V Slovenijo na izganjanje hudiča tudi iz tujine

Izganjanje hudiča je v današnjem času očitno še kako živo. V Sloveniji imamo kar sedem uradnih eksorcistov Rimskokatoliške cerkve, med njimi tudi rekorderja po številu obravnavanih primerov med vsemi eksorcisti v Evropi.

Najpožrtvovalnejši eksorcist v Evropi

Vsak dan točno ob petnajst do šestih popoldne pater Peter Vrabec, uradni eksorcist novomeške nadškofije, moli molitev za osvobajanje sveta izpod zla. "Izjalovi, izženi in napodi v beg vsako moč  hudega duha, vsako satanovo navzočnost in zvijačo, vsak vpliv zla in zlobnih ljudi." Pri njegovi molitvi se mu lahko pridružijo – tudi prek spleta – drugi duhovniki in verniki, saj naj bi bila molitev tako močnejša in učinkovitejša.

"Gospoda Petra Vrabca podpiram kot eksorcista, ker je zame velik in plemenit človek. Njegovi eksorcizmi so nam ljudem v pomoč," mi je z dušo in srcem razlagala Magdalena Ganzitti, animatorka Katoliške karizmatične prenove, ki patra osebno pozna že 30 let in je bila pri izganjanju hudiča povsem po naključju, pravi, prisotna tudi sama. "Je prišla k eksorcistu gospa, ki jo je mati, ko je bila še noseča, posvetila satanu. In ta gospa je imela vse življenje težave. Smo jo komaj držali tam na obredu. Veste, ljudje imajo neverjetno moč, če je satan z njimi. Nas je bilo tam deset, ki smo držali to žensko, da ne bi pohabila eksorcista. Ker hočejo fizično napasti. Vam povem, nas je celo skupino nosilo sem in tja po sobi," je opisala.

Pater Peter Vrabec velja za enega najpožrtvovalnejših duhovnikov in eksorcistov, h kateremu prihajajo verniki tudi iz tujine, predvsem s Hrvaške, kjer naj bi eksorcistov primanjkovalo. "Predvsem pa ljudje k njemu prihajajo, ker ima posluh za človeka," je prepričana Ganzittijeva. V lanskem letu je tako k njemu po pomoč prišlo 1200 ljudi, kar je v vsej Evropi največ obravnavanih primerov med vsemi eksorcisti. V zadnjem času se je k njemu zateklo tudi nekaj tistih, ki so se zaradi cepljenja menda znašli v hudih duševnih stiskah. "Čutili so, da niso več oni, da so drugačni, da se drugače odzivajo – kot telesa brez duše, ki so jo nekoč poznali drugačno," razlaga Ganzittijeva, ki pozna zgodbe teh ljudi in nekatere tudi osebno. Nad njimi je pater Vrabec zmolil zarotilne molitve, na novomeški ordinariat pa so ga zato šli naznanit verniki, ki se s takšno vrsto eksorcizma niso strinjali. 

Cerkev obsodila dvome v cepiva

Uradni odgovor novomeške nadškofije tudi na podlagi prenovljenega obrednika za eksorciste iz leta 2020 je bil sledeč: "Učiteljstvo Cerkve ne vidi razloga, da bi dvomilo v učinkovitost in varnost cepiva, ki so ga odobrile pristojne institucije, saj je požrtvovalna skrb medicinskega osebja za okužene največji dokaz, da želi uradna medicina v času pandemije bolnikom pomagati. Kljub jasnemu stališču učiteljstva Cerkve, papeža in zbora škofov, je v zadnjem času tudi pri nekaterih posameznikih, duhovnikih in vernikih znotraj Cerkve v Sloveniji moč opaziti dvom v učinkovitost in varnost cepiv. Komisija Pravičnost in mir pri SŠK zato poziva vse katoličane, da v razpravah o smiselnosti državnih ukrepov in cepljenju ohranijo enotnost naše katoliške skupnosti, edinost s papežem in slovenskimi škofi ter se ne prepustijo neargumentiranim stališčem in izključevanju. Ker ni dvoma o dobronamernosti, s cepivom ne moremo in ne smemo povezovati vplivov hudobnega duha. Nekateri verniki so nas namreč seznanili s prakso, kjer duhovnik zaradi domnevne povezave cepljenja s hudobnim duhom izvaja zarotilne molitve nad verniki, ki so bili cepljenji proti covid-19. Za take molitve ni razloga, zato je tak obred zloraba eksorcizma."

Osvobojeni zla patru Vrabcu v bran

A oglasili so se tisti, ki naj bi jim pater pomagal nazaj k duševnemu miru. Svojo izkušnjo nam je zaupal duhovnik, ki pred kamere ni želel, ker se boji sodb javnosti, je pa svojo izkušnjo po cepljenju opisal, kot pravi, po čisti resnici. Ne zato, ker bi želel nekoga prepričevati, kaj je prav in kaj ne, ampak gre zgolj za njegovo osebno izkušnjo. "Ko se je zasvitalo nedeljsko jutro, se je v meni odvijal notranji boj. Počutil sem se kot na bojišču. Še nikoli mi ni bilo tako težko spraviti potrebne stvari skupaj za maše. Težko mi je bilo moliti, darovati na oltarju, nedelja je minila, stisk pa ni bilo konec, vse večje so bile." Šele ko je nad njim pater Vrabec zmolil molitev odrešenja, se mu je začel vračati notranji mir, še piše duhovnik. "Med samo molitvijo sem imel kar hude odzive. Naenkrat sem dobil močan kašelj in ob koncu prav fizično občutil, da sem bil osvobojen nečesa hudega. Bogu čast in slava vekomaj!" 

Magdalena Ganzitti osebno pozna omenjenega duhovnika. Kot pravi, je zelo razgledan in izobražen duhovnik, ki stoji trdno na tleh. Zato je nad negativnim odzivom cerkvenih dostojanstvenikov glede postopanja patra Petra Vrabca, ki je marsikoga rešil spon in stisk, pravi Ganzittijeva, še toliko bolj razočarana: "Ne vem, zakaj se ne bi nekdo poslužil molitve, če jo potrebuje in mu ta pomaga."

Papež Janez Pavel II. odkrito nad temne sile

Čeprav je hudič v določeni obliki prisoten v številnih religijah in ga lahko primerjamo tudi z nekaterimi mitološkimi bogovi, je verjetno najbolj znan po svoji vlogi v krščanstvu. V sodobnih biblijskih prevodih je hudič nasprotnik Boga in Božjega ljudstva, prvi eksorcist je bil po Svetem pismu Jezus Kristus, razlaga upokojeni mariborski nadškof doktor Marjan Turnšek, ki je nekoč na Teološki fakulteti poučeval tudi demonologijo: "Torej demoni v Svetem pismu lahko pomenijo različno. Lahko pomenijo hudobnega duha kot padlega angela ali samostojno bitje, lahko pa pomenijo neke notranje gone, ki človeka ženejo v slabo smer."

Pred sedmimi leti je Vatikan priznal Mednarodno zvezo eksorcistov, po zadnjih podatkih ta šteje okoli 400 članov. S tem je eksorcizem potrdil tudi kot uradno prakso znotraj kanonskega prava. V Sloveniji imamo sedem uradnih eksorcistov Rimskokatoliške cerkve, čeprav nedolgo nazaj nismo imeli nobenega. Število se je začelo spreminjati verjetno tudi po zaslugi papeža Janeza Pavla II., ki je odredil, da mora vsaka škofija imeti izurjenega izganjalca, ki naj vodi skupino, v kateri so: verni psiholog, psihiater in nevrolog. "Človek je po svetopisemskem razodetju bitje, ki je enota telesa, duše in duha. In vsako področje ima svojo znanost," še meni upokojeni nadškof Turnšek.

'Ne želim preveč razkrivati, ker vas bo potem strah'

V svoji 21-letni karieri je eksorcist mariborske škofije Marijan Veternik izkusil marsikaj. Večina ljudi, okrog 100 na leto, se k njemu zateče zaradi vplivov zla, razlaga Veternik, okrog 20 je takšnih, v katere hudič tudi vstopi. Holivudski filmi sicer rahlo pretiravajo, veliko prikazanega pa je resničnega, pravi Veternik. "Veliko agresije se lahko pokaže v njem, od bruhanja od tega da preklinja in pokaže vso sovraštvo do tebe. Tudi lebdijo, govorijo v tujih, tudi že pozabljenih jezikih. Pravzaprav se ne bi rad spuščal v to, ker vas bo potem preveč strah." Hudič menda ne izbira. K njemu se zatekajo različni socialni sloji, izobraženi in manj izobraženi, verni in neverni.

"Kako pa lahko hudič vstopi v človeka?" vprašam. "Na različne načine," odgovori Veternik. "Lahko preko našega družinskega debla, če se je recimo v našem družinskem deblu dogajalo kakšno zlo, pa recimo to ni bilo odpuščeno v zakramentu sprave in spovedi. Šibka točka so tudi notranje rane, predvsem pomanjkanje ljubezni v otroštvu," razlaga Veternik, ki se redno udeležuje izobraževanj, kjer se eksorcisti učijo razlikovati med psihozami in resničnim posedovanjem hudiča, pravi. " Eksorcist mora imeti sposobnost oziroma zmožnost, da loči, kaj je psihično in kaj duhovno. In če je psihično, ga pošljem k psihiatru, če je pa duhovno, je pa to zame. Tudi psihiatri, tisti, ki to ločujejo, pošljejo koga k meni, tako kot jaz koga pošljem k njim."

Medicina in religija včasih z roko v roki

Predstojnik Centra za mentalno zdravje Psihiatrične klinike Ljubljana Borut Škodlar je v svoji karieri srečal veliko pacientov, ki so imeli občutek, da jim sledi zlo – tudi v zadnjem času. Stroka takšne pojave in simptome obravnava kot duševne motnje z možnim biomedicinskim ozadjem in jih seveda temu primerno tudi zdravi. A kljub temu se zgodi, da včasih skupaj stopita znanost in religija, priznava Škodlar. "Moje izkušnje so takšne, da pri tistih, ki sem jih jaz srečal – tudi s sodelovanjem z duhovnikom oziroma eksorcistom – smo se ujeli pri razumevanju, zakaj gre pri posameznemu človeku oziroma kje je potrebno nujno zdravljenje. In so takrat tudi duhovniki to podprli in smo lahko potem človeku, ki je imel zaupanje bolj v duhovnika kot psihiatra, dosegli to, da se je tako zdravil pri psihiatru kot tudi dobil duhovno podporo pri duhovniku." Trzljaji, neverjetna moč, čudna hoja in podobno so lahko posledica kliničnega stanja, res pa je, da stroka nekatere stvari težko razloži, priznava Škodlar: "Z medicinskim znanjem si sicer res ne moreš razložiti, da nekdo govori v stari mezopotamščini ali jezikih, ki se jih nikoli ni učil. Če je to seveda res, sploh stara mezopotamščina, ne?"

Rojstvo hudiča

"Ali hudič obstaja ali ne, vam kot religiolog ne morem odgovoriti, lahko pa odgovorim na podlagi znanosti, kako se je koncept razvil in davno prišel v judovsko-krščansko-islamsko tradicijo iz zoroastrizma in zoroastrijskega dualizma, kako se v judovstvu počasi razvije iz abstraktnega v zmeraj manj abstraktno podobo, ki jo potem krščanstvo povzame in se šele v Srednjem veku razvije v neko kompleksno demonologijo, hudič pa takrat šele postane poosebljen," glede obstoja hudiča razloži Aleš Črnič iz Centra za proučevanje kulture s Fakultete za družbene vede. V prehodu v novi vek naj bi pojem hudiča dosegel vrhunec s čarovniškimi procesi.

Iz mej tradicionalnih verovanj in psihologije so demonska obsedenost in eksorcizmi prestopili v popularno kulturo s filmoma Rozmarijin otrok in Izganjalec hudiča. Gabriel Amorthe, glavni eksorcist Vatikana, je film Izganjalec hudiča nekoč označil celo kot svoj najljubši film, saj je delo izganjalcev hudiča zelo dobro predstavil širši javnosti. Popularizacija satana pa je v 80-ih  letih sprožila tudi močno protisatanistično paniko v Združenih državah Amerike, še razlaga Črnič: "Ko obtožijo na tisoče ljudi satanističnih zlorab, se potem po desetih letih procesov in naknadnih javnih preiskav izkaže, da ni bilo nobene prepričljive osnove."

"V Sloveniji smo nazadnje imeli precej ekscesen primer leta 2005 v Goriških brdih,"  še pripoveduje Črnič, "ko so starši z učiteljem in pod sponzorstvom lokalnega župnika izgnali iz lokalne šole, vrtca in telovadnice skupino joge za vsakdanje življenje, ki je tam dvakrat ali trikrat na teden izvajala jogo. Vse to z argumentom, da s to vadbo v prostor prikličejo zlega duha, ki potem preži na malčke, ki se tam zberejo, nato pa, hops, jih ima v svojih krempljih."

Kdor veruje v Boga, veruje tudi v hudiča

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so nekateri teologi celo predlagali obravnavo satana kot simbolnega in ne več kot resničnega bitja. In čeprav podatki kažejo, da na zahodu v hudiča verjame relativno malo ljudi, imamo kljub temu na stotine religijskih profesionalcev, ki se ukvarjajo prav z njegovim izganjanjem. Po besedah Rimskokatoliške cerkve naj bi tako v Evropi kot Ameriki izganjalcev hudiča celo primanjkovalo.

Stroka izganjanje hudiča danes jemlje bolj kot izvornega prednika sodobnih terapevtskih metod, ki pa se je uprl pozabi časa in kljub sekularizaciji vztrajal v svetu, ki ga je spreminjala znanost. Med zgodovino je predstavljal edino obliko pomoči osebam, čigar težave so daleč presegale razumevanje duševnosti njihovega časa, zaradi česar so bile obravnavane tudi v religioznem kontekstu. Vse dokler bo torej obstajala vera v Boga in nadnaravno, bo obstajal tudi hudič.