V hribe po flancat in sekiro

Prijaznost prežene utrujene noge

Zakaj, mi je bilo jasno takoj, ko sem po le uri in pol iz vasi Dovč po poti čez Razor prisopihala do koče, v kateri sem se skorajda zaletela v nasmejano Anico Lotrič, ki tu skupaj s svojim možem utrujene planince že 24 let vedno pričaka s toplim in menda najslajšim flancatom daleč naokoli. Prijaznost je tista, ki planincu povrne izgubljeno moč, ne nadstandardne sobe ali (pre)pester jedilnik, pravita oskrbnika. In te – poleg odlične kuhinje – tu ne manjka. Anica in Franc Lotrič sta bolj izjema kot pravilo, ko je govor o oskrbnikih. Tako dolga neprekinjena oskrbniška doba, v kateri se za udobje planincev poleg Lotričevih trudi tudi stalna ekipa okoli 45 članov Planinskega društva za Selško dolino, je redkost. Na Ratitovcu boste lahko vsak dan srečali kakšnega obiskovalca. Mnogi planinci  so namreč vključeni med ljubitelje oziroma Prijatelje Ratitovca, in se nanj povzpnejo najmanj 15-krat na sezono, rekorderji pa skoraj vsak dan. S kar desetih različnih strani se na vrh povzpenja vedno več mladine, pa tudi družin z majhnimi otroki, razlaga nasmejan zakonski par.

Koča, v kateri mečejo sekire, žagajo skulpture in "zdravijo" otroke

Slovenci pač z gorami rastemo od mladih nog. Svojo identiteto smo vezali na gore, celo najvišji vrh Triglav smo postavili za simbol naroda v državnem grbu. Da se da ljubezen do gora privzgajati tudi le med griči, pa dokazujejo na Dolenjskem, in sicer v Lavričevi koči, ki je z nadmorsko višino 519 metrov ena od najnižje ležečih koč v Sloveniji, do nje pa  vodi nešteto poti. Poti na Gradišče, ki je bilo poseljeno že pred 8000 leti pred našim štetjem in kjer stoji koča , so zelo dobro označene, saj smo Slovenci znani po visoki planinski kulturi. Imamo kar 291 planinskih društev z več kot 60 tisoč člani, kar je prav impresivno za tako majhno državo, v vsakem planinskem društvu pa je vsaj pet markacistov, ki skrbijo za urejene planinske poti. Morda se je Lavričevi koči prav zaradi vsakomur dostopnega vrha in prijaznih oskrbnikov uspelo uvrstiti med deset najboljših planinskih koč.

"Da nam je uspelo, vidim, ko starši vzamejo otročke za roko in jih peljejo na Gradišče. Takrat sem najbolj vesel. Vidim, da so ljudje ta hrib sprejeli za svojega, in to je nekaj najlepšega," razlaga Maks Jerin, oskrbnik koče, ki skupaj s svojo boljšo polovico, hčerko, sinom in prijatelji Gradišča tukaj že več kot 30 let ustvarja precej več kot le planinsko postojanko. Sem se hodijo na državno prvenstvo merit tekmovalci v metanju Krpanove sekire, pa v kiparjenju z motorno žago. In zanimivo, čeprav je koča le na 519 metrih nadmorske višine, je mogoče plezati po visokogorskih terenih, pa čeprav le za okus, saj je Maks sredi travnika postavil "mini goro" z jeklenicami in podobnim. In tako otroci prve korake po visokogorju s svojimi babicami, dedki in starši preizkušajo že tu. Tudi sicer se tu veliko vrti okoli otrok. Sem se je nekoč romalo po njihovo zdravje. Poleti tako lesene hišice na pobočju, pod katerim spi skrivnostna kraška jama, zasedejo prav najmlajši.

Zublji v le treh letih pogoltnili tri pomembne planinske postojanke

V Sloveniji imamo sicer 179 planinskih koč, zavetišč in bivakov s skoraj 7400 ležišči. Najstarejša, še originalna Češka koča na Jezerskem, je stara 121 let, ena najstarejših je bila tudi Mozirska koča na Golteh, ki pa je letos zgorela do tal. In ni bila edina. Pred dobrimi tremi leti je pogorel Kocbekov dom na Korošici, čez dve leti Frischaufov dom na Okrešlju. Tako so v Zgornji Savinjski dolini v le nekaj letih ostali kar brez treh pomembnih planinskih postojank. Toliko uničujočih požarov v tako kratkem obdobju in na manjšem območju zgodovina slovenskega planinstva ne pomni.  

"Evo, mi grejo kar kocine gor, težko sploh povedati, groza!" se tistega dne, ko so izvedeli, da je pogorel pravkar obnovljeni Frischaufov dom,  spominja tedanji oskrbnik Boštjan Zajc, ki delavcem in mimoidočim planincem toplo besedo in obrok zdaj ponuja v zasilni brunarici, na kateri visi ožgan napis nekoč mogočnega doma.

"Na žalost so vse te koče stare. Vse se je nenehno dozidavalo in nikoli ni bilo neke 100-odstotne sanacije za prihodnost," razlaga Franc Povše, predsednik Planinskega društva Celje Matica. Na Korošici je bila za požar sicer kriva  planinka, ki je namesto vode grela petrolej, v drugih primerih, so ugotovili kriminalisti, pa električna napeljava. A danes na Okrešlju že raste nova, modernejša različica Frischaufovega doma, ki se bo ponašala s teraso, razkošnejšimi sobami in večjim skupnim prostorom. Frischaufov dom je zelo priljubljena destinacija tako med domačimi kot tudi med tujimi planinci. Vsaj 25 tisoč ljudi ga obišče vsako leto. Prav zaradi velikega obiska so se v planinskem društvu odločili, da se najprej lotijo milijonske obnove Frischaufovega doma in lažje pridobijo še kaj denarja za Kocbekov dom. Nekaj denarja je od države, planinske zveze, solidarnih planincev, zavarovalnine. Večino dela opravijo prostovoljci, opravili so že okoli 5000 ur.

Prihodnost v gorskem turizmu

Letos je ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo dodelilo 3,9 milijona evrov za obnovo ali energetsko sanacijo 21 planinskih koč – gorske regije pač prinašajo dobiček. Po podatkih statističnega urada je bilo na primer v juliju največ nočitev v nastanitvenih obratih zabeleženih prav v gorskih občinah.

Celotni prispevek si lahko ogledate v arhivu Voyo.