ŠALA TEDNA: Prosta pot do zelenice

Tako sta se Janez in njegova žena neko pozno spomladansko popoldne odpravila na bližnje igrišče. Ljudi ni bilo veliko, tako da si je zakonski par lahko vzel dovolj časa. Kljub temu, da sta si Janez in Marija lahko pred vsakim udarcem vzela dovolj časa za pripravo na posamezne udarce, pa vse ni šlo povsem po načrtih. Gospod Zelenec je v težave zašel prav na dvanajsti, najbolj slikoviti in obenem najtežji luknji na igrišču. Na štiristo trinajst metrov dolgem paru štiri je žogo na udarjališču slabo zadel in jo udaril preveč desno, tako da se je zaustavila približno deset metrov pred majhno brunarico, ki je stala ob čistini. Ko sta zakona prišla do žoge, se je Janezu na obraz zarisal nasmešek. Videl je namreč, da je bila brunarica grajena v smeri proti zelenici. To je pomenilo, da bi lahko vneti ljubiteljski igralec golfa lahko žogo udaril kar skozi približno štiri metre dolgo leseno poslopje. Rečeno storjeno.

Janez je vzel v roke les številka tri in prosil ženo, da mu na drugi strani pridrži vrata. Ker je šlo za zahteven, približno dvesto metrov dolg udarec si je gospod Zelenec vzel več časa za premislek. Žena, ki je stala za vrati je postala ob čakanju malce nestrpna in pogledala, kaj se dogaja. Ravno, ko je pomolila glavo izza vrat je njen soprog zamahnil. Žoga je Marijo zadela v sredino čela, tako da se je zgrudila na tla in na mestu umrla.....

Janez je dolgo časa žaloval in dva meseca ni igral golfa. Toda čez kakšni dve leti je spoznal prijazno Francko, se še enkrat poročil in se z novo ženo podal na isto igrišče. In glej ga zlomka! Spet se mu je na dvanajsti luknji pripetila ista zgodba. Toda tokrat je rešitev predlagala Francka:

„Poglej, poglej. Imaš pa srečo, saj lahko udariš kar tule skozi. Ti bom jaz pridržala vrata na drugi strani!“

Toda Janez je odkimal:

„Ne, ne, tega ne bom naredil. Veš, enkrat sem tukaj že poskušal s takšno taktiko, vse skupaj pa se je končalo s trojnim bugijem!“