KOMENTAR: Smo že prišli do pandemske izčrpanosti?

Sama se sicer še nekoliko oklepam teorije, da smo sodobni ljudje malček razvajeni in da se nam zato vse zdi tako težko, vem pa, da to ni popularno razmišljanje.  

Osvetlili bomo nekaj dejstev ozadja domnevnega poskusa dvojnega umora, matere in hčere v Celju. Je izjemno mračno. Bili smo v Hrastovcu in Lukavcih, socialno varstvenih zavodih, kamor nameščajo tudi ljudi, ki so že zagrešili najhujša kazniva dejanja. Ob tem, da so že tako prepolni, da imajo varovanci postelje v jedilnici, na hodnikih. Vmes pa zelo nevarni ljudje. Pogosto tudi kaj razbijejo in poskušajo koga umoriti. Vzeti pa jih morajo, sicer bi kazensko odgovarjali pred sodiščem. Povsem nemogoča in nepredstavljiva situacija, ki pa traja že leta. 

Kako je to mogoče? Vprašanje, naslovljeno vladam, ki so se vrstile, odgovor pa je doslej podobno neumen in vsebinski kot odgovor vojaka tankovskega bataljona v romanu Škvoreckega, ki ga zaslišuje nadrejeni, zakaj je nekaj storil oziroma ni storil,  in ki odgovori: Razumem. Jaz pa recimo težko razumem, da ljudje delajo v takšnih pogojih, ko te na temenu stalno nekoliko ščemi, in ne veš, ali ni morda za hrbtom, kot v kakšni grozljivki, zelo nevaren človek.

Dobra zgodba, iz okolice Ajdovščine, kmet je ljudi pozval, če potrebujete krompir, pridite in si ga izkopljite z njive!
Tako je šlo osem ton krompirja, kdo vse ga je dobil in kaj to pomeni morda za prihodnje podobne ideje podarjanja lokalne hrane, ki sicer lahko zgnije na poljih? Ne gre samo za dobrodelnost, tudi za odnos do hrane, tega, kar pridelaš in ti zemljica ponudi. Krompir pa je tako ali tako simbol hrane nasploh, niti ne toliko pri nas, ampak ponekod drugje v Evropi, recimo na Irskem. Ne tako zelo daleč nazaj, na prelomu prejšnjega stoletja, je tam zaradi lakote umrlo na stotisoče ljudi, prav toliko pa emigriralo v Ameriko, ker je bila krompirjeva letina tako slaba.

Včeraj in danes, dva mednarodna dneva, en posvečen hrani, en odpravi revščine. Koronska pandemija naj bi približno 680 milijonom ljudem, ki so lačni, dodala še okoli 120 milijonov. Angleška kraljica je pred dnevi odlikovala nogometaša Manchester Uniteda Marcusa Rashforda za projekt za manj lačnih otrok.

Rashford dobro ve, kako je, ko si lačen. Njegova mama je delala po 14 ur na dan, pa še vedno ni bilo niti za hrano. Pred meseci je sprožil odmevno akcijo, v kateri se je zavzel, da otrokom v času koronavirusa ne bi ukinili šolskih obrokov. Zdaj akcijo nadaljuje in širi. Več kot milijarda otrok je ogroženih zaradi pomanjkanja hrane, to pa so podatki Unicefa. Da bi res razumeli, kaj to pomeni, se moramo, na srečo je za večino nas še vedno tako, zateči k literaturi. 

Poljski novinar in pisatelj, izjemni Ryszard Kapuscinski v svojih zgodbah iz Afrike v knjigi Ebenovina nekje opisuje, kako se je družil z ljudmi, ki so živeli od skodelice čaja na dan, če je bil še sladkor, je bil dan dober.   
Razmere v Afriki so se od takrat izboljšale, toda ne povsod. Še zdaj je med 50 državami, ki jih najbolj pesti lakota, 36 držav iz Afrike.     

Ob tem pa najbolj revne države še odplačujejo posojila, o tem je pisala Irena Štaduohar, ki je navajala enega izmed najbolj zanimivih sodobnih avtorjev, žal pred tedni preminulega Davida Graeberja. Države, kot je Haiti, so dolžne še težke milijone svojim kolonialnim gospodarjem, za vse stroške, ki so jih ti imeli z njihovo oskrbo in nadzorom, ko so še garali na njihovih plantažah. Nekateri ljudje so popolnoma brez vesti in sramu, to naj bo kot dejstvo, ne kot moralno ogorčena izjava. Denarja ali pa hrane ni premalo, ampak preveč, le distribucija je vedno problem.

Treba je sicer pohvaliti sedanjo politiko, v nasprotju z obdobjem ekonomske in finančne krize pred več kot desetletjem, ko je bila zapoved strogo varčevanje na vseh področjih, je zdaj drugače, denar se deli, države se zadolžujejo brez večjih težav. Bogate evropske države izdajajo državne obveznice, razgrabijo jih takoj, saj jih Evropska centralna banka s svojimi likvidnostnimi presežki odkupuje. Tudi Slovenija je pred kratkim izdala za milijardo evrov obveznic.

Ne verjamem sicer, da gre pri tem za kakšen altruizem, le finančni trgi so ugotovili, da lahko služijo milijone in milijarde, tudi če ne pahnejo takoj milijonov ljudi v bedo in brezup. Poročila so zgovorna, denimo ameriške banke imajo velike dobičke v času koronakrize. JP Morgan recimo, v obdobju od julija od septembra, 9.44 milijarde dobička. Da gre izjemno dobro izjemno bogatim ljudem, pa tako ali tako že vemo.

Korona bo šla naprej, zaloge denarja so še, toda bodo presahnile, pravijo politiki. Vsi pokimamo, jasno, razumljivo, kaj hočemo, kriza bo pač še več ljudi pahnila na rob revščine. Kaj pa če bi spet malo bolj regulirali finančne trge in transakcije? Pa bogate bolj obdavčili? Na splošno na tem področju bolj slabo kaže, recimo pri nas je eden izmed predlogov orwellovsko zveneče skupine za debirokratizacijo tak, da bi zmanjšali davke najbogatejšim, bi pa zato obdavčili obresti vseh naših prihrankov na bankah.  V dobro vseh nas, seveda.