Zora Konjajev: 'Misel na vse tiste, ki konca vojne niso doživeli, je bila bridka'

Zora Konjajev je upokojena zdravnica pediatrinja, znanstvenica in ponosna članica narodnoosvobodilnega boja. Rojena med obema svetovnima vojnama v glasbeni in literarni družini Stritar se je odločila za drugačno pot in vpisala študij medicine. Prav na medicinski fakulteti se je ob začetku druge svetovne vojne srečala z Osvobodilno fronto. "Tam smo delovali kot trojke, začeli smo z napisovalnimi akcijami, trosenjem listkov, pozneje pa tudi z zbiranjem sanitetnega materiala. Udeleževali smo se tečajev za prvo pomoč ter jih tudi vodili," pripoveduje Konjajeva. "Mislim, da je bila OF najbolj organizirana prav na medicinski fakulteti in splošni bolnišnici, kjer so bile sprva celo nune vključene v osvobodilno fronto."

Pri komaj 22 letih je ovdovela

Kot pravi Konjajeva, se je cela družina Stritarjevih takoj priključila OF. Mlada študentka medicine se je še pred začetkom vojne poročila s športnikom Cvetom Močnikom. Rodila se jima je hčerka, ki pa je Močnik žal ni spoznal. Med vojno je namreč postal prvi politični komisar Gradnikove brigade na Primorskem, leta 1943, ko je bila hčerka stara le nekaj mesecev, pa je bil ubit med bitko na Golobarju nad Bovcem. Tam je padlo 41 partizanov, med njimi tudi Močnik.

V času italijanske okupacije so Konjajevo skupaj s hčerko zaprli. Italijani so na vsak način hoteli dokazati, da je, tako kot njen mož, tudi ona aktivistka. A to je ni ustavilo pri njenih prizadevanjih za narodnoosvobodilni boj.

Na fakulteti razdeljevala ilegalno literaturo

Na medicinski fakulteti je bila poverjenik za ilegalno literaturo, ki jo je širila po Ljubljani. Septembra 1943, ko so Ljubljano že okupirali Nemci, so v njenem predalu na univerzi našli ilegalno literaturo. Zato je morala čim prej zapustiti Ljubljano. OF ji je zelo hitro pridobila ponarejeno zdravniško spričevalo v nemščini, na katerem je bilo navedeno, da ima otrok hud oslovski kašelj in mora iz Ljubljane. Prav tako so ji priskrbeli dovolilnico, da je z mamo in hčerko 2. oktobra peš zapustila mesto. Če ne bi odšla, bi jo aretirali.

Pred okupatorjem pobegnila iz Ljubljane in odšla na osvobojeno ozemlje

Pridružila se je partizanom, v Znojilah na Dolenjskem pa je doživela nemško zasedbo na partizansko osvobojeno ozemlje. V vas so vdrli nemški vojaki, ljudje so v strahu želeli pobegniti. "Mama je prepričala vse vaščane, da se niso poskrili po kleteh, da smo mirno pričakali vojake. Vsak je delal svoje delo, tako da s strani Nemcev ni bilo nobenega nasilja, so pa pobrali vso hrano do zadnjega," se spominja Konjajeva. Ker je na območju Ivančne Gorice začela delovati bela garda, so jim začeli groziti, zato se je Konjajeva skupaj s hčerko in sestro, ki je živela v Ivančni Gorici, odpravila na pot proti Beli krajini, kjer je bilo osvobojeno ozemlje. "To je bila enklava, ozemlje, v katerega nisi mogel kar priti. Bilo je nadzorovano ozemlje in dobro zastraženo s slovensko vojsko proti Poljanski dolini, proti Kolpi in proti Gorjancem. To je ščitil 7. korpus komandanta Franca Rozmana Staneta. Za ceno velikanskih žrtev so ohranjali svobodno ozemlje, kajti tam se je začela naša slovenska državnost," pripoveduje Konjajeva, ki je še danes zelo hvaležna Belokranjcem za vso podporo.

V civilni bolnišnici Kanižarica operirali komandanta Staneta

Ob prihodu v Belo krajino ji je pomoč ponudila mlada partizanka, ki ji je namenila svojo sobo v vili v Črnomlju. To je bila Titova žena Herta Haas. Že naslednji dan so jo poslali v novoustanovljeno civilno bolnišnico Kanižarico. Prevzela je posle glavne inštrumentarke in sestre. Zdravila je tudi ranjene štabne oficirje, ki so se ponesrečili pri preizkušanju novega angleškega minometa. Med njimi je bil tudi komandant Franc Rozman Stane, ki je med eksplozijo utrpel hude poškodbe črevesja, prav tako je izgubil ogromno krvi. Operacijo, pri kateri je sodelovala Konjajeva, je dobro prestal, žal pa je bila zanj usodna izguba krvi.

Hudo jo je pretreslo, ko je videla iznakažene otroke

Bolnišnica Kanižarica je bila namenjena civilom. Sprejemali so bolnike z najrazličnejšimi boleznimi, velik oddelek pa je bil namenjen infekcijskim boleznim. Sprejemali so tudi bolnike z Gorskega Kotarja, kjer je bila razširjena epidemija trebušnega tifusa. Prav tako so sprejemali kirurške primere in porodnice.

Najbolj jih je zaznamovalo, ko so v ene letu sprejeli 85 hudo ranjenih otrok, ki so se igrali z odvrženim orožjem. "Pri vseh je bila ista slika. Pastirček je našel na pogled prikupno ročno italijansko granato 'paradajzarco', s kamnom udarjal po njej, ker je bil radoveden, kaj je bilo notri. Večinoma mu je utrgalo desno roko. Ogromno projektilov se je med eksplozijo zarilo globoko pod kožo. Ker nisi mogel vseh teh projektilov spraviti izpod kože, razen velikih, so se rane gnojile. Mnogi so zgubili vse ude, bili slepi. Najtežje je bilo gledati te otroke, ki so zapadli v nek postravmatski šok. Niso se več smejali, niti se igrali," opisuje Konjajeva.

Kurirji, ki so prinašali sanitetni material, pravi heroji

Bolnišnica Kanižarica je imela 60 postelj. Sanitetni material je sprva prišel v Kanižarico iz Ljubljane, nato pa iz večjih evropskih mest po kurirskih poteh. Kurirčki so bili mladi fantje, ki so opravili tudi do 100 kilometrov dolge poti. "To so bila dejansko herojska dejanja," pravi Konjajeva. Ko so zavezniki začeli izdatnejše pošiljati sanitetni material, je vse skupaj postalo lažje. Primanjkovalo jim je operacijskega perila ter hal za zdravnike in bolničarke, a tudi to so rešili po naključju.

Iz ruskega padala sešili obleke in perilo

Nekoč so tik zraven bolnišnice s padalom doskočili sovjetski vojaki. Konjajeva je bila tisti večer dežurna. Ko je slišala skovikanje sove, je tudi sama začela skovikati, naenkrat pa so se okoli nje zbrali ruski padalci. Eden izmed njih je poskakoval, saj je imel zlomljeno nogo. Oskrbeli so ga, ruski vojak pa jim je iz hvaležnosti podaril padalo. "To je bilo fino laneno platno. V bolnišnici smo imeli šivalni stroj in iz tega platna smo sešili obleke in perilo, pa dvojne košarice za sterilizacijo," pripoveduje Konjajeva.

Kanižarica je bila civilna bolnišnica in ni smela sprejemati vojnih oseb. Tja so pripeljali le vojake, ki so bili huje ranjeni in niso zdržali poti do bolnišnice v Kočevskem Rogu. Prav tako so tja kmetje v pletenih košarah za listje pripeljali zavezniške pilote. Nekoč so tja kmetje pripeljali nezavestnega padalca iz Teksasa, ki se je zgrozil, ko je zagledal revno bolnišnico, v kateri je pristal. Preprost močnik je raje zavrnil, kot, da bi ga poskusil. "Nadaljnje zdravljenje je opravil v Kočevskem Rogu, ko se je pozdravil, se je poslovil in zahvalil ter rekel: 'polenta in ričet ni dobro'," se pošali Konjajeva.

'Nisi partizan, če nimaš puške, ne pesnikuješ in nimaš uši'

"Črnomelj je bil takrat središče Slovenije. Kultura na vseh področjih se je silno razmahnila. Pesništvo je postalo del partizanščine. Med partizani se je širila anekdota, da nisi partizan, če nimaš puške, ne pesnikuješ in nimaš uši. Pesniško se je dotaknilo vseh. Rimanje je bilo na vseh koncih. S tem se je izpolnilo to, kar je OF dala v svoj program: osvoboditev izpod okupatorja, socialna prenova ter kulturna prenova," pripoveduje Konjajeva. "Med ustanovitelji OF so bili v velikem odstotku prav vodilni slovenski kulturniki. Želeli so, da bi se slovenska kultura ohranila, se spustila z vrhov, politične elite, do poslednjega človeka. To se je tudi zgodilo."

Po kapitulaciji Italije je na osvobojeno ozemlje prišla velika skupina kulturnikov. Zaživelo je gledališče. Nastopali so pesniki, kot so Matej Bor, Vitomil Zupan in Josip Vidmar. Sodelovali so tudi glasbeniki in nastopali številni zbori. "Kultura je dobesedno kipela," pravi Konjajeva in dodaja: "Živeli smo lepo, saj je bilo veliko prijateljstva, solidarnosti in dobrosrčnosti s strani Belokranjcev, ki so z nami delili poslednji grižljaj. Teh stvari človek ne more pozabiti in je veliko bolje, da jih ne primerja z današnjim časom, ker je človeku preveč hudo. Kako so se neverjetne moralne vrline porazgubile, čeprav se energija, zlasti pozitivna, ne bi smela nikoli porazgubiti."

Veselje ob zmagi, nato nepopisna žalost

Iz Bele krajine so jih prestavili v Dalmacijo, in sicer v Kaštele pri Splitu, kjer je Konjajeva postala sanitetni referent. Tja so zavezniki z letali pripeljali okoli 2500 starčkov, žena, otrok in bolnikov pred pričakovanim vdorom Nemcev, ustašev in četnikov preko Bele krajine ob umiku v Srednjo Evropo.

V Kaštelih je Konjajeva s hčerko dočakala konec vojne in zmago nad okupatorjem. "Večina evakuirancev je zmago dočakala z zelo mešanimi občutki. Kdor je koga izgubil, komur so požgali domačijo in ni vedel, kam se bo vrnil, ta je to zelo navdušujočo novico sprejel najprej z veseljem, potem pa je temu sledila globoka žalost. V naši družini je padlo pet ljudi, zato mi je bilo neskončno hudo. V trenutku, ko si vedel, da je nastopil morda najbolj vesel trenutek v tvojem življenju, da si ostal živ, da je ta morija po svetu nehala, je bila naenkrat misel na vse tiste, ki tega niso doživeli, zelo bridka," dogodke ob dnevu zmage opisuje Konjajeva, ki se je junija 1945 skupaj s hčerko z ladjo in vlakom vrnila v Ljubljano.

Tedanja slovenska saniteta je bila pravi čudež

Partizanske bolnišnice so bile odlično organizirane, v svojih prostorih pa so med vojno sprejele okoli 22.000 ranjencev. Bile so dobro skrite, saj je okupator uspel razkriti lokacije le dveh skrivnih bolnišnic.

Delo zdravstvenega osebja je bilo zelo pomembno tudi po koncu vojne. Z odličnimi zaščitnimi ukrepi so preprečili, da bi se širila virusna obolenja. "Tako v Sloveniji ni bilo niti enega primera pegavega tifusa, kar je bil pravi čudež in zahvala sijajni epidemiološki službi, ki je na vseh obrobnih krajih postavila razsuševalne postaje. Kdor se ni razsušil, ni dobil nakazila za hrano. To je bil sijajen ukrep in odlična borba proti ušem," pripoveduje Konjajeva, ki je po vojni nadaljevala s študijem medicine, končala študij in se specializirala za pediatrijo. Leta 2001 je prejela srebrni častni znak svobode za pionirski strokovni in organizacijski prispevek na področju neonatologije.

Njena pričevanja o dogodkih med drugo svetovno vojno si lahko pogledate tudi v priloženih posnetkih.