Pomisleki in strahovi ob odločanju za samostojno državo

"Tudi sam sem v osemdesetih letih navzlic svoji veliki navezanosti na kulturni bazen 'jugoslovanske Atlantide' prepoznal nujnost slovenske osamosvojitve. Predvsem zato, ker ni bilo na razpolago nobene druge verodostojne ideologije kot nacionalistična." (Aleš Debeljak, Mladina)

Tudi to bi lahko potrdilo še veliko ljudi te generacije, ki so se v velikem številu za novo, lastno državo odločili na referendumu – prihodnji teden bo od tega 30 let.

Plebiscita se je udeležilo 93,2 % volilnih upravičencev, med katerimi je "ZA" samostojno in neodvisno državo Slovenijo glasovalo 88,2 % vseh volivcev oz. 95 % tistih, ki so se udeležili plebiscita. Rezultat je bil temelj za državno osamosvojitev Slovenije.

Številke so bile res navdušujoče, danes bi rekli, da je to možno samo še v  kakšni Severni Koreji ali Belorusiji.

Takrat pa je bil to izjemno enoten in iskren odziv ljudi na možnost,  da bi imeli svojo državo.

Bilo pa je veliko pomislekov, dvomov. Ne med ljudmi nasploh, ampak med različnimi političnimi in družbenimi silami.

Med njimi tako opevane enotnosti v resnici ni bilo.

Vse pa je bilo bolj skrito, ker ni bilo toliko kanalov za širjenje takšnih in drugačnih informacij, kar se je takrat pokazalo za izvrstno. Že takrat pa se bizarnim govoricam ni dalo povsem izogniti. Takole se spominja Spomenka Hribar ob vprašanju, ali je bilo treba ljudi zelo prepričevati:

"Po tem, ko smo dosegli soglasje, ne. Prej pa so bili ljudje prestrašeni, mnogi zato, ker so se širile govorice, da hodijo komunisti po terenu in strašijo ljudi, da upokojenci ne bodo dobili pokojnin. Ne vem, ali je bilo to res, takšne laži in manipulacije se dogajajo tudi danes, ne veš, kaj je res in kaj ni, ampak bilo je napeto."

"Rad bi bil zelo natančen glede tega. Kdor bi poslušal pogajanja med Demosom in opozicijo, kako iti na plebiscit, dolgo ne bi zaznal nobene enotnosti, ker so bili pogledi na to, kakšni naj bodo pragi oziroma odstotki, udeležba itn., zelo različni in marsikdo v Demosu je prepričan, da hoče opozicija nagajati oziroma preprečiti zadevo."

Tako nam je v prispevku pripovedoval prvi predsednik prve slovenske vlade Lojze Peterle. Takole pa se spominja Milan Kučan:

"Zlasti ljudje v Demosu so bili prepričani, da bo veliko ljudi šlo na počitnice, da bo udeležba slaba, kar je bil seveda rezultat relativno slabega poznavanja razpoloženja med ljudmi."

O tem, kako težko je bilo doseči odgovor:

" Veste kaj, ob tem dogovarjanju so se zbrale vse travme ljudi iz preteklega sistema, pa tudi strahovi levice, ali bo recimo Demos, če bo zmagal predvsem on, vse te stvari vzel zase – to, kar se je potem navsezadnje tudi zares dogajalo, da si del Demosa kar naprej  (še danes) pripisuje absolutne zasluge za plebiscit, za osamosvojitev in za vse."

"Nismo imel zaupanja do teh bivših strank, tako da smo nekako zmeraj mislili, da so skorajda naši sovražniki. Zato ker smo rekli: OK, povezani so z Jugoslavijo in nikoli ne bodo pristali na samostojno Slovenijo. In ko danes pomislim za nazaj, vem, da je bila to zmota."

Tako pa je za našo oddajo spomine delil takratni tajnik Socialdemokratske zveze in osebni prijatelj Jožeta Pučnika, Erik Modic. Kmalu po Pučnikovi  smrti se je za dolga leta umaknil iz politike, danes pa je župan Komna.

Jože Pučnik je ena izmed ključnih političnih oseb osamosvojitve, politični disident, ki je po obsodbi in zaporu emigriral v Nemčijo, vrnil pa se je za osamosvojitev.

V javnosti je deloval togo, trdo, zategnjeno in strogo – to je bila prav gotovo ena izmed težav, zaradi katerih na volitvah ni prepričal več ljudi. Vemo, kako pomemben je všečen nastop, nenazadnje vidimo, kako pogosto se zgodi, da ljudje volijo bedake ali ljudi s stališči, s katerimi se sploh ne strinjajo, samo zato, ker so jim pač simpatični.

"On je imel poslanske večere, verjetno v letih 93, 94. Pahor ga je pač vzel v avto, ga je peljal dol v Gorico, pač poslanski večer, potem so se vrnili še k njegovi mami v Gorico, še tam malo poklepetali, se malo zapili in potem nazaj. Razlagal mi je, kako sta se super pogovorila, kako imata v bistvu skoraj iste poglede na življenje, tudi na politično usmeritev itn. To mu je ostalo v spominu, pa tudi meni, kakšen čudovit fant je bil."

Tako, nam je pripovedoval Erik Modic, je Pučnika očaral mladi Borut Pahor.

Smola za Pučnika, morda tudi za državo, je bila, da so vsi, ki so ga poznali pobližje, poznali podobo, ki je v javnosti ni bilo – podobo toplega, čustvenega, prijaznega človeka.

"Izredno mehka duša, razgledan, dober človek, skoraj neka očetovska figura. V tistih letih sem bil star 25, 26 let, dojemal sem ga kot nekega očeta. Res je zgled, res velik humanist, izredno velik humanist." 

In še: "Ko sva ga enkrat obiskala na Pohorju, kjer je imel vikend, je objemal drevesa, tako da je prav užival v naravi, neokrnjeni naravi, verjetno še toliko bolj , ker je bila narava slovenska. Bil je tako povezan s svojo Slovenijo, ki je toliko desetletij ni videl."

Pučnik si takšnega razvoja družbe, kot ga imamo sedaj, ni predstavljal, je prepričan Modic. Pač pa:

"Zamišljal si je neko demokracijo, ki ni samo demokracija, ampak tudi tistim, ki so socialno šibkejši, omogoča, da lahko participirajo, da se vsem omogoči enake možnosti."

"Ostala je država, se pravi okostje, če tako rečem. Struktura. Kar seveda ni nepomembno, zelo pomembno je, da imaš svojo državo. Drugo je pa vse zelo vprašljivo. Ostali smo tako rekoč brez svojega premoženja, razprodaja se na vse strani, manipulira se na vse strani."( Spomenka Hribar)

Karl Shurtz, pomemben nemški revolucionar 19. stoletja – nanj se je spomnil Aleš Debeljak v intervju za Mladino pred nekaj leti – se je po izselitvi v ZDA boril v ameriški državljanski vojni in nato postal ameriški politik. Proslavil se je z izjavo "My country, right or wrong" (Moja država, če ima prav ali se moti). Na prvi pogled gre za tipično nacionalistično izjavo. Schurtzev naslednji, večinoma zamolčani stavek "When right to keep it right, when wrong to set it right" (Ko ima prav, da se ta prav ohrani, ko je v zmoti, da se ta zmota popravi) precej spremeni prvi del izjave. Kot pravi Aleš, lahko pripadnost narodu in državi šele takrat, ko je izpostavljena nenehnemu kritičnemu preverjanju, tvori temelje inteligentnega patriotizma, ta pa – drugače od nacionalizma – ni nikoli ošaben in prevzeten.

Še več spominov ključnih akterjev nastajanja slovenske države v torek v oddaji Preverjeno.