Druga svetovna vojna med Slovenci terjala več kot 97.000 smrtnih žrtev

Na ozemlju sedanje Slovenije je ob začetku druge svetovne vojne živelo 1.492.000 prebivalcev. Med vojno in neposredno po njej je umrlo 97.500 ljudi, kar je 6,5 odstotka prebivalstva. O razsežnosti vojne priča več kot 23.000 civilnih žrtev. Za primerjavo - prva svetovna vojna je terjala približno 38.000 žrtev oz. 2,7 odstotka prebivalstva.

Podatki popisa žrtev medvojnega in povojnega nasilja, ki ga je opravil Inštitut za novejšo zgodovino (INZ), še pokažejo, da je bila vojna najintenzivnejša v tedanji Ljubljanski pokrajini, ki je obsegala Dolenjsko in Notranjsko z Ljubljano. Tam je umrlo kar 9,5 odstotka prebivalstva.

V Ljubljanski pokrajini so bile zlasti številne žrtve na t. i. protipartizanski strani. Večina teh žrtev je bila po vojni zunajsodno usmrčena. Najmanj pa je bilo prizadeto Prekmurje, kjer je bila populacijska izguba 1,3-odstotna - kar tretjino teh žrtev predstavljajo prekmurski Judje.

Na Slovenskem poleg medvojnih žrtev še 14.000 žrtev povojnega nasilja

Na Slovenskem je bilo 83.000 medvojnih žrtev, 14.000 žrtev povojnega nasilja in nekaj sto umrlih za posledicami vojne. Med vojaškimi žrtvami jih je bilo največ med pripadniki partizanske vojske. Več kot 28.000 partizanov je bilo ubitih, prišteti pa je treba še 5000 ubitih aktivistov Osvobodilne fronte in partizanskih sodelavcev. Po številu žrtev sledijo domobranci, ki so med vojno in po njej imeli več kot 14.000 žrtev

Po podatkih INZ je za največ smrti odgovoren nemški okupator, več kot 31.700, tragična bilanca italijanske okupacije pa je nekaj več kot 6400 žrtev. Partizansko-revolucionarni tabor je med vojno in po njej zakrivil več kot 24.000 smrti. Protirevolucionarni tabor, ki zajema vaške straže, četnike in vse tri veje domobranstva, pa je zakrivil smrt 4400 ljudi - gre za žrtve njihovih samostojnih vojaških akcij.

Število vseh žrtev druge svetovne vojne ne bo nikoli natančno ugotovljeno, saj je mogoče podati le ocene, ki govorijo o 60 milijonih mrtvih. V okviru nekdanje Jugoslavije je bilo največ žrtev v Bosni in Hercegovini, in sicer kar 328.000 žrtev, torej gre za izgubo več kot desetih odstotkov prebivalstva. Slovenija se po številu žrtev umešča v jugoslovansko povprečje.

Nacistična politika raznarodovanja izgnala desetino okupiranega prebivalstva

Okupacija je prinesla tudi raznarodovanje z množičnimi izgoni Slovencev. Kot v knjigi Podobe iz življenja Slovencev v drugi svetovni vojni ugotavljata zgodovinarja Zdenko Čepič in Damijan Guštin, je nacistična etnocidna politika izgnala približno deset odstotkov okupiranega prebivalstva. Iz Posavja in Obsotelja je bilo v Srbijo, Neodvisno državo Hrvaško (NDH) in Nemčijo izgnanih in preseljenih 37.000 ljudi. Z nemškega okupacijskega območja na Štajerskem in Gorenjskem je bilo že pred tem v Srbijo in NDH izgnanih 17.200 ljudi.

Leta 1942 je nemška oblast s Koroške izselila 990 Slovencev. Od leta 1942 do 1944 je bilo v Nemčijo izgnanih še 8000 sorodnikov partizanov in ustreljenih talcev. Direktor Inštituta za novejšo zgodovino Guštin je tudi opozoril, da se je del prebivalstva z nemškega okupacijskega območja zaradi nasilja in raznarodovalnih pritiskov preselil oz. zbežal v Ljubljansko pokrajino - njihovo število je mogoče le oceniti na približno 17.000.

Na tisoče Slovencev doživelo strahote taborišč

Najštevilčnejši represivni ukrep nemškega okupatorja proti odporniškemu gibanju so bila koncentracijska taborišča. Ukrep so začeli izvajati 8. avgusta 1941, ko so iz Maribora poslali prvo skupino 251 osumljenih odporniškega delovanja v Mauthausen. V poznejših letih je pošiljanje v koncentracijska taborišča, predvsem v Dachau, Mauthausen, Buchenwald, Auschwitz-Birkenau in mnoge druge postalo množično. Tako je strahote taborišč po Guštinovih besedah doživelo čez 9000 Slovencev z območja nemške civilne uprave.

Italijanski okupator je začel prebivalstvo Ljubljanske pokrajine množično pošiljati v koncentracijska taborišča spomladi 1942, in to v taborišča Gonars, Padova, Visco in Renicci ter v taborišče na otoku Rab, v katerem je bilo skoraj 6000 interniranih. Med jesensko in zimsko ohladitvijo je veliko podhranjenih taboriščnikov zbolelo in so začeli umirati. Samo novembra in decembra 1942 jih je na Rabu umrlo najmanj 632, skupaj pa v tem taborišču najmanj 1435.

V prazni stavbi tržaške Rižarne so postavili prehodno taborišče, ki pa je po zlem glasu kmalu doseglo koncentracijska taborišča. Skozi Rižarno je v nemška taborišča odšlo neznano število ljudi, najbrž ustrezna ocena pa bo več kot 15.000 slovenskih, tržaških, furlanskih in istrskih prebivalcev, med njimi tudi mnogi Judje.

Gmotne škode za okoli milijardo dolarjev

Že mesec dni po koncu vojaških spopadov so v Sloveniji začeli ugotavljati gmotno škodo, ki so jo od 6. aprila 1941 do konca druge svetovne vojne povzročili okupatorji, njihovi domači sodelavci, partizanska in zavezniška vojska. Komisija za vojno škodo je do konca septembra 1946 izdelala štiri popise. Po prvem poročilu je bilo škode na ozemlju Slovenije, ki je pripadalo Jugoslaviji, torej brez Slovenskega primorja, 77 milijard dinarjev ali 1,8 milijarde dolarjev.

Kot je mogoče prebrati v knjigi Slovenska novejša zgodovina, je bila v četrtem, končnem poročilu škoda, storjena na ozemlju Ljudske republike Slovenije, skoraj za polovico manjša in je obsegala nekaj več kot 966 milijonov dolarjev ali nekaj manj kot deset odstotkov skupne jugoslovanske škode. V naslednjih letih so državni organi zaostrili merila za ugotavljanje vojne škode, zato se je njen obseg ponekod zmanjšal, s tem pa je škoda bila ocenjena realneje.

Vojna uničila več kot 24.000 stavb; velika škoda tudi v prometu in industriji

Po strokovnih ugotovitvah je bilo v vojni uničenih 24.136 stanovanjskih in javnih stavb oz. deset odstotkov vseh stavb. Delež je bil velik, čeprav ni dosegel jugoslovanskega povprečja. Guštin je spomnil, da je bil med slovenskimi mesti zaradi zavezniških bombnih napadov najbolj poškodovan Maribor, kjer je bilo uničenih 18,5 odstotka stavb. V mestu je brez stanovanja ostalo 2770 družin.

Med gospodarskimi panogami na slovenskem ozemlju je vojna največ škode povzročila v prometu, zlasti železniškem. Po nekaterih ocenah je škoda v industriji znašala kar 45 odstotkov vrednosti osnovnih sredstev podjetij. Precejšnja škoda pa je nastala tudi v gozdarstvu in kmetijstvu.