Dan z Anito Ogulin: Nekoč klicali za počitnice, danes za kruh in upanje

Torek je, nekaj čez deveto uro dopoldne. Uradnih ur še ni, telefoni pa kljub temu zvonijo. Zaposleni na ZPM Ljubljana Moste-Polje klice kljub temu sprejemajo, če le zmorejo ob vsem ostalem delu. Tu namreč nikogar nočejo preslišati, ker velikokrat kličejo prav tisti, ki so jih drugi dali vnemar. Nekoč so sem klicali starši, ki so svojim otrokom želeli privoščiti kvalitetno preživljanje prostega časa, danes pa kličejo, ker morda zase in za svoje otroke nimajo več kruha, moči ali pa upanja.

Kjer se vse začne

Upam si pokukati v sprejemno pisarno. V njej sedijo tri dekleta. So prvi stik s pomoči potrebnimi. "Vem, gospa, težko je. Ampak se bo že rešilo. Zaupajte ..." slišim prvi pogovor, čezenj se zapelje, "... in vi si zdaj ne upate ukrepati zaradi otrok. Pa je bil že kdaj prej nasilen?" Ozrem se k tretji, ravno zaključuje pogovor: "No, čim prej izpolnite obrazec, pa se povežemo! Srečno!" Prekine zvezo in se nasmejano obrne k meni: "Pa imamo še eno družino. K nam so jo poslali s Centra za socialno delo. Z njimi zelo dobro sodelujemo." Živa Logar je koordinatorica Verige dobrih ljudi, vsak dan prisluhne številnim zgodbam ljudi v stiski. "Največkrat kličejo družine, ki so se, recimo temu, kar čez noč znašle v hudih stiskah. Velikokrat je krivo nasilje, največkrat izredno nizki prihodki, s katerimi se je zelo težko preživljati. Veste, najhuje je, da kličejo ljudje, ki imajo službo, ko oba starša hodita v službo, sta morda celo izobražena, pa ne morejo čez mesec. Ljudje velikokrat skrivajo, so preponosni, češ, mi pa že ne bomo prosili, pa potem ne zmorejo več. Zato je čas še kako pomemben, prej pridejo, lažje se reši," mi razlaga Živa. "Kdaj pa bi moral človeku zazvoniti alarm?" jo vprašam, medtem ko se mi po glavi mota prav ta stavek "Ni šans, da bi klicala, da rabim pomoč". "Ko začneš kolobariti s položnicami, ko razmišljaš, ali bi si raje kupil hrano ali prej plačal račun. Takrat. Ker potem je še huje. Ljudje k nam pridejo povsem strti, v težkih psihičnih stiskah. Pa z grožnjami deložacij, izvržbami, s kupi papirjev, s katerimi morda bijejo bitke za skrbništva, neplačane preživnine itd."

Zgodbe na terenu hujše kot napisane na papirju

Odpravim se naprej po hodniku. Mimo odprtih vrat pisarne, kjer si v svoj 'čudežni zvezek' informacije zapisuje srce ZPM Ljubljana Moste-Polje Anita Ogulin, gonilna sila, za katero noben dom pomoči potrebne družine ni predaleč in nobeno brezpotje nerešljivo. Pomaham ji. Zasedena je s telefonom. Verjamem, da je na drugi strani oseba s težko zgodbo. Hočem naprej, pa mi pomiga, naj počakam. "Greste zraven?" me vpraša, ko konča pogovor. "Kam?" ji odgovorim s vprašanjem. "Ob torkih hodimo na terene. Danes naju s sodelavko čaka šest družin, ena urgentno." Šest družin! V glavi začnem preračunavati. Tudi če so iz podobnih regij, bomo nazaj do večera. Lahko toliko časa zadržim snemalno ekipo? "Seveda grem zraven!" ustrelim in si mislim, da bom z nadurami že kasneje urejala. Ljudje potrebujejo pomoč, za vraga, in tisti, ki imamo srečo, da jim trenutno lahko pomagamo, imamo odgovornost. Tudi kot novinarji. Včasih se mi zdi, da ljudje v svojem udobnem kokonu nočemo slišati ali pa ne vemo, da morda sosed, ki ga vsak dan pozdravljamo, v hladilniku nima ničesar, morda prejoka večere. Anita ima že drugi telefon. "Čez kakšne pol ure," zašepeče ob pokriti slušalki, "še prej se oglasim v skladišču zaradi paketov hrane."

Sanjajoči mladostniki kričijo na pomoč

Imam čas, da skočim še do terapevtke Monike Erjavec Bizjak. Ravno čaka na srečanje z mamico, ki bije dolgoleten boj za skrbništvo. Na ZPM Ljubljana Moste-Polje imajo na razpolago tri terapevte, a povpraševanje je tolikšno, da popoldne k njim prihajajo tudi terapevti od zunaj. "Zaskrbljujoče je, da se po pomoč v zadnjem letu zateka vse več mladostnikov, predvsem mladostnic," pripoveduje Monika, "čas za računalniki je namreč naredil svoje. Jaz imam vsaj 70-80 odstotkov mladostnikov, ki na primer pridejo k meni, ker ne vidijo več smisla življenja v tako naravnanem svetu, veliko je samopoškodovanja, samomorov. Grozno je občutiti ves ta obup, čustveni vakuum. Ti otroci živijo vzporedna življenja, navidezna. Veliko je t. i. day dreaminga, ko preživljajo dan v svojih navideznih zgodbah. Pred korono smo opozarjali na pasti računalnikov in interneta, zdaj smo pa to vzeli kar za normalno." Potrka na vrata. Hitro prekineva pogovor.

Vroča linija brezplačne pravne pomoči

Hitim naprej. Pol ure bo že skoraj mimo. Morda še minuta pri brezplačni pravni pomoči? V pisarni najdem Tjašo Tomažin Raspotnik. Ob četrtkih, ko imajo na ZPM Ljubljana Moste-Polje odprto linijo, telefoni pregorevajo. Tudi ostale dni očitno ni boljše. Tjaša ima telefon. Samo pozdravim jo. Vem, da najbrž rešuje kakšno birokratsko zanko, neplačevanje preživnine, grožnjo deložacije, izvržbe ... Marsikdo ne pozna dovolj dobro svojih pravic, se ne znajde v močvirju zapletenih vlog in druge birokracije. Včasih družina potrebuje le majhno usmeritev, da svoj boj nadaljuje bolj samostojno, kar pa ne pomeni, da je v njem sama. V Verigi dobrih ljudi družine spremljajo od začetka do konca, vsakega novega uporabnika preverijo.

Mudi se mi na teren z Anito. Odpravim se v skladišče. Tu že čakajo paketi s hrano in higieno. Ob sredah in četrtkih jih pridejo iskat družine. Nekatere enkrat na mesec, druge na dva meseca, odvisno, kako hudo je. Še vedno je hrana najbolj iskana donacija, začenja pa se tudi že sezona šolskih potrebščin, najbolj potrebni so nahrbtniki za srednješolce. Medtem ko v avto nalagajo pakete za družine, ki jih bo ta dan obiskala Anita Ogulin, pokukam še v zakulisje hrama znanja, ki ima prostore tik ob skladišču. To je večgeneracijski center, kjer otroci in mladostniki dobijo tudi brezplačno učno pomoč. Tu organizirajo tudi različne delavnice, v času pouka na daljavo je sem prihajalo kar nekaj otrok, ki doma niso imeli miru, računalnika ali domače pomoči.

K družini, kjer hiša kriči od obupa

"Tako, zdaj gremo k družini, pri kateri še nismo bili nikoli, a je slišati, da potrebujejo urgentno pomoč." Anita zapre prtljažnik in sede v avto. Odpravimo se za njo. Po brezpotjih. Navigacija nas pripelje do kolovoza, do poti, po kateri hodijo le krave. Obrnemo. Včasih sta človekova glava in atlas boljša izbira.

Zgodbo družine, h kateri peljemo, je Aniti posredoval center za socialno delo. Oba starša sta bolna, a ker nimata urejenega dodatnega zavarovanja, so stroški zdravljenja visoki. Povrh vsega ju pestijo še krediti in poplačevanje odvetnikov. Pripeljemo se do lične hiše. Prešine me grda misel. Od kdaj pa takšni rabijo pomoč? Pa jo hitro spiham iz glave. Ni vse zlato, kar se sveti. Bližje prihajamo, bolj jasno mi postaja, da prvi vtis res lahko vara. Zdelo se je, da že njihova hiša kriči od obupa, pa so ji zaradi sramu čez usta prelepili obliž. Tam, kjer bi moralo biti steklo na vratih, je prelepljeno. Vrata ne tesnijo, v dom veje hlad. Sprejme nas glas matere, ki se mu sliši, da je na robu joka. Da mu je bitka z boleznijo in položnico odvzela zven. Pogled v srce doma, v dnevno sobo s kuhinjo, je žalosten. Kuhinja razpadajoča, aparati pokvarjeni, glava matere pa le še millimeter nad vodno gladino.

Z Anito Ogulin se usedeta. Počutim se odveč. Stojim tu in gledam goloto človeka. Pa se opomnim, da je tako prav. Naj ljudje vidijo, kako nekateri živijo. Kakšne bitke bijejo.

Laže, da je zdrava, da preživi

"Težko preživljam družino sama," začne pogovor mama, ki ima tri otroke. "V službo hodim, otroke imam, sem zaposlena polovično, ker sem zbolela, ampak me je strah iti na bolniško, ker potem ne bom mogla plačevati kredita." Vsujejo se ji solze. "Imam kredit, tudi mož, oba imava kredit zaradi hiše." Anita prikima: "In kolebate med tem, ali plačate hrano ali položnice. Pa vidim, da imate mrzlo. Ne kurite?" "Ne morem, varčujem, čez dan raje malo več oblečem, ko so otroci v šoli, zakurim šele, ko pridejo otroci, da jim je toplo."

V stisko je družino pahnil nakup ne povsem dokončane hiše, za katero se je izkazalo, da je črna gradnja. Z možem sta morala plačati odškodnino sosedu. Kar sta le mogla, sta v hiši postorila sama. Boj s sodišči in financami je pustil posledice na zdravju in na hiši. Mož ostaja v bolnišnici, moška roka, se vidi, manjka. "Vse gre dol, vse gre dol," vzdihuje obupana mama. Otroci so bili nekoč dobri učenci, danes jim učni uspeh pada. Velikokrat pomisli, da bi obupala. Pa se vedno pobere, pravi, zaradi otrok. "Poglejte, gospa," opogumljajoče pravi Anita, "če skupaj zastavimo, nam bo uspelo uresničiti cilje. Kajne, da nam bo?" Tišina. Tihi jok.

Od danes ta družina ni več sama. Sprejeli so jo v Verigo dobrih ljudi. In to skorajda pomeni več kot tone prinešene hrane. Ta občutek, da nekomu ni vseeno zate in ti bo pomagal izplavati iz tega, je vreden največ. "Stanje je mnogo huje, kot smo dobili priporočila, pravzaprav bo s to družino veliko dela, zelo kompleksnega dela, ampak bomo uspeli!" zaključi Anita. Čaka jo nova družina, oče samohranilec s tremi otroki.

Bitka za otroke mu je skorajda vzela življenje

V programu je že dobro leto. Uspeva mu, a se je trenutno znašel v premoženjskih težavah. Na začetku je bilo veliko slabše. Pred dobrim letom se je znašel v zelo hudi psihični stiski. Izgubil je družino, tako je mislil, zapustila ga je partnerka, s seboj vzela otroke, začel je biti bitke po sodiščih. Takrat je bolj kot denar potreboval objem, ko človek izgubi vero v življenje, izgubi namreč vse. "Takrat je bil v tako težkem stanju, da si ga moral objeti, da si ne bi kaj naredil. V sobi je imel na tramovih vrvi, da se bo obesil," pripoveduje Anita, medtem ko hodi proti lični hiši, ki je bila nekoč skedenj, a ga je požrtvovalen oče spremenil v topel dom. "Daleč smo potovali, ampak boste videli, da je vredno," nam pomežikne Anita. Če je še pred letom tu živel oče, ki se je znašel povsem na dnu, je bilo danes videti nasmejanega in srečnega moškega, polnega novega zagona in vere v boljši jutri, pa tudi v družino. Otroci so mu in mu še vedno pomenijo največ, pripoveduje in se spominja težkih dni. Občutek, da ne moreš dovolj dobro poskrbeti za otroke, je najhujši. "Spomnim se, da sem dal svojih zadnjih 20 evrov za torto za vse tri otroke, ki so imeli rojstni dan. Mislil sem se ubiti, čeprav sem mislil, da spadam med ljudi, ki nikoli ne obupajo. Pa sem pomislil na otroke, kdo bo potegnil kratko, komu bo najhuje. Otrokom seveda. In sem obstal. Poiskal sem pomoč," danes nasmejan pripoveduje oče treh otrok. Danes hodi v službo, poskuša plačevati račune, dolgove, ki si jih ni pridelal sam in se trudi, da bi otrokom dal čim več družinske topline. Da so mu pomagali dobri ljudje tako na centru za socialno delo kot v Verigi dobrih ljudi, ne bo pozabil nikoli.

"Sem rekel, ko bom pa jaz splaval iz tega, četudi bom 60, 70 že star, bom pomagal drugim. Bom svoje botrstvo in verigo odprl," v šali pogovor zaključi nasmejan oče, Anita pa doda: "A veste, kaj je za nas največja nagrada, gospod Janez? Da je vam dobro!"

Kazalec se je prevesil že v pozno popoldne, na Anito in njeno sodelavko pa so čakale še štiri družine. Morali sta naprej. Domov se bosta vrnili verjetno enkrat do noči. A če ponotranjši to, da veriga, ki je lahko prisodoba naše družbe, ostane trdna le, če so trdni vsi členi v njej, ti ni težko jačati njenih členov, z nasmehom na obrazu pove Anita, ki ji telefona ni težko dvigniti tudi ponoči.

Zmaga nad življenjem je največja nagrada

"Mi smo ves čas v zgodbah, ampak je vredno, ker je vsaka dobro zaključena zgodba zmaga nad življenjem. Zato poziv vsem ljudem, ki so v stiski, odprite vsa vrata, navsezadnje je življenje največ vredno in ko je treba, ko je najboj grozno, človek zmore zbrati zadnje atome moči in se postaviti na svoje noge. Verjemite mi in ne obupajte!"

Več v oddaji Preverjeno na Voyo.