Najboljši človekovi reševalci

Stopam po levem bregu Save, ko mi nasproti priteče simpatična psička. Izvem, da ji je ime Tekila. Zgodba se začne ...

Osemletna ptičarka Tekila obožuje iskanje, saj ima rada ljudi in nagrade za svoj trud. Njena lastnica Simona Potočar Agrež, ki se že več kot desetletje ukvarja z iskanjem pogrešanih in ima skupaj s svojim možem Jernejem Agrežem še pet drugih reševalnih psov, pa to dela, kot pravi, ker ima zato srečnejše in bolj osmišljeno življenje. "Ta občutek, ko najdeš, ko v radijsko postajo zavpiješ, imam ga, in te cela ekipa sliši in veš, da so vsi s tabo najbolj veseli na svetu in potem, da lahko svojcem poveš, da je ta oseba, predvsem če je živa, najdena … To so taki nepopisni trenutki, ki niso za opisati, jih moraš poskusiti."

Tekila je man trailing pes, kar pomeni, da zna iskati osebo po individualnem vonju, takšna vrsta iskanja je v Sloveniji razmeroma nova, a očitno tudi zelo učinkovita. Tekila je namreč rešila že veliko življenj. Tudi tistim, ki jim do tega ni bilo več. Kot v primeru pogrešane osebe, ki so jo svojci prijavili po dobrega pol dneva. Ko so na teren odšli tudi vodniki reševalnih psov, so Tekili dali povohati predmet pogrešane osebe. Le v pol ure jo je po kilometru in pol in desetih urah stari sledi, našla.

Dokler iščeš upaš, ko najdeš, lahko zaključiš

Vsako leto so vodniki reševalnih psov klicani na vsaj 50 iskalnih akcij, kar pomeni, da je vsak teden pogrešana vsaj ena oseba. Na žalost je polovica najdenih mrtvih. A kljub vsemu, svojcem tudi takšne najdbe prinesejo zadoščenje in notranji mir. Kot v primeru gospe Irene, ki si nikoli ni predstavljala, da se bo znašla v zgodbi, o kakršnih je po navadi le brala v črni kroniki. Pred leti je namreč iz doma starejših občanov prejela klic, da pogrešajo svojo varovanko. Ta oseba je bila Ireni zelo blizu in je do nje gojila veliko spoštovanja in ljubezen. Tudi zato je bilo zanjo toliko težje, ko so pristojne službe, ki so sprožile iskalno akcijo, po njenem mnenju, prehitro obupale. Zato se je iskanja lotila na lastno pest. Poklicala je Simoninega moža Jerneja Agreža, ki je zelo usposobljen in požrtvovalen vodnik reševalnih psov, in ki je s svojim takratnim aljaškim malamutom Šonom, takoj prihitel na pomoč. Obstajala je verjetnost, da je pogrešana v reki Savi, Jernej pa je njene rečne tokove poznal kot lasten žep.

Po za Ireno dolgi in mučni poti ob Savi je Šon res kmalu dvignil smrček in se začel obračati proti nasprotnemu bregu. Prav na eni od točk, ki jih je Jernej postavil kot najbolj verjetne, so našli pogrešano. Žal prepozno. A Irena, kot pravi, je kljub temu dobila zadoščenje in bo Jerneju in njegovemu danes sicer že pokojnemu psu Šonu do konca življenja hvaležna.

"Najlepše je, ko človeka najdeš živega", z žarom v očeh pripoveduje Simona, ki ne more pozabiti uspešno rešene zgodbe na Dobovi , ko so reševalni psi rešili življenje več kot 20 migrantom v vagonih, kjer so bili zasuti z glino.

Slovenski vodniki reševalnih psov – svetovna elita

Slovenija ima glede na število prebivalstva razmeroma veliko število vodnikov in njihovih reševalnih psov, okrog 300. Če bi se zgodila nesreča večjega obsega, recimo potres, bi se takoj lahko odzvalo vsaj 200 psov in njihovih vodnikov, kar ni majhna številka.

"Lahko stopimo ob bok tudi bolj razviti ali bolj finančno močni evropski državi. Še posebej se drugim reševalnim velesilam ob bok postavljamo po strokovnosti," razlaga predsednica Komisije za reševalne pse pri Kinološki zvezi Slovenije Katja Skulj, saj imamo namreč več kot 50-letno tradicijo, ki se je začela s šolanjem psov za iskanje v snegu. "Velikokrat nas tuje države povabijo, da sodelujemo pri izobraževanju ali ustanavljanju enot." Že 72. leta smo na primer na južnem tirolskem pomagali Italijanom ustanoviti njihovo reševalno enoto.

Slovenci smo v vrhu tudi na tekmovalnem področju. V mednarodni organizaciji reševalnih psov IRO, v kateri je kar 124 držav in 250 tisoč članov, imamo visoko zastopanost. Ta organizacija vsako leto prireja izpit iskanja pogrešanih v ruševini. V tej enoti je od petdeset do šestdeset vodnikov, med njimi je kar deset slovenskih psov. "Primerjalno, če pogledamo, Avstrijci jih imajo osem, Nemci šest, Italijani dva, tri, tako da smo Slovenci res izstopajoči," potrdi Borut Modic, predsednik Zveze vodnikov reševalnih psov Slovenije.

Celotni prispevek si lahko pogledate na Voyo.