Brat proti bratu

Skupaj je več kot tri tisoč Slovencev moralo nositi uniformo, ki je čez noč postala napačna. In hkrati tarča domačinov ne samo v Sloveniji, tudi po drugih delih nekdaj skupne domovine. Še huje: Jernej Kuntner v uniformi teritorialca ni bil daleč od tega, da bi streljal na lastnega brata, ujetega v sovražni jugoarmadi.

Tone Kuntner je doživel najhuje, kar se lahko zgodi očetu – vsak od njegovih sinov je bil na drugi strani puškine cevi. "Najbolj sem se bal ravno tega, da bi prišlo do bratskega pokola. V širšem smislu ali v ožjem, kot je pri nas slučajno bilo. Eden je bil v JLA, drugi pri Teritorialni obrambi. In hvala bogu, da se je tako izteklo," se spominja Kuntner.

Mlajši – znani biolog Matjaž Kuntner je bil eden od tri tisočih Slovencev, ki so jih v času, ko je v Berlinu padal zid, na Kosovu pa udarci po demonstrantih, poslali v JLA v Maribor, kjer je bil odnos do Slovencev zelo jasen. "Že celo leto – jaz sem bil že devet mesecev pred tem v vojski – so nam oficirji ponavljali," danes razlaga Matjaž, "metak v čelu so nam rekli, če bi kdo hotel pobegniti ali dezertirati ali kaj takega."

Jurij Gombač je na služenje v Split krenil z ljubljanske železniške postaje. "Nekako na moje veliko presenečenja je bila JLA kovnica bratstva in enotnosti, čeprav se je zdelo, da okoli nas Jugoslavija razpada," je povedal Gombač. Kar se je v Splitu krvavo pokazalo med protesti maja 1991, ko so protestniki ustrelili nabornika. Ranjen je bil tudi Slovenec. "Takrat se je pač končno videlo, da šale ni več, da so se stvari zaprle do te meje in da bo v kratkem spregovorilo orožje," je dodal Gombač.

Za Slovence, ki so služili vojsko na Hrvaškem in na Kosovu, se je vojna zaradi tamkajšnjih izrednih razmer začela že pred nekaj meseci. Številne je vojna ujela v uniformah in nenadoma na napačni strani, le redkim pa je uspelo pobegniti. "Veliko fantov te sreče ni imelo, tako Slovenci kot drugi so bili mobilizirani, da bi šli na teren," je povedal Matjaž. S telesom v armadi – s srcem na drugi strani – pri domačinih, ki so jim morali prepričevati, naj odstranijo barikade. Branko Tomažič iz Vrhpolja se spominja, da so sami vojaki, Slovenci, ki so bili v JLA, prosili ljudi, naj se umaknejo, naj gredo proč, da jim ne bo treba streljati.

Bežali so – a teritorialcem – denimo v Mostah niso želeli povedati, kaj se v vojašnicah dogaja. V vsej zmedi so bili v težkih dilemah tudi teritorialci, ki so jim stali naproti. Jernej je prestregel tovornjake JLA z vojaki. "Saj niso dobro vedeli, kje smo mi, kdo so oni. Točno to se je zgodilo, da bi lahko bil kakšen Slovenec in bi lahko prišlo do streljanja," je povedal.

In ko se je vojna končala – se še ni za vse Slovence, ujete drugje v Jugoslaviji. Jurij se je tako med nočno stražo preoblekel v civilno opravo. "Ušel sem čez živo mejo, zbežal k enim Hrvatom, ki so imeli ravno piknik na vrtu, se pozdravil, šel v gostilno, kjer sem bil zmenjen s starši. Seveda jih ni bilo v tisti gostilni, ker smo se narobe zmenili," se spominja. A pobeg je uspel – kot številne podobne zgodbe, ki so se vlekle vse do sredine avgusta. Pred dvajsetimi leti.