Odgovor na to je dalo predvsem medicinsko raziskovanje v času druge svetovne vojne. Z grozljivimi metodami so najbolj razvpiti znanstveniki tistega obdobja prišli tudi do ugotovitev, na katerih je kasneje gradila moderna znanstvena dejavnost. Čeprav se je medicinska etika ukvarjala z vprašanjem, ali je sploh dopustno uporabljati znanja, razkrita na tako brutalne načine, so ugotovitve kmalu našle pot v uradno znanost.
Ostalo pa je še vsaj eno vprašanje. So bili izvajalci teh eksperimentov sploh še znanstveniki, ali le še z ideologijo in dano močjo zaslepljeni posamezniki, za nekatere celo sumijo, da so trpeli za osebnostnimi ali psihičnimi motnjami. Čeprav tisti, ki tej teoriji nasprotujejo, pravijo, da je pač bolj enostavno in lažje uporabiti izgovor psihične motnje kot se soočiti z zlom, ki so ga ljudje sposobni izvajati eden nad drugim.
Eksperimente med drugo svetovno vojno poznavalci delijo v tri kategorije. V prvo spadajo eksperimenti, namenjeni reševanju vprašanj, povezanih z vojaki tretjega rajha – od tega, kako povečati njihovo vzdržljivost, funkcioniranje v najbolj ekstremnih okoliščinah, psihološko pripravljenost, do tega, kako ugotoviti, kje so meje med življenjem in smrtjo v manj znanih situacijah. Tako so na primer v komori z nizkim pritiskom delali višinske eksperimente, da bi ugotovili, katera je maksimalna višina, pri kateri piloti še lahko skočijo s padalom iz poškodovanega letala in preživijo. Da bi ugotavljali (ne)delovanje telesa na izjemno nizkih temperaturah in našli učinkovito zdravljenje za podhladitve, so izvajali tako imenovane eksperimente zamrzovanja. Prav tako so na taboriščnikih "preverjali", kako morsko vodo narediti pitno.
V drugo kategorijo uvrščajo eksperimente, namenjene razvoju in testiranju zdravil in metod zdravljenja v primeru poškodb in bolezni, s katerimi so se vojaki srečevali na terenu. V koncentracijskih taboriščih Sachsenhausen, Dachau, Natzweiler, Buchenwald in Neuengamme, so znanstveniki izvajali testiranja z nepreverjenimi cepivi za malarijo, tifus, tuberkulozo, tifoidno vročico, rumeno mrzlico in nalezljivi hepatitis.
V tretjo kategorijo pa sodijo eksperimenti, namenjeni uresničevanju nacistične ideologije in nadvladi arijske rase. Najbolj znani s tega naslova so poskusi, ki jih je izvajal Josef Mengele v Auschwitzu. Njegovi "testni objekti" so bili dvojčki in Romi. Med drugim je preverjal, kako so različne rase odporne na različne nalezljive bolezni. Po eni strani, da bi ustvaril višjo raso, po drugi, da bi dokazal, da so Judi nižja rasa. Med eksperimente te kategorije spada še preverjanje načinov sterilizacije, da bi razvili hiter in poceni način, kako preprečiti rojevanje "manjvrednih" Judov in Romov.
Kazni za brezsrčne znanstvenike
Ko se je oktobra 1946 po drugi svetovni vojni začelo Nürnberško medicinsko sojenje, ki je trajalo do avgusta leta 1947, so pred sodišče postavili 23 nemških zdravnikov in znanstvenikov, obtoženih, da so med leti 1933 in 1945 na ljudeh izvajali grozljive in potencialno smrtonosne poskuse.
Petnajst obtoženih je bilo spoznanih za krive, osem so jih oprostili. Mengele ni bil med tistimi, ki so stopili pred sodnika.
Edina ženska med obtoženimi je bila zdravnica Herta Oberheuser, znana potem, da je na rane taboriščnikov sipala stekleni prah. Obsojena je bila na 20 let zapora, a so jo izpustili že leta 1952. Po izpustitvi se je lotila družinske medicine. Njeno licenco za opravljanje zdravniške dejavnosti so preklicali šele leta 1958.
Carla Clauberga so postavili pred sovjetsko sodišče in obsodili na 25 let zapora. 7 let kasneje je bil pomiloščen, po sporazumu med Bonnom in Moskvo pa se je lahko vrnil v Vzhodno Nemčijo. Kmalu po vrnitvi je sklical tiskovno konferenco in se hvalil s svojimi znanstvenimi "dosežki" v Auschwitzu. Po številnih protestih preživel taboriščnikov so Clauberga leta 1955 aretirali, a je avgusta 1957, torej še pred začetkom sojenja, umrl.
Kljub številnim poskusom, da bi ga ujeli, se je Josef Mengele roki pravice uspešno izmikal. Na begu je pod več lažnimi imeni živel 35 let. Med drugim v Paragvaju in Braziliji, kjer je umrl, ko ga je med plavanjem zadela kap.
| Vrste poskusov … Višinski eksperimenti - s temi so preverjali vzdržljivost človeškega telesa na ekstremni višini, da bi preverili, ali je mogoče rešiti človeka, ki je skočil z višine 12 kilometrov. Podobne poskuse so do tedaj izvajali le na živalih, saj je v teoriji veljalo, da bi v poskusih nad normalno dihalno mejo, poskusne osebe umrle. Dr. Sigmund Rascher, taboriščni zdravnik v Dachavu v zvezi s tem ni imel etičnih zadržkov, zato se je lotil dvojega. Najprej vprašanja, kako se telo prilagaja počasnemu vzpenjanju. Poskusne osebe so sprva brez kisika dvigali šest do osem ur in ugotovili, da so do višine 8 ali 9 kilometrov zmožni za delo. Tudi po kratki višinski nezavesti, ki je trajala 25 minut. Izvajal pa je tudi padalske poskuse z ali brez dodatnega kisika. Ugotovili so, da je 14 kilometrov višine meja, ko se pojavijo najhujše oblike višinske bolezni, ki vključujejo ohromljenost, tike, izgubo spomina, motorične in psihične motnje … Poskuse z dodatnim kisikom so izvajali do višine 18 kilometrov in ugotovili, da so bile testne osebe dela zmožne še pri višini 12 do 13 kilometrov. Številni ljudje, ki so med poskusi umrli, so služili kot "raziskovalni material". Obdukcij so se lotili pol ure po prenehanju dihanja. Ko so odkrili napet osrčnik, znak srčne tamponade, so ga prerezali in iz njega se je izlila rumenkasta tekočina, potem pa je začel desni preddvor srca močno utripati. Uro po zastoju dihanja so iz lobanje vzeli možgane, ki so bili zaradi višinske bolezni otekli, v njih pa je bilo tudi veliko ujetega zraka. Po vsem telesu so se pojavljale embolije. Poleg ugotovitve, da se lahko pilot s kisikom iz letala reši na 18 kilometrih višine, brez pa na 13, so ugotovili še, da kri na višini 21 kilometrov še ne zavre, letalo pa je treba zapustiti s katapultnim sedežem. V eksperimentih naj bi uporabili 200 ljudi. 80 jih je umrlo takoj, preostale pa so večinoma prej ali slej usmrtili. Poskusi z dvojčki – Josef Mengele je bil zdravnik, ki se je lotil eksperimentiranja z dvojčki. Njegov cilj je bil odkriti, zakaj do spočetja in rojstva dvojčkov sploh pride – da bi pospešil množenje arijske rase. Svoje eksperimente je izvajal v Auschwitzu na okoli 1000 parih dvojčkov. Njegovo početje je preživelo okoli 200 ljudi. Znan je bil po tem, da je testne osebe, ko jih ni več potreboval, ubil tako, da jim je naravnost v srce vbrizgal kloroform. Mengele je testne osebe natančno premeril, slikani so bili z rentgenom, fotografirali so celo njihovo telo in pri tem poskrbeli, da so bile fotografije čim bolj nazorne. Meritvam je sledilo zbiranje vzorcev – od urina, krvi, do izbljuvkov, ki so jih dobili tako, da so dvojčkom v sapnik potisnili cevko, skozi katero so vpihovali plin, ki je povzročal kašelj. Da bi dobili vzorce dlak, so jih posedli v vrelo kad, nato so jim dlake pulili z mešički vred. Pred natančnim pregledom črevesja naj bi morali spiti tudi več kot dva litra odvajal, nato so vzeli še vzorce iz ledvic, mod, prostate in testirali spermo. Pregledom so nato sledili poskusi – od menjavanja krvi enega dvojčka s krvjo drugega, do poskusov, da bi jim zamenjali zrkla. Po usmrtitvi dvojčkov so opravili še natančno obdukcijo. Tuberkuloza – med vojno so pustošile tudi nalezljive bolezni, med njimi tuberkuloza. Dr. Kurt Heissmeyer je želel izvedeti, ali imajo določeni ljudje naravno odpornost na tuberkulozo, in ali bi – če jo imajo – to lahko služilo kot podlaga za izdelavo cepiva. V okviru svojih poskusov je testnim osebam bakterijo tuberkuloze vbrizgal naravnost v pljuča. S svojimi poskusi je v koncentracijskem taborišču Neungamme povzročil smrt vsaj 200 ljudi, številni pa so bili na koncu ubiti zato, da bi prikrili poskuse . Heissmeyerjeva osnovna teorija, ki jo je preverjal s poskusi, je sicer bila, da tuberkuloza v svoji osnovi ni nalezljiva bolezen, ampak prizadene le šibkejši organizem – na primer po njegovem nižji organizem Judov. Podobne poskuse so izvajali še s tifusom, malarijo in streptokoki. Poskusi s fosgenim plinom – nacistični zdravniki so vsaj 52 ujetnikov koncentracijskih taborišč namerno izpostavili fosgenemu plinu, ki se je v drugi svetovni vojni uporabljal kot orožje. Ideja, da bi s poskusi našli protistrup, ni bila preveč uspešna, saj je večina testnih oseb, ki so bile že tako izčrpane zaradi podhranjenosti, hitro umrla. Testiranje strupov – če so na eni strani nacistični zdravniki iskali protistrupe bojnim strupom, ki so bili uporabljeni v drugi svetovni vojni, so na drugi strani skušali izumiti še bolj smrtonosne vojne strupe, ki bi njihovi vojski dali prednost v boju. "Iznajdbe" so preizkušali kar na jetnikih v koncentracijskih taboriščih, cilj pa je bil ugotoviti, koliko časa bo trajalo, da bo oseba po vbrizganju ali vdihovanju strupa umrla. To vrsto eksperimentov so večinoma izvajali v koncentracijskem taborišču Buchenwald. Presaditve okončin in organov – nacistični zdravniki so se v praksi lotili tudi preverjanja vprašanja, ali je mogoče odstraniti okončine z enega človeka in jih presaditi na drugega. Krute eksperimente so izvajali tako, da so taboriščnikom odrezali okončino in jim nato presadili okončino sojetnika. Nobeden od teh poskusov se ni posrečil, je pa veliko taboriščnikov na ta način umrlo, za vse življenje ostalo pohabljenih in trajno trpelo izjemne bolečine. Izvajalci eksperimentov so se sicer poslužili tudi odstranjevanja (delov) kosti, mišic in živcev, da bi videli, ali jih lahko uspešno nadomestijo in kakšne regeneracije je sposobno samo telo. Umetne oploditve in sterilizacija – te so bile navodilo samega Heinricha Himmlerja, zdravniki pa so uporabljali različne metode. Dr. Carl Clauberg je umetno oplodil okoli 300 žensk v Auschwitzu, ki tekom postopka niso bile izpostavljene le fizični, ampak predvsem psihični bolečini, dejal jim je namreč, da je uporabil živalsko spermo in v njih ustvaril pošast. Testne osebe v njegovem "bloku 10" so bile stare med 20 in 40 let, po možnosti takšne, ki še niso rodile. Še bolj kot same umetne oploditve, pa je Clauberga zanimala sterilizacija. Če mu je Himmler predlagal, naj se ukvarja z reševanjem problema neplodnosti sterilnih žensk, je zdravnika zanimala masovna sterilizacija judovskih žensk. Da bi ugotovil najenostavnejšo metodo, je na tisoče ženskam v taborišču opravil prisilno sterilizacijo. Med drugim je v njihovo maternico vbrizgaval snovi, ki bi naj povzročile neplodnost, pri tem pa jim povzročal nepopisne bolečine. Pri mlajših moških je skušal neplodnost doseči z izpostavljanjem testisov veliki količini sevanja. Poskusi zamrzovanja organizma – nacistični znanstveniki so s temi poskusi iskali odgovor na vprašanje, kako oskrbeti osebo, ki je bila močno podhlajena, da bo preživela. Da bi dosegli poškodbe, kot so se dogajale na bojišču, so taboriščnike tudi za tri ure potopili v ledeno mrzlo vodo, da so nastale najhujše oblike podhladitve, ki so jih nato preučevali in skušali zdraviti z različnimi oblikami zunanjega in notranjega ogrevanja organizma. Večina sodelujočih v teh poskusih Sigmunda Rascherja je umrlo, zato je zdravnik oblasti prosil, če lahko laboratorij iz Dachaua preseli v Auschwitz, kjer bo imel na voljo več testnih oseb in prostor, kjer bo njihovo vpitje zaradi muk povzročalo manj nemira. Poskusi s slano vodo – Zdravnik Hans Eppinger je ugotavljal, kako doseči, da bi bila slana morska voda pitna za ljudi. Svoje testne osebe je prikrajšal za hrano in vso ostalo tekočino, da bi videl, ali jo organizem sprejme. Smrt je pri zapornikih zaradi hude dehidracije nastopila med osmim in dvanajstim dnevom, žrtve pa naj bi v zadnjim mukah lizale celo mokra tla, da bi dobile vsaj kapljico vode. Boleče iskanje načinov, kako učinkovito zdraviti rane – krvaveče rane in njihovo celjenje so bile velik del dela nacističnih zdravnikov, ki so skušali najti način, kako jih zdraviti brez zapletov, ki so pogosto vodili v smrt, in kako izdelati zdravilo, ki bi ob krvavenju učinkovito ustavljalo kri. Zato so zapornike namerno poškodovali z orožjem ali amputirali njihove ude in nato ugotavljali, kako se celijo. Infekcijo po nastanku rane so pospeševali celo tako, da so na rane sipali žagovino in zdrobljeno steklo. |
Sodobna medicina nima težav z obsojanjem početja nacističnih zdravnikov. A dejstvo je, da se podatki, do katerih so se ti zdravniki dokopali, najdejo tudi v sodobnih medicinskih knjigah, ki predstavljajo študijsko gradivo (bodočih) zdravnikov.
Na ugotovitvah teh sprevrženih poskusov je nastal tudi marsikateri nov poskus, sicer etično izveden, a temelječ na sporni znanosti. Vprašanje, ali je uporaba takšne znanosti etično sporna, zato ostaja. Prav glasno sicer ni bilo nikoli obravnavano.
Tisti, ki so preživeli grozote koncentracijskih taborišč in medicinskih poskusov, so leta opozarjali, da izraz "podatki", s svojo sterilnostjo uporabnike zavaja, da za njim ne vidijo trpljenja ljudi.
S tem se strinja tudi Susan Vigorito, ki je bila stara 3 leta in pol, ko sta s sestro Hannah končali v Mengelejevem laboratoriju, zaprti v majhni leseni kletki. V njej sta ostali dobro leto, medtem pa je Mengele, brez da bi uporabljal anestetik, s kosti njenih nog praskal tkivo. Njena sestra je zaradi rednih injekcij v hrbtenico umrla. "Hočete podatke iz tistih časov? Jaz sem hodeča zbirka," je nekoč dejala.
Dilemo zdravnikov, ko gre za uporabo dognanj njihovih nacističnih kolegov, razlaga Robert Pozos, direktor laboratorija za hipotermijo univerze v Minnesoti. Njegovo raziskovalno delo je posvečeno ponovnemu ogrevanju podhlajenih pacientov. Kot ugotavlja, je znanost s tega področja močno omejena, ker se večinoma zanaša na dognanja, ki so nastala na podlagi poskusov in napak v bolnišnicah.
Tam so med drugim paciente greli z uporabo pasivnega ogrevanja in aktivnega ogrevanja. V prvem primeru gre za uporabo toplote pacientovega lastnega telesa, v drugem pa za aktivno dovajanje toplote, kar je v praksi pomenilo marsikaj – od uporabe mikrovalov, toplih odej, vbrizgavanja toplih tekočin do potapljanja telesa v toplo kopel. Nekateri so preživeli, drugi ne, natančnih odgovorov, zakaj so bile v določenem primeru določene metode (ne) uspešne, pa ni.
Večina podatkov o hipotermiji je bila pridobljena s poskusi na prostovoljcih, ki si jih znanstveniki upajo "ohladiti" le do določene temperature, in živalih. A prav v tem primeru gre po oceni zdravnika za organizma, ki delujeta precej različno. Edini, ki so zares preverjali, kaj se v praksi zgodi s človeškim telesom pri ekstremni podhladitvi, tako ostajajo nacistični zdravniki. Ti so, ko je temperatura padala, merili srčni utrip, mišični odziv in lastnosti urina. Razvili so metodo hitrega ogrevanja pacienta, ki je postavila na glavo takrat sprejeto metodo počasnega pasivnega ogrevanja, ker je dokazovala, da je najučinkovitejša metoda aktivno ogrevanje s toplo tekočino.
Pozos, ki je bil prepričan, da se podatki, ki jih njegov laboratorij ne more pridobiti, skrivajo prav v rezultatih nacističnih zdravnikov, zato je iz skrbno zapečatenih arhivov Dachaua po dolgem boju pridobil poročilo o poskusih v zvezi s hipotermijo.
O upravičenosti uporabe teh podatkov govori tudi profesor biologije John Hayward na univerzi v kanadskem Vancuvru. Ta se ukvarja s hipotermijo v slani vodi, pri svojem delu je uporabil Rascherjeve zapise: "Ne želim uporabljati njihovih podatkov, a v etičnem svetu ni in ne bo nobene druge možnosti, da jih pridobimo. Moram razmišljati s trezno glavo, čeprav imam odpor do njih. Iz vsega skupaj skušam narediti nekaj konstruktivnega."
Hayward se je na podatke zanašal, čeprav so bile poskusne osebe v koncentracijskih taboriščih shujšane, podhranjene, s skoraj nič telesne maščobe, ki deluje izolativno. A ker so ugotovitve prinesle boljše načrte ukrepanja pri reševanju podhlajenih ljudi iz vode in njihovi bolnišnični oskrbi, sta znanstvenika prepričana, da bi bilo kvečjemu "kriminalno, če podatkov ne bi uporabili". Ne glede na to, koliko krvi je na njih.
Še najpogosteje se nacistične znanosti drži vzdevek "slaba znanost". Prvič zaradi očitnega mučenja sodelujočih v eksperimentih, drugič zato, ker je nastajala v kontekstu, ko je bila sama znanost močno podrejena političnim aspiracijam.
Jay Katz z univerze Yale trdi, da nacističnim odkritjem sploh ne bi smeli reči znanstvena odkritja, ker po njegovem nimajo nobene znanstvene vrednosti.
Podobnega mnenja je bil tudi vodja tožilstva v nürnberškem procesu Telford Taylor, ki je nacistične poskuse opisal kot "v ime znanosti zakamufliran nagnusen zločin".
Profesor medicine Leonard Hoenig je nacistične eksperimente kategoriziral pod psevdo znanost, saj so ideje nastajale na podlagi političnih prepričanj, ne znanstvenih dognanj in vodile sadizem in genocid.
Filozof Allen Buchanan meni, da sta pojma dobra ali slaba znanost povezana s tem, ali gre za etično znanost ali ne. In odsotnost vsakršne etike je bila v koncentracijskih taboriščih več kot očitna.
Rezultati po meri oblasti
Če odmislimo vprašanje dobre in slabe znanosti, poteka tudi razprava o osnovni znanstveni vrednosti dobljenih rezultatov. Prvič, ker številnim nacističnim zdravnikom očitajo, da so imeli premalo znanja s specifičnega področja, da bi lahko izvajali zares strokovno eksperimentalno delo, drugič, ker bi naj pogosto "olepšali" svoje ugotovitve.
Takšen primer naj bi bili rezultati Rascherjevih poskusov z zdravljenjem podhladitev, saj bi naj iz strahu pred Himmlerjem priredil končne rezultate. V končnem poročilu tako na primer piše, da traja od 53 do 100 minut, da oseba umre zaradi mraza, v originalnih zapiskih pa, da smrt nastopi od 80 minut do 6 ur kasneje.
Nacistični znanstveniki – čeprav sami precej sadistični – so se tako pri svojem delu še kako zavedali želja svojih nadrejenih in posledic, ki bi jih prineslo delo, ki ne bi imelo rezultatov. Zato v več primerih ni jasno, ali so rezultati plod raziskav ali domišljije, kako zadovoljiti naročnika.
Zaplete se tudi pri sami metodologiji. "Kontrolna skupina" v tem primeru pomeni ljudi, ki so tekom eksperimenta trpeli najbolj in večinoma umrli. "Velikost vzorca" je bil tovornjak, poln Judov torej daleč od tega, da bi bil reprezentativen. "Pomembnost odkritja" je bila drug izraz za bedo taboriščnikov, "odzivnost organizma" pa mera mučenja, ki so mu bili izpostavljeni.
Kot scena iz Frankensteina?
Stereotipno si sicer marsikdo nacističnega znanstvenika predstavlja kot napol zmešanega samotarja, ki v podzemnem bunkerju sredi sumljive opreme opravlja brutalne poskuse. V nekaj primerih takšna teorija drži.
Je pa bilo med nacističnimi znanstveniki tudi veliko takšnih, ki so bili še pred vojno znani po delu na svojem področju, namesto v podzemnih temnicah pa so delali v sodobno opremljenih laboratorijih. Prav tako so rezultati njihovega dela izhajali v uglednih strokovnih revijah ali v obliki knjig pri uglednih založbah. Ko je na primer Rascher predstavljal odkritja s področja podhladitev, je bila prisotna večina tistih, ki so takrat na tem področju kaj pomenili.
Vprašanje, ali je uporaba nacističnih znanstvenih dognanj za dobre namene način, da se svet oddolži trpečim žrtvam, ostaja. In je prav tako veliko kot tisto, kako je mogoče, da so v imenu ideologije ljudje, ki so izrekli Hipokratovo prisego, postali morilci.
Kako kratka je pot od Hipokratove prisege do umora?
Del odgovora leži v dejstvu, da je bila medicina v času tretjega rajha dominantna znanost v tesnem zavezništvu z vladajočo politiko. Leta 1939 je skoraj polovica vseh nemških študentov študirala medicino. Oblast jim je ponujala zaposlitve in moderne laboratorije za "arijske državljane" in za doseganje "rasne higiene". Prav tako sta imeli do istega leta dve tretjini nemških zdravnikov takšno ali drugačno povezavo z nacistično oblastjo.
To pa je povzročilo znotraj stroke široko prepričanje, da obstajajo nižje razvite rase, da obstajajo ljudje z genetskim primanjkljajem in da je naloga nemške znanosti, da odpravi to naravno neskladje, ki je ob tem še vir bolezni in drugih zdravstvenih anomalij. Marsikateri od teh zdravnikov je tako dejansko verjel, da v imenu znanosti dela nekaj dobrega.
Zanimivo je, da so na primer prav nacistični zdravniki med prvimi odkrili škodljivo povezavo med kajenjem in rakom ter zapisali preventivne ukrepe, zelo podobne današnjim.
Nacistična znanost je bila tako marsikaj – v razponu od najhujših zločinov do nekaj pomembnih odkritij. Večinoma pa bi se je morali spominjati po tem, da je prestopila številne meje, ki bi morale za vedno ostati nedotaknjene. Za slednje bi bilo sicer težko kriviti zgolj nacistično znanost. Poskusov na vojnih ujetnikih so se namreč lotevali tudi Američani, Rusi, Japonci, Kitajci ... In prav vsi so pozabili na etiko.
KOMENTARJI (63)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.