Za vsak zadetek se zahvali Alahu

Slava 25-letnega egiptovskega nogometnega asa po izjemnih dosežkih v preteklih sezonah sega vse do Združenih držav Amerike. In to ne samo zaradi doseženih 33 golov na 57 tekmah za reprezentanco, niti zaradi 45 golov na 53 tekmah v dresu Liverpoola, temveč predvsem zaradi njegove iskrenosti in odkritosti. Predvsem kar zadeva njegovo versko pripadnost: kljub vse večji islamofobiji po svetu, navijači ob njegovem zadetku z navdušenjem pozdravljajo njegov način proslavljanja. Častijo ga skoraj kot boga in globoko spošujejo njegovo versko pripadnost.

Kot so pred časom zapisali pri New York Timesu, gre v osnovi vse skupaj nekako takole: Salah s svojo čudežno igro uspe žogo spraviti v nasprotnikov gol, 54 tisoč gledalcev na Anfieldu navdušeno skoči v zrak in dobesedno ponori, Egipčan z razširjenimi rokami teče do najbližjih oboževalcev, sledijo mu soigralci. Po klasičnem objemanju in veselem proslavljanju ga pustijo pri miru, on pa razširi roke, pade na kolena in se prikloni s čelom do tal ter se na tak način zahvali Alahu za še en čudovit trenutek v življenju. Salah je zelo predan musliman in medtem ko se nekaj kratkih trenutkov priklanja svojemu bogu, glasno veseljačenje na stadionu deloma ponikne, da ga ne bi motili pri njegovem ritualu.

A takoj, ko vstane, stadion ponovno ponori od navdušenja. V pretekli sezoni se je tak scenarij zgodil kar 45-krat. Salah je to leto Liverpool pripeljal vse do prvega finala Lige prvakov po več kot desetih letih. Nič čudnega torej, da je bil v Veliki Britaniji izbran za igralca leta. A njegov največji uspeh je po mnenju mnogih ta, da ga v Veliki Britaniji avsolutno obožujejo – in to kljub njegovemu versko obarvanemu ritualu v času, ko na Otoku vlada vse večja islamofobija. Njegov prispevek k britanski družbi je ogromen, ker ga Britanci enostavno obožujejo, pravzaprav kar častijo. »Salah je junak svojega kluba. Liverpool o njem pripoveduje na posebej pozitiven način. Res je, da kot posameznik ne predstavlja rešitve pred islamofobijo, a lahko pri tem odigra pomembno vlogo,« je pred nedavnim povedal Miqdad Versi, pomočnik glavnega sekretarja muslimanske skupnosti v Veliki Britaniji.

Domačini ne izpustijo niti ene tekme Liverpoola

Salah je ikona tudi v domovini. V Egiptu ga častijo kot božanstvo in ga štejejo za nacionalni simbol ter zaklad v polnem pomenu besede. Še posebej po novembrski tekmi Egipta proti Kongu, ko je izvajal enajstmetrovko, od katere je bilo odvisno, ali bo Egipt po letu 1990 ponovno nastopil na Svetovnem prvenstvu v Rusiji ali ne. Dokazal je, da ima jeklene živce, zadel in svojo državo po več kot dvajsetih letih popeljal na mundial. Kako je bilo tistega večera v toplem Egiptu, si lahko pogledate TUKAJ!

Praktično ga ni prebivalca Egipta, ki ne bi vedel, kdo je Mohamed Salah. Marca so na predsedniških volitvah volivci na volilne lističe celo masovno dopisovali njegovo ime, in to ne glede na to, da je v Egiptu to kaznivo dejanje in da Salah ni bil kandidat. Ko na zelenico stopi Liverpool, so egiptovske ulice skoraj povsem prazne, kafiči pa nabito polni. Skorajda nikjer ni mogoče najti prostega mesta, saj so v kavarnah zbrane celotne družine, od dedka do dojenčka. Čutiti je, da narod diha s svojim junakom – pa naj igra za egiptovsko izbrano vrsto ali za Liverpool. Domačini radi poudarijo, da je Salahu uspelo nekaj, kar ni doslej uspelo še nobenemu Egipčanu.  Aprila letos je nastopil v video posnetku egiptovske vlade v borbi proti odvisnosti od drog. V treh dneh predvajanja posnetka je število ljudi, ki so poiskali pomoč pri zdravljenju odvisnosti, naraslo kar za štirikrat.

Svetovali so mu, naj si poišče kakšno drugo aktivnost

In ne gre samo za to, da je Salah izjemen nogometaš, ki je povrhu vsega še v življenjski formi. Kot se za predanega muslimana po verskih zakonih spodobi, gre za človeka, ki je velik dobrodelnik, človekoljub. »Ves čas donira denar dobrodelnim organizacijam in svojemu domačemu kraju,« je povedal Said Elšišini, trener, ki je odkril njegov talent v mestecu Nagrig, skritem v rokavu delte reke Nil. Lokalni bolnišnici je denimo doniral aparat za dializo, plačal je zemljišče za izgradnjo naprave za čiščenje odpadnih voda, z njegovim denarjem so renovirali javni športni center, šolo in mošejo. Denar je doniral tudi v investicijski sklad za spodbujanje egiptovskega gospodarstva.

In vse to kljub temu, da še pred desetimi leti nihče ni verjel v njegov uspeh. Kot se spominjajo domačini, je bil Mohamed Salah Ghaly že kot otrok izjemno aktiven. Na lokalnih ulicah se je ves čas podil za žogo, njegov obraz pa je vedno krasil prešeren nasmeh. Sanjal je o tem, da bo nekoč postal izjemen nogometaš, pot pa je začel pri lokalnem nogometnem klubu. Tamkajšnji trenerji mu niso napovedovali lepe prihodnosti. Dejali so mu celo, naj si poišče kakšno drugo aktivnost in se sprijazni s tem, da pač ni rojen za nogomet. A Salaha je to samo še dodatno podžgalo. Redno in pridno je treniral, si večkrat ogledoval akcije svojih vzornikov in jih poskušal posnemati.

Trud in prizadevnost sta se izplačala. Leta 2010 je v dresu domačega kluba El Mokawloon dobil priložnost zaigrati v egiptovski ligi prvakov. Kmalu zatem ga je pot vodila v Evropo: najprej v švicarski Basel, tam so njegove vse boljše predstave opazili v klubu Chelsea in ga leta 2014 za 11 milijonov britanskih funtov ( 12,5 milijonov evrov) zvabili v svoje vrste, a kaj, ko je večino časa preživel na klopi. Zato mu je bilo v veselje, ko so ga posodili v italijansko ligo, v kluba Fiorentina in Roma – slednja je z njim pozneje podpisala tudi profesionalno pogodbo za 15 milijonov evrov. Tudi na italijanskem polotoku je mladi Egipčan kot za stavo nizal izjemne predstave, zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj ga bo opazil kateri izmed evropskih velikanov. Lani je dobil ponudbo Liverpoola, ki je zanj ponujal 36.9 milijonov britanskih funtov (dobrih 42 milijonov evrov). Salah je ponujeno sprejel in se tako vrnil v angleško ligo.

Predan musliman, ki živi po načelih božje knjige

Mohamed Salah je v Angliji poseben v marsičem. Poleg igre tako analitiki kot oboževalci pri njem najbolj spoštujejo to, da ne skriva svojo versko pripadnost. In to celo na Zahodu, kjer je biti musliman prej slabost kot prednost. Leta 2013 se je poročil s svojo dolgoletno zaročenko Maggi, leto pozneje se jima je rodila hči Makka. Čeprav veliko muslimanskih nogometašev potem, ko zapustijo domovino in si začnejo kruh služiti v državah, kjer islam ni preveč dobro sprejet, odpovejo načinu življenja, ki ga predpisuje Koran, pri Salahu temu ni tako. Njegova soproga v javnosti svoje lase vedno skriva pod ruto, kot vzorna žena se drži bolj v ozadju, oba pa redno prakticirata tudi post v času ramadana – in to ne glede na to, ali ima Salah v tistem času tekme ali ne. Tudi ta predanost kulturi in veri, iz katere izhaja, je njegovo priljubljenost razbohotilo do nerazumljenih skrajnosti.

»Ljudje ga še posebej spoštujejo, ker ga tudi v času naraščajoče islamofobije v nemuslimanski državi nič ne ustavi pred tem, da bi pokleknil pred vsemi in se zahvalil svojemu bogu. To je zanj prav tako pomembno, kot zmaga,« je dejal Versi. Pa da ne boste mislili, da to početje ni tvegano: britanske policijske statistike zadnjih nekaj let razkrivajo, da se je v celotni državi močno povečalo število zločinov proti muslimanom, še posebej po terorističnem napadu v Parizu leta 2015, ter Londonu in Manchesterju leto pozneje. Samo v lanskem letu je število napadov na muslimane v Veliki Britaniji naraslo za 47 odstotkov.

V Liverpoolu so vsi ponosni na svojega junaka – pa čeprav je musliman

»Ni težava samo v tem, da je nasilje nad muslimani v porastu, temveč tudi v tem, da to postaja vse bolj normalno. Postalo je sprejemljivo izražati islamofobna stališča v vsakdanjem življenju, na ulici. Ljudje se počutijo vse boljo udobno ob izkazovanju svojega fanatizma,« je povedal Versi. Težavi se niso izognili niti v mestu Liverpool, a tukaj je vendarle govora o veliko bolj gostoljubnem mestu, mestu tako imenovanih 'outsiderjev'- V tem mestu živi najstarejša muslimanska skupnost v celotni državi, tu je bila zgrajena tudi prva mošeja, muslimani se tukaj počutijo varne in jim gre dobro. Načeloma.

Po napadu Al Kaide na New York 11. septembra leta 2001, je tudi tukaj policija namreč začela varovati mošeje. Toda po terorističnem napadu v Londonu leta 2005, je vandalom venadrle uspelo iznakaziti mošejo v Birkenheadu. Od leta 2012 do 2016 je bilo opaziti porast kaznivih dejanj iz sovraštva za kar 75 odstotkov. V takem ozračju je Salah pomagal ublažiti stanje. Navijači tako danes nosijo zastave z njegovo fotografijo, pogosto v kakšnih faraonskih kombinacijah. Na vsakem koraku mu sledijo in ga prosijo za avtogam ali za selfie; pa naj ga srečajo na bencinski črpalki ali v restavraciji.

»Salah je tih in skromen fant, ki se potem, ko obleče dres Liverpoola, spremeni v superjunaka, utelešenje sanj vsakega navijača,« je povedal James McKenna iz navijaške skupine Spirot of Shankly. »Vsak musliman je ponosen nanj,« je povedal Ali Aden, trgovec z živili pred mošejo Al Rahma ter opozoril, da je Salah vir velikega ponosa za ljudi, ki se včasih počutijo kot drugorazredni državljani.

Bo uresničil egiptovske sanje?

Navijači so mu celo spisali prav posebno pesem: »... If he scores another few, then I’ll be Muslim, too« (če bo še nekajkrat zadel, bom tudi sam postal musliman, op.pr.). Nekateri so ob tem seveda morali iskati dlako v jajcu, zato so ta verz izkoristili kot element za kritiko. Anwar Uddin, nekdanji nogometaš, ki je danes zaposlen v programu za raznolikost federacije za podporo nogometu, je povedal, da so nameni le dobri: »Take stvari, kot je ta pesem, rušijo ovire med različnimi ljudmi. Salah lahko pomaga muslimanski skupnosti. Ljudem lahko pokaže, da smo bližje Salahu kot ekstremistom,« je povedal Uddin.