Biti brez službe je nekaj najhujšega v življenju

"Če ima nekdo kredit, če mora plačevati najemnino, če je odvisno od službe, ali bo obdržal stanovanje ali ne, ali bo lahko kupil hrano ali ne, sploh zdaj, v času korone, ko je še toliko težje dobiti službo, je pripravljen veliko več pretrpeti, samo da ima neko zaposlitev," o nemogočih delovnih pogojih, v katere so ljudje velikokrat prisiljeni, razlaga pravnica Tjaša Razpotnik Tomažin in opozarja, da nikoli ne podpisovati sporazumne odpovedi, če niste prepričani o prenehanju dela, saj v tem primeru delavec ni upravičen do nadomestila.

Če ti ni kaj všeč, pa pojdi

"Ne smeš se pritoževati, delaš za minimalca, nimaš dovolj plačane malice, ne prevoza. Vedno so nam manjkale nadure, vsi smo vedeli, da jih imamo, ampak so nam jih konstantno brisali." Tako svojo zgodbo začne 50-letna Mersija, ki se za vsakdanji kruh bori že od mladega. Vedno je v negotovosti, ker ne ve, ali ji bo delodajalec podaljšal pogodbo še za en mesec ali ne. A je kljub temu vztrajala. Za 196 ur na mesec je dobila manj kot 640 evrov. A ko so se skupaj s sodelavkami začele pritoževati oziroma boriti za svoje pravice, ji naslednji mesec niso podaljšali pogodbe. Čez noč je ostala brez službe. Zdaj vsak dan hodi na razgovore. Da bi se pri tem dokazala, je večkrat pristala na poskusnih osem ur dela brez plačila. Na koncu je ugotovila, da marsikdo s tem le izkorišča obupane iskalce zaposlitve in pridobi brezplačno delovno silo za en dan.
" Delaš osem ur, so zelo zadovoljni, rečejo bomo poklicali, kdaj boš prišla na delo, potem pa tega klica ni nikoli več," je obupana Mersija, ki s svojo hčerko živi v najemniškem stanovanju in z začasno socialno pomočjo lahko plača le najemnino. 

Matere samohranilke na trgu delovne sile nedobrodošle

 "V 95 odstotkih jih sploh ne pokliče na razgovor, v 90 odstotkih jih sploh ne odgovori, ne pozitivno ne negativno." Že tri leta in pol, od konca svoje porodniške, pa aktivno išče službo tudi 41-letna Ivana. Kot ekonomski tehnik s peto stopnjo izobrazbe dobiva predvsem ponudbe za prodajalko v dvoizmenskem delu, a si tega ne more privoščiti, ker nima nikogar, ki bi popoldne pazil na njenega 4-letnega sina.  

"Ženska z majhnimi otroki je bolj nebodigatreba, vsi se bojijo bolnišk, odsotnosti z dela. Do zdaj še nisem srečala koga, ki bi mi kot materi samohranilki prisluhnil. In zdi se mi kar nepošteno. Ker jaz sem bila vedno samostojna, od svojega 20. leta sem delala, praznike, vikende, po 12 ur, ker sem lahko,  nisem še imela družine, sama zase sem skrbela, si zaslužila, da sem si lahko plačala  tako najemnino kot položnice. In najhuje je, ko si končno ustvariš družino, ko nekaj energije puščaš še tam, potem pa nisi več zanimiv in prideš do tega, da ne zmoreš več sam preživeti."  Samozavest ji zbijajo tudi nenehne zavrnitve. "Pride ti v podzavest, da ne znaš, ne moreš." A Ivana ni še vrgla puške v koruzo. Zdaj razmišlja, da bi odprla svoje podjetje kot čistilka, ker sovraži občutek, da mora nenehno prositi državo za pomoč. 

Ko zboliš, postaneš delovni odpadek

"Meni je bila moja služba drugi dom," s solzami v očeh o svoji nekdanji službi strežnice v domu starejših občanov pripoveduje Marica, ki se je tam zaposlila že pri rosnih 17 letih in v tej službi vztrajala polnih 26 let. In bi rade volje še, a je pred nekaj meseci dobila odpoved. Ker zaradi hernije v križu ni mogla več dvigovati postelj in opravljati težkega strežniškega dela. Zdravstvena komisija ji je predpisala stroge omejitve. In ko je ta odločba prispela do njenega delodajalca, v kateri je sicer pisalo, da je delodajalec dolžan zanjo poiskati drugo primerno delovno mesto,  se je za Marico zgodba zaključila. "Ko enkrat zboliš ali je s tabo karkoli narobe, nisi več pomemben. In tudi če si dober, prijazen, dobrosrčen, iskren, potrpežljiv, te vrednote danes nikomur nič ne pomenijo, zelo redko komu," je razočarana Marica. Počuti se izkoriščeno, zavrženo. Vsak dan misli na svoje varovance, jih pogreša, oni pa njo, saj velikokrat sprašujejo po njej. Trudi se, da bi uspela dobiti službo kot družabnica, saj to starejši zelo potrebujejo. A posluha za to ni. Zaradi izgube službe in dostojanstva zdaj trpi za depresijo, zato ji včasih celo bolj kot finančna pomoč pomaga pogovor. "To danes tudi veliko pomeni, da je nekdo pripravljen poslušati."  

"Socialna mreža v tem obdobju, ko si brezposeln, je zelo pomembna," razlaga psihoterapevtka v Verigi dobrih ljudi Monika Erjavec Bizjak, "ker če se ti osamiš, začneš ostajati doma, če v tem obdobju, ko si hodil v službo ostajaš doma samo v pižami, se ti občutki samo razraščajo". 

Novele zakona s področja dela, socialnih in družinskih prejemkov bi v stisko potisnile še več ljudi

Ministrstvo za delo je nedavno na vlado posredovalo štiri novele zakonov s področja trga dela ter socialnih in družinskih prejemkov, ki naj bi po ministrovih besedah ljudi motivirali, da se raje odločijo za zaposlitev kot za socialno pomoč. A večina ljudi želi delati,  je prepričana pravnica Tjaša Razpotnik Tomažin, ki opaža, da so v najbolj nezavidljivi situaciji  ob iskanju zaposlitve prav enostarševske družine brez otroškega varstva, predlagane novele pa, pravi, bi le še poglobile stiske družin. "Mislim, da bi bil prvi korak, da bi se zagotovilo več vrtcev, ki bi nudili varstvo v popoldanskem času."
Po podatkih Eurostata iz 1. oktobra je brezposelnost v Sloveniji 3,9-odstotna, kar nas sicer s šestim mestom na lestvici postavlja med uspešnejše države v Evropi. A kljub temu, da ima Slovenija zelo nizko brezposelnost, se hkrati povečuje delež dolgotrajno brezposelnih, ki potrebujejo posebne spodbude in dodatno motivacijo za vključitev na trg dela. Septembra je bilo takih skoraj 60 odstotkov vseh brezposelnih, kar je največ doslej. Morda bi bilo z manj populističnih zakonskih novel in s kakšno dobro izposojeno prakso evropskih držav tako pri nas v prihodnje le manj Maric, Ivan, Mersij in podobnih, ki morajo živeti na plečih države, pa čeprav tega nočejo.

 Celoten prispevek si lahko ogledate na Voyo.