Alpinist, gorski reševalec, zdravnik, včasih tudi tihotapec

"Vsakršna meja se zdi ovira ... A tak je le prvi vtis ... Nekatere meje so smiselne." Tako nekako v svoji najnovejši knjigi Na meji začne svoje misli Iztok Tomazin, pionir prostega plezanja, himalajec, državni prvak v zmajarstvu, prvi jadralec nad najvišjima vrhovoma Evrope in Afrike, base jumper, ekstremni smučar, gorski reševalec in zdravnik. In človek kar težko verjame tem uvodnim mislim, saj se zdi, da meje za Tomazina pravzaprav ne obstajajo.

Tomazin je "Uomo universale"  

"Za vsakega človeka so meje, ampak Iztok je dober primer, kako smo preskromni v zavesti, v teh svojih mejah, saj si jih pogosto predstavljamo preblizu, kot dejansko so," pravi njegov prijatelj in soplezalec Tomo Virk, ki svojega prijatelja imenuje celo "Uomo univesale". Iztok Tomazin namreč ni le le vrhunski alpinist, ampak tudi predavatelj, pesnik, pisatelj. Napisal je več sto medicinskih in leposlovnih člankov, devet knjig, v pesniški zbirki mu je predgovor napisal celo legendarni tibetanski voditelj dalajlama. Odgovorni urednik zdravniške revije ISIS Alojz Ihan, ki je nekoč s Tomazinom gulil študentske klopi in z njim odhajal tudi v hribe, Tomazina zelo ceni, saj kot pravi, je vedno pripravljen z dobrim tekstom, naj bo leposlovni ali strokovni, pomagati pri reviji: "Kadar se rabi kakšen tekst, o gorski medicini ali pa tudi literarni tekst o gorništvu, seveda najprej na njega pomislim, pa se obrnem na njega in on ima vedno na zalogi polno tekstov in me je kar nekajkrat rešil."

Tomazin rešuje tudi kot letalski reševalec, doktor znanosti iz urgentne medicine, specialist družinske medicine, primarij in zadnji dve desetletji tudi kot direktor Zdravstvenega doma Tržič. V otroštvu je sicer zaprisegel, da ne bo nikoli zdravnik, saj, kot pravi, je zasovražil vse, kar je povezano z medicino. Kot kilavo dete, pravi, je veliko časa preživel po bolnišnicah. Pa kljub temu se je odločil preseči meje, ustvarjene v otroštvu.

Slovenski "švercarji" čez prepade stene

Zanimanje širše javnosti pa je Tomazin nedavno vzbudil s svojo zadnjo knjigo, kjer je priznal nekaj, kar je na tihem počel marsikdo – tihotapljenje oziroma "švercanje". "Tiste čase so alpinisti imeli še postranski "kšeft", da so malo "švercali" čez mejo. "Itak je bil to nacionalni šport," pripoveduje legenda slovenskega alpinizma in direktor festivala gorniškega filma Silvo Karo, ki Tomazina kot plezalca in alpinista zelo ceni, zato bo njega in njegove zgodbe gostil tudi na letošnjem festivalu. "Znani so primeri, ko se je nekomu morda zataknilo, recimo, pa je s televizorjem moral poklicati gorsko reševalno službo, kajti ni se izšlo pri zimskem sestopu nekje z italijanske meje." A o tem se tudi med najbolj tesnimi kolegi alpinisti takrat ni govorilo. Brati o zdravniku tihotapcu se zdi  zanimivo, a z odstiranjem zgodb in doživljanj je Tomazin želel ljudem dati nekaj več, pravi. "Jaz sem hotel izpostaviti problematiko meja držav, tistih problematičnih, krivičnih, o katerih beremo tudi danes, pa tudi tistih v glavah."

V temi in megli z zmajem na ramenih

Meje duha, narave in represivnega aparata je tako Tomazin večkrat presegal tudi s prvenstveno preplezanimi smermi po prepovedanem ozemlju mejnih Karavank. Občasno pa si s tem, ko je ob tem še tihotapil, omogočil večjo možnost za nadaljnje osvajanje alpinističnih in drugih športnih razsežnosti. Specialno opremo je bilo namreč v tistih časih težko dobiti, bila je draga, še posebej s carinskim davkom. "Zmaj je takrat stal 5000 mark, to je bila petletna štipendija ali pa kaj takega."

V vseh teh letih je tako čez Karavanke pretihotapil za manjši kamion stvari, od alpinistične opreme, do računalnikov, radijskih postaj, celo šivalnega stroja za mamo. Vse na svojih ramenih, največkrat v temi, megli, slabih  vremenskih razmerah, ko je bila manjša možnost, da bi varuhi meje patruljirali naokoli. Najtežji tovor in precej okoren je bil 30 kilogramov težak in dva metra dolg  zmaj, ki ga je v zimski noči, sam in brez baterijske svetilke, da ga kdo ne bi opazil, na slovensko stran prenesel prek strme in divje stene Zelenjaka in Vrtače.  

Preživel plaz in brzostrelke  

Pred cevmi pušk in ukazom "stan" oziroma stoj, se je znašel le enkrat. V družbi prijatelja soplezalca. "Ko naju je plaz skoraj odnesel in sva potem padla v njihovo zasedo in so naju skoraj ustrelili." S kolegom sta se takrat pred bližnjo himalajsko odpravo, za trening odpravila v težke in nevarne vremenske razmere. Želela sta prečiti celoten greben Košute. In se potem tisti dan rodila dvakrat. Najprej ju je na poti zasul plaz, Tomazina bi po vseh fizikalnih zakonih moralo potegniti v snežno gmoto, pa se je z zapičenim cepinom uspel obdržati na površju, njegov prijatelj je čudežno preživel 500 metrov premetavanja čez skalne skoke. Pretresena zaradi diha smrti sta ob vračanju naletela še na zasedo tako imenovanih graničarjev, ki so v njune prsi merili z brzostrelkami. In ni bilo le enkrat, ko je Iztoku smrt dihala za ovratnik.

"Kot ekstremni smučar je nekoč sredi stene padel, preživel, ampak si strahovito zlomil nogo. Vsi zdravniki so mu rekli, da ne bo nikoli več hodil, plezal, ampak Iztok je z voljo premagal tudi to in postal medicinski čudež. Leto pozneje sva tudi že plezala in kasneje je že osvajal vrhove Himalaje, smučal z njih in tako naprej," pripoveduje Tomo Virk. Česarkoli se je lotil, je dosegel, razlaga Virk, ki svojega plezalskega prijatelja nikoli ni videl obupati. "Spomnim se nekoč, ko sva šla plezat, eno srednje dolgo smer 500 metrov, pa je imel s seboj dve levi plezalki, plezalke so že tako majhne, tesne, tiščijo. No, in morala bi preplezati 500 metrov, to pomeni 6 ur plezanja. Jaz sem bil prepričan in vesel, da bova obrnila in šla počivat, ampak ne, Iztok je splezal z dvema levima plezalkama."

Himalajska tihotapljenja

Iztok je v svoji 47-letni alpinistični karieri opravil čez 5000 alpinističnih vzponov in smučarskih spustov. Na odpravah v Himalaji je svoje alpinistično znanje združeval z zdravniškim. Po sili razmer se je tudi v Himalaji preizkušal v tihotapstvu.

"Na teh državnih odpravah smo tihotapili radijske postaje, ker jih ne bi smel, zlasti ne na Kitajsko v Tibet," pripoveduje Tomazin. S tihotapljenjem sličic dalajlame, zaradi česar bi ga lahko zaprli in za večno izgnali, kar je za alpinista smrt, se je pridružil tihemu nasprotovanju režimu. Kitajci so namreč vse slike duhovnega vodje zažgali, razrezali, iztrgali. Nevede je čez meje tihotapil tudi zdravila. "Nisem vedel, da so prepovedana, to je bila mladostna naivnost, šele ko sem izvedel za nekaj zdravnikov, da so jih zatrli v tujih deželah, ker so pri njih našli zdravila, kot sem jih imel jaz s seboj, sem se zamislil. Tako da na nekaj himalajskih odpravah, na katerih sem bil, sem pač tako rešil, da sem nalepke dol potrgal s problematičnih zdravil, recimo morfija, ki je bil tudi prepovedan."

Smisel življenja je razdajanje sočloveku 

Tomazin se je že kot deček odločil, da bodo gore njegovo življenje. In čeprav so mu starši opremo skrivali na vseh mogočih krajih, saj se je v mladosti podajal v izredno nevarna in včasih nepremišljena početja, jo je vedno našel. Pa četudi se je ponoči moral splaziti pod posteljo svojih staršev, medtem ko sta spala. Danes na življenje gleda bolj zrelo, smisel življenja vidi predvsem v deljenju znanja, sposobnosti, doživetij in energije, ki jih ne smeš zadržati zase, ampak deliti s sočlovekom. "Da daš ljudem svoje najboljše, tudi jaz preko svojega poklica in preko prostega časa. Predvsem pa," zaključi pogovor Tomazin, "se je treba obračati navznoter. Tam človek najde večino svojih odgovorov. Je pa preseganje meja v sebi včasih morda težje ali pa bolje rečeno, ravno tako zahtevno, kot je boj z naravo, telesom ali sistemom".

Celoten prispevek si lahko ogledate na Voyu.