Velika noč med epidemijo: 'Naj prinese zaupanje v življenje'

Velika noč, najpomembnejši in najstarejši krščanski praznik, tudi letos zaradi epidemije poteka v okrnjeni obliki. Kristjani so se na včerajšnji veliki petek spominjali Jezusove smrti na križu. Zaradi 11-dnevnega zaprtja države za preprečitev širjenja epidemije pa so duhovniki opravili bogoslužje v zaprtih cerkvah, sami brez navzočnosti vernikov. Tudi Križev pot ni potekal v rimskem Koloseju, kjer so se v letih pred pandemijo zbrali številni verniki, ampak na ploščadi pred baziliko svetega Petra.

V oddaji 24UR ZVEČER so ob tem gostili ljubljanskega nadškofa metropolita Stanislav Zoreta. Že drugo leto zapored velikonočni prazniki potekajo v času epidemije – obredi, maše bodo tudi letos brez vernikov, ne bo druženja, ne bo procesij. V soboto denimo verniki k blagoslovu tradicionalno nosijo velikonočne jedi, danes tudi tega ne bo. Kako torej ohraniti velikonočne obrede in jih občutiti?

"Kot rečeno, že drugo leto doživljamo to krizo koronavirusa, ki je zaznamovala ves svet in vpliva na vse razsežnosti življenja – družbe, cerkve, posameznih skupnosti in seveda tudi družine. Velikonočno praznovanje, ki smo ga lani prvič doživeli v razmerah koronavirusa, bo tudi letos podobno – zaznamovano s to krizo. Svete maše in obredi velikega tedna oziroma velikega tridnevja bodo potekali brez navzočnosti vernikov. Zelo pomembno je, da se zavedamo, da te zunanje stvari, kot so procesije, blagoslov velikonočnih jedi, kot je toliko drugih običajev, vezanih s tem praznovanjem, pravzaprav prazniku dajejo samo obliko – tisti zunanji izraz. Praznik sam pa je v notranjosti, v vsebini. In pomembno je, da se poglobimo v vsebino in da ta vsebina zaživi v nas, da potem izžareva v okolje, v prostor, družbo. In to imamo vedno možnost – poglobiti svojo vero in se približati temu, kar je jedro. Jedro pa je, da je Jezus za nas umrl in vstal. In to dejstvo – vstajenje – je tisto, na čemer sloni, živi naša krščanska vera. In ta resničnost v nobeni epidemiji, nobeni krizi ni okrnjena. In upam, da se bomo ob letošnjem praznovanju približali temu jedru," razlaga Zore.

Naj bo to priložnost, da oblikujete cerkev v malem, je ob tem priporočili vernikom. Kako?

"Če beremo apostolska dela, če beremo zgodovino cerkev, pravzaprav vedno znova vidimo, kako je tudi cerkev živela v malih skupnostih, v družini. In tudi zdaj je družina klicana, da zaživi kot krščansko občestvo. Najprej znotraj sebe, v praznovanju, v družinskem krogu, potem pa tudi, da pogleda onkraj svojih vrat, morda k sosednjim vratom ... Morda nam prav to, da je manj tega zunanjega dogajanja, da priložnost, da opazimo ljudi ob sebi – njihove potrebe, stiske, osamljenost. In pogosto ni treba kaj dosti, pogosto je dovolj, da pokličemo, da morda pustimo na sosedovem pragu nekaj potice, pirh, šunko, da pokažemo pozornost. Da pokažemo, da smo jih opazili in da so za nas dragoceni. Te majhne stvari delajo življenje veliko in odnose bogatejše."

Ob tem pa Zore opozarja, da ne smemo pozabiti na osamljene, bolne, ranljive. Ni jih malo ... Kaj lahko storimo zanje?

"Če gledamo poročila o Veliki noči – evangeljska, v apostolskih delih, tudi v Pavlovih pismih – vedno znova srečamo ljudi, ki so bili razočarani, ki so Jezusa pokopali, ki so bili prepričani , da je vsega konec in so se razšli vsak na svojo stran, vsak v svojo smer. Ampak Gospod jih je poiskal, jih dvignil iz njihovega razočaranja, otopelosti, in jih privedel nazaj – v skupnost, občestvo," ponazarja. Kot dodaja, je tako pomembno je, da tisti, ki tako ali drugače doživljajo stisko, ne ostajajo sami, da se ne zapirajo vase. "Že to, kar sem rekel prej – da jih drugi poiščejo, nagovorijo, jih obdarijo, potem pa tudi sami – da poiščejo druge, morda nekoga, ki ravno tako kakor on potrebuje besedo, pomoč. Vse to človeka vrne v občestvo, neko skupnost. In upanje ne osramoti, pravi apostol, zato je tisto, ki umre zadnje, čeprav je to obrabljena fraza, ampak to mora biti res, kajti jutri je vedno nov dan in Jezus Kristus je tretji dan vstal in vstali bomo tudi mi."

Svet se še kar bori z virusom, veliko je stisk, bolečine, velika noč pa je praznik upanja, ki so ga nekateri najbolj prizadeti že skoraj izgubili. Kaj jim ljubljanski nadškof metropolit ob tem sporoča – kako najti upanje?

"Pomembno je, da ne začnemo razmišljati, da smo nemočni, da proti epidemiji ne moremo nič, da se prepustimo usodi. Imamo ukrepe in ti ukrepi, če se jih držimo dosledno, so precej učinkoviti za to, da se virus ne širi in da obvarujemo zdravje in življenja ljudi. Sedaj imamo pa na voljo tudi cepiva. Vedno več jih je. In dobivamo poročila, koliko ljudi po svetu je že cepljenih; koliko ljudi tudi v naši domovini je že cepljenih. In napovedi za naprej so še boljše ... Pomembno je, zaradi skupnega dobrega – to je zdravje ljudi, mene, ljudi okoli mene, mojih najbližjih in tudi tistih, ki jih naključno srečujem –, da stori vsak izmed nas vse za to, da obvaruje, da poskrbi za to skupno dobro. Torej, da se držimo ukrepov in po drugi strani, ko je možno, da čimprej prejmemo cepivo."

Za konec je ljubljanski nadškof metropolit vsem gledalcem še zaželel, naj velika noč prinese zaupanje v življenje, "v boga, ki je premagal smrt in nam podaril življenje".