Ksenija Funa je defektologinja, ki uči na Centru za komunikacijo, sluh in govor Portorož, poleg pa nudi tudi dodatno strokovno pomoč koprskim in izolskim dijakom. Pred dnevi je z javnim zapisom opozorila, da je med dijaki vedno več takšnih, ki kažejo resne znake obupa, izjemnega stresa in nemoči.

"Mene najbolj prizadene prazen pogled v otrokovih očeh. Ko vidiš,  da so obupani, da ne vidijo več izhoda iz te situacije. Ko se sprašujejo, kdaj bo vsega tega konec. In ko vidiš solze, tiste prave solze, ki nastanejo, ker iščejo in kličejo pomoč, takrat te zelo močno zaboli, " pripoveduje.

Dijakom se dogaja strašna krivica, še pravi in dodaja, da številni ne zmorejo več.  

"Tisti, ki imajo največjo stisko, se ne izpostavljajo, ne vedo, kako jo bi izrazili. Tudi starši imajo to stisko, ker je težko govoriti o tem. Ko si starš in gledaš otroka, kako postaja depresiven, kako ne vidi izhoda, ti je hudo in moramo poiskati pomoč, se obrniti drug na drugega. Res pa je, da so nekateri otroci, ki so bili uspešni in so uspešni tudi sedaj."  

Kot učiteljica pogreša več strokovno utemeljenih odločitev ter sodelovanja med odločevalci in ravnatelji šol. Ker uči tudi v osnovni šoli s prilagojenim programom z enakovrednim izobraževalnim standardom, kjer so se v šolo vrnili 4. januarja, lahko spremlja razliko med učenjem v učilnicah in prek spleta.

"Primanjkljaj v znanju je bistveno večji, kot smo mislili, da bo. Sedaj iščemo načine, da bomo zapolnili to vrzel, ker jim moramo nekako pomagati. In, opažam pa ta žar, ki nastane, ko so otroci spet skupaj, ko se lahko učijo skupaj, kar na daljavo, preko zooma ne gre. Želim si, da bi dobili vsi otroci to priložnost, ta žar, to veselje, da se lahko učijo skupaj. 

Tako namreč ne gre več naprej in nekaj se mora čim prej spremeniti, zaključi zaskrbljena učiteljica.