ŠALA TEDNA: Železo številka ena

... toda vse bolj očitno je postajalo, da njuna runda ne bo minila v znamenju običajne jesenske plohe, kakršne so običajne v škotskem višavju, saj je ozračje postajalo vse bolj temno. William in Hamish sta bila robustna „višavca“, kar pomeni, da ju takšna malenkost ni preveč motila.

Starejši izmed kolegov se je ravno pripravljal na zahteven, kakšnih sto devetdeset metrov dolg udarcev na majhno zelenico na deveti luknji, ko je v daljavi prvič zagrmelo. Toda Williama vremenski pojav, ki je sicer zelo nevaren, ni zmotil. Iz torbe je vzel železo številko ena, se postavil v nagovor in začel z zamahom. Ravno, ko je udaril žogo, je vnovič udarila strela. Tokrat veliko bližje, saj je razklala kakšnih petsto metrov oddaljeno drevo. William je ob silnem bobnenju razumljivo zgrešil žogo, ki je pristala v vodni oviri na desni strani. Škot, seveda je bil prijateljski dvoboj zelo izenačen, je bil izjemno razkačen. S palico je začel mahati proti nebu in pri tem o „gospodu tam zgoraj“ ni našel kakšne pretirano prijazne besede.

Hamish je bil bolj pobožen, zato je opozoril prijatelja:

„Lej, zdajle pa malce pretiravaš. Kar takoj nehaj s takšnimi kletvicami, predvsem pa pospravi tole železo v torbo, saj te lahko zadene in ubije strela!“

William se je ob teh besedah nasmehnil in zlobno odvrnil:

„Kaj, misliš, da bo strela zadela tole palico?“ je posmehljivo vprašal in pokazal na palico, s katero je mahal po zraku:

„Ne skrbi, železa ena tudi bog ne zadene!“