0°C

Številne zgodbe in ena želja

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 7 min
AVTOR
Anamarija Krese /
KOMENTARJI
23
Ekipa Preverjenega se je tokrat odpravila med brezdomce, ki so se morali sloganu "Ostani doma" prilagoditi vsak na svoj način. Vsak od njih ima svojo zgodbo, svoje sanje, druži pa jih skupna želja: imeti dom. A večina ostaja na ulici.

Igor, ki se je boril na Kosovu, še danes ne more izbrisati spomina na mrtve otroke in odtrgane ude. Njegov dom ostaja "betonska džungla". Tudi Miha poskuša splezati iz brezdomstva in si s čela izbrisati nalepko psihičnega bolnika. Jaka, ki je na metadonski terapiji, se vsak večer trese, da ga spet ne bo zažgal ali pretepel kakšen objestnež. Luka, ki se je kot najstnik v prevzgojnem domu naučil krasti, se le postavlja na svoje prave noge in se trudi začeti življenje na novo.

"Ste vi brezdomec?" sem v le 17 kvadratnih metrov veliki izbi, tako zakajeni od cigaretnega dima, da nisem videla do vrat, vprašala moža iskrivih oči in toplega nasmeha – Emila – moža, ki je še pred nekaj leti spal pod milim nebom in Dravskim mostom, čez dan pa na klopci v parku s svojimi kolegi razpravljal dolgo v večer. Smejalne gubice okoli oči so pričale, da se je znal življenju, četudi mu morda ni prizanašalo, še kar dobro postavljati po robu.

"Ne, seveda nisem,"mi je odvrnil Emil in pred mojim pogledom izmaknil pogled. Presenetil me je. Kako vendar, sem si mislila. So mi prostovoljci društva Kraljev ulice povedali narobe? Je tu v teh malih sobicah začasne nastanitvene podpore v Mariboru še kakšen Emil, ki je brez stalne strehe nad glavo že dobrih 20 let? Iz čiste nerodne presenečenosti sem ga ponovno dregnila tja, kamor njegove smejalne gubice niso nikoli prodrle: "Ja, kako? Kje pa imate potem vi svoj dom? Kje ste doma?"Trenutek nerodnosti in tišine, potem pa:"Tam, kjer je vse pogorelo," mi je z izmikajočimi očmi naposled le odgovoril Emil. Jaz pa še kar nisem mogla odnehati. "Aha, kdaj pa? Pred koliko časa?" "Dolgo. Kaj pa jaz vem, ne spomnim se." In potem moj ponovni in trapasti: "Aha" Nato (zame predolg) trenutek tišine in resnice. "Ja, no, morda sem pa res brezdomec. Kaj pa vem. Nikoli nisem bil, ampak očitno sem. Zdaj je itak vseeno, kmalu me ne bo več."Tako je zaključil nerodni pogovor možak, ki so mu zdravniki nedavno odkrili precej agresivno obliko raka in ki se je sprijaznil, da svojega sedemdesetega leta ne bo več doživel.

Kdo je res brezdomec, kaj pomeni imeti dom? Je dom le streha nad glavo ali je dom koncept topline, sreče in ljubezni, tisti občutek, da si, ko se vrneš domov, obdan z ljudmi, ki te imajo radi, te spoštujejo, te razumejo? Dom je precej več kot le streha nad glavo, je prostor, v katerem se počutiš prijetno in varno.

Brezdomec
BrezdomecFOTO: POP TV

In iz tega tudi izhaja širša definicija brezdomstva. Torej je brezdomec vsak, ki živi v neprimernih in negotovih bivanjskih pogojih, ki živi v raznih institucijah, zavetiščih, stanovanjskih skupnostih, ki se bori s slabimi socialnimi okoliščinami. Ker dom je varen prostor, v katerem se neguje posebne in ljubeče odnose in lahko človek osebno raste. Življenje na ulici pa je popolno nasprotje tega. Tam vladajo obup, nemoč, osamljenost in večno iskanje dostojanstva.

Po evropski tipologiji brezdomstva in stanovanjske izključenosti (ETHOS, 2006), kot jo je oblikovala FEANTSA (European Federation of National Organisations Working with the Homeless), poznamo štiri kategorije brezdomstva, ki je lahko odkrito ali skrito. Brezdomni ljudje so torej tisti, ki nimajo strehe nad glavo (živijo na prostem, v nočnih zavetiščih), tisti, ki so brez stanovanja (živijo v dnevnih zavetiščih, varnih hišah, azilnih domovih, zaporu …), ljudje, ki živijo v negotovih razmerah (v grožnjah pred deložacijo, so brez najemnih pogodb, v nasilnih in odvisnih družinskih odnosih …), ali ljudje, ki živijo v neprimernih razmerah (brez elektrike, vode, v prenatrpanih stanovanjih …).

V Sloveniji naj bi uradno živelo okrog 5000 brezdomnih oseb, v društvu Kralji ulice pa so prepričani, da je ta številka precej višja. Vsaj 7000 brezdomnih oseb naj bi živelo pri nas in glede na preizkušnje v tej koronski krizi se zna številka drastično zvišati, je prepričana strokovna vodja programa preprečevanja deložacij pri društvu Kralji ulice Hana Košan. Njihov dnevni center ne v prvem ne v drugem koronskem valu ni zaprl svojih vrat. So morali pa delo prilagoditi glede na veljavne ukrepe. Zato se je dogajalo, da so na obisk pred dnevni center Kralji ulice, ki je v središču Ljubljane, čestokrat prihajali policisti, saj so dobivali pozive in prijave meščanov, da se pred stanovanjskim blokom na Pražakovi ulici zbirajo skupine ljudi. Marsikateri njihov obiskovalec se je zato raje skril. Predvsem ko je nastopila policijska ura in je po ulicah neslišno zadonel slogan "Ostani doma". In tako so številne zapuščene stavbe, skladišča, nekdanje tovarne in zaklonišča, nekateri v precej klavrnem stanju, dobili nove stanovalce.

Med brezdomci
Med brezdomci

Kot na primer nekdanji zdravstveni dom enega od nekoč velikih podjetij. Tja se že od lanskega prvega koronskega vala zatekata Danaja in Matjaž, oba že v pokoju, a s premajhno pokojnino, da bi si lahko privoščila dostojno bivališče. Grehi in krediti njunih staršev jima še vedno ne dajo miru. V podrtiji sta si našla najbolj suh in najmanj podrt ter nevaren prostor, s pomočjo prijatelja mizarja na zevajoča okna in vrata namestila lesene polknice in vrata. Družbo jima zdaj delajo le miši, strop, ki zamaka, včasih mularija, ki v okna meče kamenje, v teh dneh pa tudi mraz, ki ga preženeta z žimnicami v več plasteh, debelimi odejami in objemom. "Ah, dejte nehat, no, kaj boste pa zdaj vi imeli? Ste celo trgovino pokupili!" mi je resnično zaskrbljena dejala Danaja, ko sem iz nahrbtnika privlekla le nekaj malenkosti, da jima polepšam mrzel večer. In ko sem jima v roko stisnila še nekaj evrov, ki bi jih morda čez teden zapravila na nekaj kavah v mestu, mi je bilo ob pogledu na hvaležnost žal, da nimam v denarnici še kaj več. Še pred 21. uro sem ju zapustila v njunem življenja nevrednem bivališču in odšla na toplo domov. Morala bi biti vesela in zadovoljna, da lahko to storim. Pa nisem bila … Ker sem se čutila odgovorno. Navsezadnje so brezdomci odraz naše družbe in odraz nas samih.  

A vsakodnevno srečevanje z brezdomnimi na ulici velikokrat vodi v sprijaznjenje. Ljudje začnemo brezdomstvo jemati kot neko "naravno" dejstvo, ki nima prave povezave s tem, kaj lahko kot družba naredimo. Velikokrat se brezdomstvo že vnaprej reducira na lenobo in delomrzništvo. Ljudje naj bi si bili sami krivi za svoje brezdomstvo. Ta ideologija osebne odgovornosti in zaslužnosti, ki je značilna za kapitalizem, pa nas hkrati razbremenjuje lastne odgovornosti ter odgovornosti razbremenjuje tudi politiko in državo. A brezdomstvo je pojav neoliberalistične ekonomske politične prakse, saj se z njo nezadržno širi po večini držav razvitega zahoda.

Ker Danaja in Matjaž sta delala. Pri 63 in 74 letih pa res ne moreta več. Sta torej kriva za neodgovorne odločitve svojih staršev? Sta kriva, da se nista znala boriti za svoje pravice pri odpravninah in čakanjih na delo? Sta kriva, da nista naredila najemne pogodbe z eno od lastnic stanovanja in ju je lahko čez noč brez razloga vrgla na cesto? Sta kriva, da ostajata tiha in nevidna, ker upata, da ju bo sistem, ki ju je v preteklosti že spustil skozi sito, še enkrat ujel in jima dal priložnost, jima pomagal?

Kolikor je brezdomcev, toliko je tudi zgodb. In na vsako bi morali gledati z drugačnimi očmi. A ne s pomilovanjem, niti ne s slabo vestjo, da smo za to krivi mi, nikakor! Res pa je, da smo krivi, če si pred tem zatiskamo oči in brezdomstvo jemljemo kot samoumevno in naravno dejstvo, ki je vedno bilo in se ga pač ne da rešiti.

Celoten prispevek si lahko ogledate na Voyo