Victor Calderon je sina zadnjič videl sredi marca, ko je Venezuela uvedla omejitve, s katerimi naj bi preprečili širjenje novega koronavirusa. Sedem tednov pozneje je videl fotografijo sinovega trupla, prerešetanega s kroglami. Bil je eden od 47 ubitih v uporu v zaporu Los Llanos.
"Hočem, da svet izve, kakšna krivica se dogaja. Pobili so naše otroke," je dejal za Guardian. Kaj se je na dan upora zgodilo, sicer ni povsem jasno, prav tako ne število žrtev. Calderon pravi, da je bilo sinovo truplo označeno s številko 128, zaradi česar obstaja sum, da je bilo mrtvih veliko več, kot so priznale oblasti.
Gre za enega najodmevnejših zaporniških uporov v zadnjem času, ki pa je le eden zadnjih v dolgi vrsti podobnih dogodkov v Latinski Ameriki. Tokrat naj bi veliko vlogo odigral novi koronavirus, podobno kot pri uporu v prestolnici Peruja – Limi, kjer je umrlo devet ljudi, pa v Braziliji, Mehiki in Kolumbiji.
Razmere v zaporih teh držav so izjemno slabe že dolga leta. Zapori so stari, prenatrpani, večinoma jih nadzorujejo hudodelske združbe. Pravzaprav korupcija prepreda celoten pravosodni in zaporniški sistem.
Poročilo Reutersa o dogajanju v zaporu Los Llanos celo trdi, da so bili zaporniki tako sestradani, da so pojedli mačko. "Živimo v smetnjaku," je očetu iz zapora sporočil 27-letni Miguel Calderon. 4.000 zapornikov je bilo namreč odvisnih od hrane, ki so jo prinašali domači, ki pa po razglasitvi epidemije v zapor niso več smeli. "Ne gre za to, da zapori v Venezueli in še kje zapornikom ne priskrbijo primerne hrane. Ne priskrbijo jim nobene hrane, zato v zaporih vlada lakota," je za Guardian povedala Tamara Taraicuk iz organizacije Human Rights Watch.
Krvavi obračun v zaporu Los Llanos tako zagotovo ne bo zadnji v regiji, kjer je v zaporih okoli 1,7 milijona ljudi, kapacitete pa so bile prvotno mišljene za le nekaj odstotkov tega števila zapornikov.
"Že tako smo sedeli na sodu smodnika, covid-19 pa je prižgal zažigalno vrvico," pa pravi brazilski odvetnik Alexandre Sales. Razmere tam namreč niso nič boljše kot v Venezueli. V zaporih v celicah, ki so bile mišljene za šest ljudi, biva 30 ali 35 moških, ki si delijo dve zobni ščetki. Sredi marca so več deset zapornikov odpeljali v bolnišnico zaradi podhranjenosti.
"Mislil sem, da Kolumbija nima smrtne kazni, ampak zdaj smo vsi obsojeni na smrt," pa je dejal zapornik Nelson, ki biva v zaporu blizu Bogote in zaporniško celico, namenjeno štirim zapornikom, deli z 12 moškimi. "Virus se širi kot nor. Naj nam nekdo pomaga. Tukaj notri bomo vsi umrli," je še dodal. Prav zapor Villavicencio je eno od žarišč izbruha novega koronavirusa v Kolumbiji. Zaščitnih sredstev v zaporu nimajo, glede na prenatrpanost pa tudi ne bi imela večjega učinka.
Več nevladnih organizacij je države Latinske Amerike pozvalo, naj vsaj v času pandemije izpustijo zapornike, ki imajo kronične bolezni in še niso bili obsojeni za nenasilne zločine. V Latinski Ameriki je namreč med zaporniki okoli 37 odstotkov takšnih, ki še niso bili obsojeni.
Kot opozarjajo, so izbruhi bolezni v zaporih nevarni ne le za zapornike, ampak so problem javnega zdravja, saj v stik z okuženimi zaporniki dnevno prihaja osebje zapora. Pozvali so tudi k sprejetju pravil, s katerimi bi zajezili širjenje bolezni v zaporih, a brez uspeha. Čeprav se bo kaj spremenilo – na to sicer ne računa skoraj nihče – pa bodo spremembe za mnoge prišle prepozno, pravi Victor, ki je pokopal sina. Ta je bil leta 2016 na štiri leta obsojen, ker je ukradel moped. "Rad bi pravico, ampak je ne bo. Živimo v diktaturi, jaz sem pa samo strt oče," je dodal.
Strokovnjaki ocenjujejo, da izbruh novega koronavirusa v Latinski Ameriki te dni dosega vrhunec. Najhuje prizadete države so Brazilija, Peru in Čile. Skrbi pa tudi gospodarsko opustošenje, ki ga na tem območju za seboj pušča virus. Le redke države imajo namreč proračune, ki jim omogočajo "protikoronske pakete" – kot jih imamo v Evropski uniji ali delno v ZDA.
KOMENTARJI (55)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.