22°C

Romeo in Julija profesionalnega športa

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 7 min
AVTOR
Anamarija Krese /
KOMENTARJI
21
"Mogoče je res bolje, da partnerja nista v istem športu. Morda je tako lažje trenirati in voditi zvezo, ker se lahko včasih zgodi, da koga preveč boli ego – s tem imajo probleme predvsem moški," o uspešnem partnerstvu v profesionalnem športu razmišlja Janja Garnbret.

Kristjan Čeh, svetla prihodnost slovenske atletike, ptujski velikan z drugim najboljšim rezultatom v metu diska, ima sorazmerno kratko športno kariero, saj se je začel s športom ukvarjati šele pred sedmimi leti, danes pa je že v športni eliti. Je evropski prvak do 23 let. Državni rekord, ki je bil skoraj 21 let nedotakljiv, je popravil na 70, 35 metra. To je rezultat, ki so ga na svetu nekajkrat dosegli le tisti najboljši. Nedavno je osvojil tudi drugo mesto diamantne lige, serije najprestižnejših svetovnih atletskih mitingov, ki se je zaključila v Zürichu. Mladega velikana prav gotovo čaka še ogromno lovorik, a kljub temu nekateri niso mogli skriti razočaranja, ko se je eden od glavnih adutov slovenske atletike z olimpijskih iger vrnil s petim mestom. In kjer je razočaranje, je tudi iskanje grešnega kozla. V profesionalnem športu so to po navadi trenerji, v Čehovem primeru pa se je zapletlo, saj ga Kristjan Čeh sploh nima več oziroma je sodelovanje z njim končal točno 37 dni pred olimpijskimi igrami – kot pravi danes njegov nekdanji trener Gorazd Rajher, je to storil kar v SMS-sporočilu. Razlog za njuno oddaljevanje pa naj bi bilo predvsem nestrinjanje glede skupnih treningov Čeha in njegovega dekleta Ane Marie Orel, ki tekmuje v metu kladiva.

Kristjan Čeh
Kristjan ČehFOTO: 24ur.com

"Z Ano sem se srečal že januarja, ko je trenirala v svoji ekipi, s trenerko, ki je fanta z imenom Wojciech Nowicki popeljala na tron v metu kladiva na olimpijskih igrah. Srečevali smo se, ampak le na treningih – Kristjan v svojem krogu, Ana v svojem. Dokler to funkcionira v smislu 'zabava je zabava, služba je služba', ni nobenega problema," danes razlaga Gorazd Rajher, ki je začel v tistem času opažati, da je Kristjan manj zbran na treningih. Ko pa sta zaljubljenca izrazila željo, da bi trenirala skupaj, se Rajher ni strinjal. Zdelo se mu je, da bi prelepa Estonka bolj motila Kristjanov trening kot pa prispevala k njegovemu uspehu. "Rekel sem, da ne želim, da je v tistem trenutku z njim. Kaj delata zvečer, popoldne, me ne zanima," razlaga Rajher. Strasti so skušali v klubu pomiriti tako, da so že junija sklicali izredno skupščino, da bi izvolili novo vodstvo – funkcija je do zdaj pripadala Čehovemu menedžerju in glavnemu sponzorju Inu Aldu Ilešiču. Izpustiti tako perspektivnega atleta, svetovnega rekorderja v skupini do 23 let, dvakratnega evropskega prvaka, bi bilo noro. Če ne bi mogel najti trenerja, ga je bila pripravljena podpreti tudi Atletska zveza Slovenije. 

"Verjetno Kristjan v meni vidi nekoga, ki mu je želel slabo. Ne vem, če to drži. Sedem let sem vlagal vanj, delal noč in dan, samo zato, da je vse to vrgel kar tako čez ograjo. Prav gotovo to ne drži," je nad odnosom razočaran Rajher, ki se do zdaj ni niti slišal niti videl s svojim nekdanjim varovancem. Po koncu olimpijskih iger pa se je  z osebno izpovedjo na družbenih omrežjih odzvala Ana: "Še nikoli v življenju me ni kdo tako ustrahoval, kot sta me v zadnjih nekaj mesecih dva moška." Kot je zapisala, se je počutila oropano pravic kot človek in kot atletinja. Od nje naj bi zahtevali, da zapusti Kristjana, prepovedali naj bi jima skupne treninge.

Marjan Ogorevc: "Nerazrešen konflikt jemlje energijo."

"Konflikt med športnikom in trenerjem lahko zelo slabo vpliva na športnikov potencial, odvzame mu veliko energijskega potenciala, zato je lahko tako na treningih kot na tekmovanjih malo slabši in ne doseže svojega optimalnega rezultata, za katerega se je pripravljal," o nerazrešenem konfliktu razmišlja atletski trener in bioterapevt Marjan Ogorevc, ki se je v podobni zgodbi že znašel s svojim varovancem, svetovnim prvakom in olimpijskim zmagovalcem Primožem Kozmusom, ki je prav tako le slaba dva meseca pred olimpijskimi igrami v Londonu prekinil sodelovanje z njim, in to kar z objavo na družbenem omrežju. "Ne bi zdaj razpravljal o tem, zakaj sva midva prekinila, menim pa, da bi bil rezultat boljši, če bi imel Kozmus takrat na olimpijskih igrah strokovno vodenje, ki ga ni imel – po mojem mnenju bi padla tudi zlata medalja."

Primož Kozmus
Primož Kozmus FOTO: Damjan Žibert

Marjan Fabjan: "Trener ima vedno prav."

"Zadeve Čeh ne bom komentiral, ker je ne poznam, toda Romea in Julije na olimpijskih igrah še nisem videl," pa je do partnerstva v profesionalnem športu kritičen judoistični čudodelec Marjan Fabjan, ki se je tudi letos domov vrnil s kolajno svoje varovanke Tine Trstenjak. "V našem klubu sta bila fant in punca in nista imela dobrih rezultatov. Ko pa sta šla narazen, sta začela dosegati ogromne, svetovne rezultate. Ne rečem, da se ne da, ampak moje izkušnje so pač takšne," še pravi trener, ki je znan po tem, da vrhunske rezultate svojih varovank niza z disciplino in vzgojo, vlogo rame za tolažbo pa prepušča staršem. "Jaz sem tam zato, da jim povem resnico. Trener je vedno tisti, ki usmerja, je alfa in omega, njega je treba poslušati, in če nima prav, bo tako ali tako na koncu sam odgovarjal."

Fabjanov recept je očitno precej uspešen – na petih olimpijskih igrah je s štirimi judoistkami osvojil že šest medalj. Pri njem odgovorov "ne morem", "ne bom" in "mislim drugače" ni. V njegovem vadbenem centru dekleta, ki želijo narediti korak dlje, v elito, tudi prebivajo. Kuhajo in perejo si same. Trenirajo dvakrat na dan, vmes študirajo ali hodijo v šolo. "Teh besed mi ne poznamo, 'ne morem'," pripoveduje 21-letna Lia Ludvik, ki je evropska mladinska prvakinja v judu. Trenira že od sedmega leta, s 15. letom je šla živet na svoje in zaupa v trdo delo, predvsem pa v svojega trenerja. O fantih raje ne razmišlja. "Mislim, da te to, da nekoga imaš, ovira. Boljše je biti sam in se skoncentrirati na tisto, kar hočeš, kasneje pa lahko to še vedno nadoknadiš," še pravi Lia.

Olimpijska podprvakinja v judu Tina Trstenjak
Olimpijska podprvakinja v judu Tina TrstenjakFOTO: AP

Janja Garnbret: "Najpomembnejša sta zrelost in medsebojno sodelovanje."

Malce drugače pa o odnosu trener – varovanec razmišlja dekle, ki je že pri svojih 22 letih nanizalo verigo lovorik, pa še vedno stremi k novim. Janja Garnbret je znana po svojem perfekcionizmu, spoštuje svojega trenerja, a se z njim tudi skrega. Zgodilo se je že, da jo je njen trener Roman Krajnik poslal domov s treninga, tudi govorila nista kakšen dan ali dva. "Potem pa sedeš skupaj, se pogovoriš, vsak pove svojo stran, jaz povem s moje strani, on s svoje, pa se vse reši," o reševanju konfliktov pripoveduje šestkratna svetovna prvakinja, ki je svojo bero vrhunskih dosežkov dopolnila še z zlato olimpijsko medaljo in je bila ena redkih, ki so ob vrnitvi z olimpijskih iger v prvi plan potisnili trenerja, rekoč, da je medalja predvsem njegova.

"Ko imaš takega tekmovalca, kot je ona, se pravi zrelega, ki je izredno pameten na svojem področju, je bistveno lažje," pravi tudi njen trener Roman Krajnik. Kot pravi, se nima nikoli za glavnega in ne misli, da mora vedno biti vse po njegovo. "Vse je odvisno od tega, kakšen človek si," še pravi Janja. Tudi uspešno partnerstvo in kariera. Z vrhunskim plezalcem Domnom Škoficem sta nekoč namreč veljala za sanjski par, skupaj splezala celo na najvišji dimnik, v lanskem koronskem letu pa zvezo končala. "Mogoče je res bolje, da partnerja nista v istem športu. Morda je tako lažje trenirati in voditi zvezo, ker se lahko včasih zgodi, da koga preveč boli ego – s tem imajo probleme predvsem moški," o uspešnem partnerstvu v profesionalnem športu razmišlja Janja.

Janja Garnbret
Janja GarnbretFOTO: Aljoša Kravanja

Vrnimo se na začetek zgodbe. Slovenska atletika ima štiri olimpijske kolajne. Brigita Bukovec je bila v Atlanti pred 25 leti srebrna na 100 m z ovirami, leta 2004 si je v Atenah bron na 800 m pritekla Jolanda Čeplak, Primož Kozmus pa je kladivo do medalje vrgel kar dvakrat. V Pekingu je bil zlat, v Londonu srebrn. In očitno imamo v rokavu novega atletskega asa. Kajti kot pravi Gorazd Rajher, nekdanji trener Kristjana Čeha: "Mi smo vedno pravili: 'Kristjan, do svojega 25. leta imaš čas, da zgradiš stolpnico, ki je nihče ne bo premagal.'" In očitno bomo o fantu, ki poleg diska rad premetava tudi bale in vozi traktor in ki je v Peking, kot pravi, odšel predvsem po izkušnje, zagotovo še slišali – če ne prej, pa čez štiri leta v Parizu.

Pasica Preverjeno