S kolesom v grmovje, z voljo na Mont Blanc

Andrej Poljanšek je bil nekoč reden gost točilnega pulta. Tam je dobil prijatelje, sprostitev, smeh in pogum. V zameno je daroval dostojanstvo, ponos in družino. "Bil sem klovn, nenormalen mož, nenormalen oče, ki se je domov pripeljal na kolesu in namesto na dvorišče zapeljal v grmovje – pred lastnimi in sosedovimi otroki. Šele ko se strezniš in kasneje prisluhneš podobnim zgodbam, začutiš takratni sram in stisko bližnjih."

Daj prijatelju piti, saj vidiš, da je žejen!

Andrej je nekoč pil, ker je rad pil, pripoveduje. Bil je tisti tipični primer slovenske prizanesljivosti do alkohola za šankom: "Daj temu pridnemu človeku piti, saj vidiš, da je žejen." Rad je imel družbo. Po kozarcu ali dveh človek dobi več veselja, več poguma in je bolj sproščen. Delo kuharja, Andrej je namreč kuhal za večja podjetja, je bilo naporno, v alkoholu in ob družbi prijateljev pa se mu je zdelo, da so se morebitne stiske, utrujenost, strah in naveličanost utopili. A se je krepko zmotil. Stiske se v alkoholu vedno naučijo plavati. In več spiješ, boljše plavalke postanejo. In ko se je Andrejeva žena nekega dne odločila in odšla k njegovemu delodajalcu, da ga seznani z njegovim stanjem, je Andrej prvič pogledal resnici v oči.  "Andrej, ali imaš težave z alkoholom?" ga je vprašal zbor socialne delavke, psihologa, direktorja, kadrovnice in žene. "Ne!" je rekel. Bil je v zadregi. Zato je vse obrnil v zanikanje oziroma šalo. A takrat je sklenil, da bo takšnemu življenju naredil konec.

Teči, beri, razmišljaj

Zavrnil je vsakršno bolnišnično zdravljenje. Ker se je odločil, da če že, bo piti nehal sam. In je, čez noč. Zahteval je, da alkohola ne skrivajo pred njim, kupil si je tudi zadnjo škatlico cigaret, pokadil in nikoli več prižgal. Ko pa je spoznal še dr. Andreja Perka in njegovo terapevtsko skupnost, je vedel, da je na pravi poti oziroma, da mu bo uspelo. Zdaj ne pije že dobrih 28 let. Ima svojo restavracijo, osvaja večtisočake, čeprav je nekoč v vrhove gora le zrl, skoraj vsak dan  kolesari, teče, bere, predvsem pa svoje življenje osmišlja z opravljenim delom, ki ga veseli. Nazdravila sva s kavo. Še vedno mu marsikdo ponuja alkohol, pravi, ker ne prenese, da je postal drugačen, da ni več pivski bratec, ki ob šanku rešuje svet, ampak moški, ki ve, zakaj je na svetu in vsak dan živi, kot da je njegov zadnji.

In kako mu je to uspelo? Da si je kupil obleko za v gledališče, superge za tek, glavo pa zakopal v debele knjige modrecev človeške zgodovine. 

Več pa danes v oddaji Preverjeno ob 22.15 in na VOYO.