Tudi princa Charlesa so tunkali v straniščno školjko

Alan Turing je bil verjetno eden izmed najpametnejših ljudi, ki je kdaj tlačil zemljo, razrešil je nacistično šifrirno zagonetko po imenu Enigma in tako precej pripomogel k zmagi v drugi svetovni vojni. Postavil je temelje računalništva, vedno ga je zanimalo to, s čimer se soočamo danes, to je pametna tehnologija.

 Znan je tudi Turingov test, ki naj bi razbral, ali sta stroj, robot živo bitje. Turing pa je bil tudi nekoliko čudaški, drugačen. V filmu Igra imitacije je prizor, ko ga sošolci ene izmed elitnih šol za mlade bogate Angleže potisnejo v plitko odprtino v tleh, jo pokrijejo z deskami in potem te deske zabijejo z žeblji! Malo še poskačejo po njih in gredo. Turing v grozi kriči in razbija, dokler ga ne odreši edini prijatelj, ki ga ima v tej ustanovi. Ko se pogovarjata, Turing nekoliko vzvišeno reče, da so sošolci takšni do njega, ker je najpametnejši. Prijatelj mu mirno odgovori, da ne zato, ampak ker je drugačen.

Kako neprijetno je bilo lahko odraščanje nekoč, poznamo iz vrhunske literature, na primer James Joyce, Umetnikov mladostni portret, ali pa romana Roberta Musila, Zablode gojenca Torlessa, ki se dogaja v internatu za bogate Avstrijce še v času Avstro-Ogrske, kjer se učenci med seboj tudi bičajo in posiljujejo.

Menda tudi princu Charlesu, ki je pred kratkim postal kralj Karel III., ni bilo nič kaj lepo v prestižnem šolskem internatu za cvet angleške družbe. Vsi bogati, s plemiškimi titulami, so se s posebnim veseljem spravljali na malega princa, zadržanega, vzvišenega, nagnjenega k razmišljanju in umetnosti. Včasih menda so mu za hec tudi tunkali glavo v straniščno školjko. 

Zmožnost zlobe in trpinčenja, ki so jih nad tistimi, ki jih iz različnih razlogov izberejo, sposobni izvajati tudi najbolj ljubke deklice in najbolj postavni športni fantje, so neizmerne. Tudi zato, ker večina takrat še nima pravih obrambnih mehanizmov in hodijo naokoli s svojo osebnostjo in dušo kot odprto rano. In ker je takrat tako zelo pomembno, da si sprejet, da imaš prijatelje, vsaj enega. Drugače si oplel.

Sama poznam več primerov otrok svojih znancev, ki so morali zamenjati šolo, ker se je razred obrnil proti njim, po navadi zaradi ščuvanja prejšnjih najboljših prijateljev, prijateljic.

Iz izkušnje, ko je v šolo hodila hči, se spomnim, da je del razreda hotel izločiti ne samo učenca, ampak tudi nekoga iz učiteljskega zbora. Ker jim nista bila všeč.

In iz svojega šolanja in odraščanja? Prvi spomini so, da smo se cele dneve potepali okoli blokov, se igrali vse sorte, pogosto partizane in Nemce, kavboje in Indijance, ravbarje in žandarje. Nekoč so mi, kaj pa vem, najbrž sem bila ravbar, zvezali zapestja in me obesili za roke na drog za stepanje preprog. In odšli. Še dobro, da je nekdo vendarle pogledal skozi okno in so me prišli rešit, visela sem tam kar nekaj časa in rok že nisem več čutila.

Ob razumljivi zgroženosti ob nedavno videnih prizorih nasilja sem razmišljala, kako je bilo na moji osnovni šoli, eni izmed ljubljanskih, takšno vedenje precej običajno.  Ne vem, morda je bilo naključje, da sem obiskovala takšno šolo, toda včasih je morala posredovati celo policija, razrezane pnevmatike avtomobilov učiteljev niso bile nič posebnega, pa grožnje, vdori v razrede med poukom in pretepi.

Spomnim se svojega sošolca, ki je imel dve "napaki", bil je nekoliko debelušast in okoren, pa še dobro mu je šlo v šoli. V petem razredu smo dobili nekaj novih sošolcev, ki so peti razred delali že tretjič. Eden izmed njih je na piko vzel tega sošolca in ga potem vsak odmor dvignil v zrak in ga prenašal naokoli kot žalostno trofejo. Nihče ni upal  pisniti, učitelji pa različno, zdaj vidim, da si moral imeti kar nekaj poguma, da si se jim uprl. Ko so me nekoč, ko sem šla po koncu pouka po pozabljeni zvezek, zasačili trije takšni napol odrasli fantje, ponavljači in me skušali odvleči na stranišče, ne vem, kako bi se končalo, če mojega kričanja slučajno ne bi slišal učitelj likovnega pouka. Podivjane fante je učitelj, ki sicer pri učencih nikoli ni uporabljal fizičnega nasilja, komaj razgnal s klofutami. In sem mu še zdaj hvaležna. Tako je bilo. Niso se ga bali, niso se bali nikogar.

Tudi širše je bilo nasilje.

Pred Halo Tivoli, kamor smo hodili drsat, so vsako nedeljo stali mladi pripadniki različnih band, kot so se imenovale, Savska, Šišenska in druge. Prodajali so opeko. To je zgledalo tako, da je najmanjši član našel žrtev, po navadi kakšnega na prvi pogled pridnega fanta iz dobre družine, se pravi, da je imel tudi nekaj denarja v žepu in mu ponudil, naj kupi opeko. Če je zavrnil, kar pogosto je, so ga obstopili starejši člani bande in potem se je začel ples nasilja. 

Vse te reminiscence zato, ker moramo vedeti, da stvari, o katerih se pogovarjamo in se še bomo, nikakor niso izum našega časa ali te generacije. Ker včasih je občutek, kot da vsaka generacija meni, da se ji vse dogaja na novo. Predvsem ni nekakšne idilične preteklosti, ko so domnevno veljale vrednote in je svet stal na pravih temeljih. To je iluzija, tudi nevarna, ker lahko za sabo, med drugim, potegne predloge za vnovično uveljavljanje kakšnih reliktov preteklosti, ki da so dobri. V resnici pa so se morda cele generacije borile, da so jih odpravile.    

Sta sicer dve bistveni razliki, ena je večja dostopnost orožja.

Roko na srce, povsem praktično razmišljanje tam, kjer ni strelnega orožja, če nekdo hoče moriti, pa vzame recimo nož, seveda lahko tudi poškoduje, tudi do smrti, ampak manj ljudi in tudi lažje ga je obvladati.

Drugo je seveda, da vsi vidijo nasilje, prikazano nasilje lahko pomeni tudi priljubljenost, všečke. Včasih je tvojo sramoto, ker tako jo tudi doživlja žrtev, videlo nekaj sošolcev, zdaj to lahko vidi vsakdo. Kje so razlogi? Številni se naštevajo, od okolja, socializacije, družine, statusa, revščine, pomanjkanja empatije, pomanjkanja kakršnih koli občutij, genetike ... 

Teorija je mreža, ki ujame del resnice, tako Anica Mikuž Kos v svojem članku v Objektivu z mislijo Karla Popperja zaobjame kompleksnost iskanja vzrokov.    

Najpogosteje so kombinacije vsega, ki privedejo do usodnih motenj.

Ekstremen primer, ampak poveden, nemški pisatelj, zgodovinar, novinar Sebastian Haffner v svojem izjemnem avtobiografskem delu Defying Hitler opisuje svoje odraščanje in formiranje v času vzpona nacizma. Mlad fant, ki je doma dobil zelo dobro vzgojo, z vsemi moralnimi nauki, ki je sovražil nacizem, se popolnoma spremeni na obveznem taboru pred koncem šolanja. Naenkrat ugotovi, da mu ni več težko vzklikati nacističnega pozdrava, da se pridružuje drugim pri vseh prostaških praksah in sramotenju in načrtih za nacistično zavzetje sveta. Ko to obdobje, ki sicer izzveni takoj, ko se vrne s tabora reflektira, ugotavlja, da je bilo to zaradi nečesa, kar imenuje tovarištvo. Na vsak način, tudi proti vsem svojim načelom, se mlad človek hoče vključiti in pripadati širši skupnosti. Ker se v krogu tovarišev počuti izpolnjenega in srečnega.

Veliko otrok gre skozi različne preizkušnje, ampak na srečo je večina otrok, kot se tolaži Branko Gradišnik, ko opisuje, kako je nekoč v nekem kampu ponoči slučajno na smrt prestrašil nekaj otrok iz sosednjega šotora, trpežnih. Kljub travmam odrastejo v ljudi, ki ne bodo nasilni do drugih.

Kako pa pri tistih nekaj, ki ne? Najbolj praktičen in učinkovit takojšen ukrep je zagotovo čim manjša dostopnost orožja. Potem pa še vse ostalo. Čim več vsebine v življenju pa šola kot prostor tudi učenja za človečnost, pa pogovarjanje, svetovanje.

Starši smo pogosto dobronamerni in v tem tudi naivni, v resnici morda svojega otroka ne vidimo vedno v pravi luči. Spomnim se izjave ene izmed mater, da njen otrok nikoli ne laže. Res naivna predpostavka.

Tujci lahko celo bolje svetujejo.

Cameron Diaz v filmu Huda učiteljica je priča, ko njen učenec, nepriljubljen, neroden, prijazen fant, ki se ne zna obleči, (Zakaj nosiš to grozno trenirko? Ker je to edina stvar, ki jo je oči pustil, ko naju je zapustil z mamo. Si pomislil, da je morda s seboj ni vzel z razlogom???),  pred vsemi prizna, da je zaljubljen v najlepšo punco v razredu. In se seveda grozljivo osramoti. Cameron mu razloži, da tako pač je, in da te punce nikoli ne bo dobil. Potem mu svetuje potrpežljivost in da bo njegova niša začetek kolidža, ko bo tam med najpametnejšimi in ga bodo čakale dobre službe, pa tudi punce.

To je seveda Hollywood, ampak predstavljam si, da lahko kakšen tak realističen pogovor marsikaj reši. Ne policaji, ne varnostniki, ampak pametni svetovalci, psihologi, socialni delavci ...

Na splošno gledano je zdaj, brez cinizma, relativno dobro obdobje, ki se morda izteka, ampak zadnjih 50 let je bilo, in morali bi biti hvaležni, se zavedati tega in pripravljati otroke na nove izzive. In naj zdaj postanem dolgočasna:

Usodne 1,5 stopinje bo globalno bolj vroče precej prej, kot so napovedovali.

In ne bo prijetno!

Idealne preteklosti ni, tudi prihodnosti ne, so le naša dejanja, so naše odločitve, dan za dnem, ura za uro. Medtem pa se okoli nas že spet širi naracija sovraštva, podpihovanja, pozivov k odkritemu nasilju. Ne med ta malimi, ampak kar med odraslimi. Žal, spet nič tako novega in neznanega.