Za las smo se izognili množičnemu letalskemu napadu

50 polno oboroženih letal je bilo nad Slovenijo tik pred tem, da spustijo smrtonosni tovor, trdi tedanji namestnik poveljnik zagrebškega poveljstva general Andrija Rašeta. ''Zvezni sekretar za obrambo je 30. junija ukazal, da se dvigne letalstvo in izvede močan napad na Slovenijo,'' pravi Rašeta. Sirene, ki so se oglasile povsod po Sloveniji, so ljudi pognale v zaklonišča.

Cilj napada je bila Ljubljana, srce mlade države. Med možnimi cilji Rašeta našteje ''republiški izvršni svet,'' ''pošto in televizijo''. Med splošnim preplahom bi morali diverzanti ujeti osem vodilnih mož v Sloveniji. ''Pripravili smo enote, posneli vsakogar, vsaki osebi smo neprekinjeno sledili,'' pravi Rašeta. Naloga diverzantov je bila zajeti Janeza Janšo, Igorja Bavčarja, Franceta Bučarja, Milana Kučana in Janeza Slaparja. Na vprašanje, ali misli, da bi jih ujeli, Rašeta odgovarja ''absolutno, prav za to smo pripeljali enote od drugod''.

Slovenskemu vodstvu so bile v kleteh Cankarjevega doma po besedah Rotovnika na voljo ''komunikacije, sanitarije in internet'', direktor pa njihovo namestitev opisuje kot hostelsko sobo v ''bolj vojaških pogojih''.

Da so pričakovali vse možne diverzantske napade, potrdi tudi tehnični direktor Cankarjevega doma Sašo Kranjc. ''Dal sem zavariti vsa železna vrata,'' pravi. Ta vrata so zavarjena še danes. ''Ko so začeli po ulicah voziti tanki, smo v treh urah garderobe preklopili v vojno stanje,'' pravi Kranjc.

Če v današnji garderobi zavrtimo čas nazaj, si le težko predstavljamo, da se je državni vrh v klet prebijal skupaj z navadnimi državljan 6<i. V kleteh Cankarjevega doma se je namreč med alarmi stiskala tudi množica Ljubljančanov. Največji problem je bil po besedah Krajnca ''spraviti jih ven'' po alarmu, da se ni kdo izgubil, kar je bilo na srečo najhuje, kar se jim je lahko pripetilo.

Vojska je bila namreč pripravljena ne samo nadaljevati nasilje, temveč ga tudi stopnjevati. A Beograd je sprejel politično odločitev, da se letalstvo obrne. ''Zvezni sekretar je ukazal, kar se sicer ne dela, da se letalstvo obrne in da ne napade ciljev,'' pravi Rašeta, ki preklic napada, med katerim bi morali diverzanti tudi zajeti slovenski politični vrh še danes vidi kot usodno napako vojne. ''Mi smo to plačali, kot smo plačali vse, ker smo verjeli vse, kar se dogovorimo s Kučanom,'' pravi.

Pogajanja in klici iz tujine sta verjetno glavna razloga, da Slovenija ni postala poligon letalstva – in da so ostali protiletalski topovi na ljubljanskem gradu le nemi spomin – še dvajset let pozneje.