Mož, ki je preživel dve taborišči: 'Pri življenju me je ohranjalo upanje, da bom enkrat spet doma'

"Nekdo ali nekaj me je moralo varovati, da sem se vedno vrnil domov," pravi 89-letni Boris Uzar, ki so ga med drugo svetovno vojno kar dvakrat ujeli in odpeljali v dve taborišči – italijanski Gonars in nemški Dachau.

Rodil se je 11. marca 1926 v Sebenjah pri Tržiču. Imel je šest bratov in sester, njegov oče je bil komunist. Ko so Nemci, ki so leta 1941 okupirali našo državo, prišli po njegovega očeta, je ta pred njimi pobegnil v gozd. Takrat 15-letni Boris in njegov brat Viktor sta imela z njim tajno zvezo in sta mu teden dni nosila hrano. A zadeva se je hitro izvedela in nekdo jih je izdal. "Pome sta prišla avstrijska žandarja in me odpeljala v Podbrezje na veliko kmetijo, kjer sem najprej dobil par klofut, nato pa so me odpeljali v zapor v Begunje. Jokal sem, ko so me zaprli v klet, na slamo," pripoveduje.

Občudujem ga. Sploh se ne trudi brskati po spominu, stvari opisuje, kot bi se zgodile včeraj. Do potankosti se spomni datumov, krajev in imen ljudi, ki so mu tako ali drugače stopili na pot.

V Podbrezjah je bil pet tednov, nato pa so ga izpustili, ker je bil še mladoleten. Ko je prišel domov, tam ni bilo nikogar več, vsi so zbežali na Dolenjsko. Tudi on je bil doma le kratek čas, saj mu je takratni župan grozil s ponovno aretacijo. Pobegnil je v Ljubljano, v znano Cukrarno, kjer je že bil njegov brat Stanko. Rdeči križ ga je poslal na Dolenjsko, v Velike Lašče, k dvema družinama, pri katerih je opravljal težka kmečka dela.

Začetek vseh grozot: Videl je, kako so ustrelili pet Italijanov

"Čez nekaj časa mi je brat povedal, da gre v partizane, zato sem se maja 1942 tudi sam pridružil Tomšičevi brigadi. Tam se je začela kalvarija. V Želimljah sem videl, kako so ustrelili pet Italijanov. Prvič sem videl kaj takega, veste, to ni lahko. Sleči so se morali do spodnjic, nato pa so - čeprav so jokali in prosili - vse postrelili. Zraven je bilo neko brezno in vseh pet so zmetali notri. Naslednji dan pa smo šli skozi vas in nam neka ženska pove, da je videla dva Italijana, ki sta šla mimo, oblečena samo v spodnjice. Očitno nista umrla, čeprav sta bila ustreljena," pripoveduje in za trenutek se mu na obrazu nariše nasmeh.

Istega leta je Uzarja ujela 'bela garda'. "S prijateljem Dušanom sva več dni bežala pred njimi, bilo jih je kot listja in trave. Sestradana sva prišla do neke hiše, da bi prosila za hrano, ko so planili na naju in naju pretepli. Zaprli so naju v sosednjo hišo in zvezali z vrvjo za konje," pove in odkima, kot da ne more verjeti svojim lastnim besedam. Poslali so ju v zapor v Velike Lašče, kjer so jima po srečnem naključju prizanesli, po treh tednih na sodišče v Ljubljano, ki ju je oprostilo, ker sta bila še mladoletna, od tam naprej pa v taborišče Gonars. Uzar je namesto imena dobil zaporniško številko 11510.

Gonars: Da je dobil pol žemlje, je na pokopališče nosil krste z otroki

"Bila je jesen in strašansko je bilo mraz. V taborišču so nas razdelili v šotore, v katerih smo spali drug zraven drugega, natlačeni kakor vžigalice. Nekdo je v šotoru ležal mrtev en dan, pa tega nismo povedali, da smo še zanj dobili kos kruha, ker smo bili tako lačni. Ne morete si predstavljati, to je bila tako huda lakota, da se je dogajalo tudi to, da je mama pojedla kruh, otrokom pa ga ni dala. Ko je bila na Rabu huda povodenj, so k nam pripeljali še ženske in otroke od tam. Veliko otrok, ki so pomrli od lakote, sem znosil na pokopališče. Če si nosil tiste njihove male trugice, si dobil pol žemlje," pove.

Ko so jih čez nekaj časa preselili v taborišče Renicci v bližini Arezza, je bilo malo bolje. "V dveh sektorjih nas je bilo okoli 15.000, spomnim se uši in stenic, ki so kar mrgolele po naših oblačilih," mi pripoveduje in pokaže za rob rokava svoje srajce: "Tukaj zadaj jih je bilo ogromno!" zamahne z roko. Nekdo v taborišču mu je povedal, da je tam tudi njegov oče in dobil je dovoljenje, da ga vidi.

Kmalu zatem, ob kapitulaciji Italije, je nastala prava zmeda, vsi so bežali pred Nemci in z očetom sta se spet ločila. Uzar se je vrnil na Dolenjsko in znova odšel v partizane. Po nemški ofenzivi konec leta 1943 so ga ujeli Nemci in odpeljali v zapore - najprej v Sušak, nato v Trst in nazadnje v Zeleno jamo, od tam pa s transportom v taborišče Dachau.

Dachau: Vpreženi kot konji so morali orati zemljo

Tudi takrat, se spominja Uzar, je bila zima in hud mraz. "Okoli 700 so nas iz Ljubljane peljali gor. Tam so nas najprej očistili - vrgli stran naša oblačila, nas stuširali pod stropnimi tuši, povsod ostrigli in obrili, da smo bili še bolj ponižani … En cel dan in eno noč smo bili goli v kuhinji. Dali so nam obleke in lesene cokle, leseno žlico in brisačo. To je bilo vse, kar si imel pri sebi. Nato so nas razdelili po barakah. Bil sem v baraki številka 23, dobil sem zaporniško številko 59703," pripoveduje.

Življenje v taborišču je bilo mučno, Uzar o tem, razumljivo, ne želi podrobneje govoriti, čeprav je že to, kar pove, pretresljivo. Med drugim so po par ur stali na t. i. apelplatzu - v soncu, dežju ali snegu. "Obračali smo se na komando. Zjutraj je bil apel in kdor je pršel, je prišel, kdor je bil preslaboten, da bi prišel, ali pa se je pri tem zgrudil, pa so ga vlekli naravnost v krematorij. Pa vpregli so nas, da smo orali en kos zemlje, in nas poganjali z bičem kot živali," pripoveduje.

Fotografije iz taborišča Dachau si lahko pogledate v spodnji fotogaleriji!

V Dachau je bil približno en mesec, nato so ga preselili v Allach, podružnično taborišče, kjer je delal v obratu za izdelavo motorjev BMW za letala. "Delali smo po 12 ur, 14 dni v kosu, od šestih do šestih. Toliko ur stati na mestu, samo pomislite … Bilo je naporno, a takrat smo razmišljali samo o tem, kako ostati živi."

Prav to, pravi, ga je ohranjalo pri življenju – upanje, da bo enkrat spet doma. Samo to. "Imel sem srečo, da me je med vsemi Slovenci, ki so bili tam, prepoznal Janko Dobre, prijatelj iz sosednje vasi, katerega celo družino so zaradi izdaje domačina odpeljali v taborišča. Pomagal mi je s hrano, za kar sem mu še danes hvaležen," pove.

Vsake toliko časa so slišali kakšno dobro novico, ki jim je vlila upanje, pravi, spet drugič so izvedeli, da se je zgodilo nekaj groznega. Tako se na primer spominja nekih Rusov, ki so ponoči poskusili pobegniti, a so jih stražarji ujeli in obesili. "Gledal sem to. Pri enem od njih se je strgala vrv, pa so ga vseeno ubili. Najprej zbrcali in pretepli, nato pa še obesili. Tudi Žide so pobijali, da je kri kar špricala. Res, veliko mrličev sem videl v svojem življenju."

29. aprila 1945 ob 11.30 je bil končno svoboden

Potem se je začelo bombardiranje, ki so ga taboriščniki nemirno poslušali, in čakali, kaj bo prineslo. In res, 29. aprila 1945 so končno dočakali dan svobode. "Tistega jutra ni bilo več ne komandanta Jarolina in ne straže, osvobodili so nas ameriški vojaki. Ob pol dvanajstih so prišli. Samo stresali so nas in kdor je bil trd, mrtev, so ga dali na kup, kakor drva. To je bilo žalostno. Zunaj so bile zasipnice s pridelki in ljudje so planili po njih, kar surove so jedli, samo črtaste obleke si videl na tleh. Američani so nam dali maske, škornje in rokavice in nas z 52 kamioni odpeljali v Kamnik. Bilo je poletje, domov smo prišli čisto prašni …" še pojasni in opazim, da je utrujen od pripovedovanja.

Na vprašanje, kako se je počutil, ko so ga končno osvobodili, mi ne odgovori. Prepričana sem, da ne zato, ker se ne bi spomnil. "Amerikanci so prišli ob pol dvanajstih," ponovi in s pogledom, zamaknjenim v stran, zaključi svojo pripoved. Takrat ugotovim: dejstvo, da se do minute natančno spomni svoje odrešitve, mi o njegovih občutkih pove več, kot bi mi kadar koli lahko opisal z besedami.