj pa nepokreten leži v postelji, je v plenicah in priključen na monitor, diha s pomočjo kisika, teče pa mu že tretja plastenka infuzije. Dve sobi naprej pa gospa lovi zadnje dihljaje, preden umre." 

Ko Tim po 13 urah dela dokončno sleče skafander, ima po obrazu polno sledi od maske, ušesa ga nenormalno bolijo, majico pa bi lahko skorajda ožel, pojasnjuje. "Nekateri primeri so res psihično težki, drugi bolj fizično. Predvsem mi je všeč občutek, ko po 14 dneh s kovidnimi bolniki test še vedno pokaže, da sem negativen (ja, za sabo imam že pet testiranj, štiri so bila potrebna samo zaradi službe). A vseeno z veseljem pomagam – s tem izkažem kolegialnost in solidarnost do sodelavcev, ki se v dani situaciji res močno trudijo, stanovalcem pa nudim v prvi vrsti pomoč in dodatno oskrbo. Za takšen poklic sem se odločil in to bom počel zavoljo lastne dobre vesti," zaključi svoj zapis Tim, ki na koncu še doda: "Aja, pa še to, nosi masko! Res ni lepo videti ljudi, ki se zaradi virusa borijo za življenje. Verjemi mi."