Vojna skozi vaše oči: 'Tanki so na meji s Slovenijo'

V dnevih, ko praznujemo 20. obletnico samostojnosti in vojne za Slovenijo, smo naše bralce pozvali, naj z nami delijo svoje spomine na vojne dni. Seveda obstaja del bralcev, ki v tistem času sploh ni bili rojen, a večina se vseeno spominja, kaj se je takrat dogajalo. Nekateri govorijo o tem, da vojne niso niti občutili, drugi se spominjajo siren in zaklonišč, spet tretji pa so vojno občutili neposredno na svoji koži.

V tem tednu bomo objavljali spomine, ki so nam jih zaupali naši bralci. Prvi dve vojni izkušnji sta že pred vami.

Bralka Jožica: "Vsega se še spomnim, kot da bi bilo včeraj"

Naša bralka Jožica se spominja, da je bila v dnevih osamosvajanja z mamo in sestro doma, ko je iz televizijskega sprejemnika zvenelo: "Tenkovi su na granici sa Slovenijom." (Tanki so na meji s Slovenjo, op. a.) Vojna za Slovenijo se je odvijala čisto blizu njenega doma, v tistem času pa je bila stara sedem let. "Vsega se še spomnim, kot da bi bilo včeraj," pravi Jožica.

Pripoveduje, da so bili takrat vsi v pripravljenosti. Z mamo in sestro so odšle k babici, ki je živela blizu, oče pa se je odšel borit. "Trije dnevi vojne, ki so se odvijali čisto blizu mojega doma, bodo ostali v mojem spominu za vedno … ropot tankov, vojaških letal, zgodb, krvi, uničene ceste, skrhani živci prebivalcev ..." se spominja Jožica.

Pravi, da so se vsi bali za domove, a na koncu se je vse srečno končalo. "Hiša je ostala, oče je prišel domov zdrav in cel, mama naju je bila s sestro pripravljena braniti," pravi Jožica in dodaja, da se je kljub vsemu ob hrabrosti mame in očeta počutila počutila varno. In čeprav je srečna, da je Slovenija na koncu zmagala, je Jožica spomnila tudi na temno plat zgodbe – da je tudi vojna za Slovenijo zahtevala svoje žrtve.

Bralka Majda: Reševanje vojakov iz JLA

Bralki Majdi se je iz časa slovenske osamosvojitve v spomin vtisnilo reševanje njenega sina iz JLA. Ta je v Srbijo odšel leta 1990, na služenje vojske pa se je javil sam. Nato so ga premestili v Pulj. "Povedal nam je, da so v kasarno prišli dolgobradci, ki so podobni četnikom, in so prevzeli vso komando. Okrog kasarne so postavili protipehotne mine. Okrog kasarne in ob letališču so morali izkopati jarke in v njih preživeti po ves dan z eno čutarico vode ob tisti vročini," pripoveduje Majda.

Njen sin je imel v Pulju enkrat na teden pravico do telefonskega pogovora. Marija pravi, da so se po telefonu dogovorili, da ponj pridejo z avtomobilom. Avtomobil sta z možem najela v Ljubljani, imel pa je hrvaško registracijo. Skupaj z njenim sinom sta želela oditi še dva vojaka. Eden od njiju je vedel, kje so mine, saj jih je pomagal nastaviti. Majda pravi, da so se na dogovorjen dan vsi trije vojaki med minami odtihotapili do ograje, jo preplezali in počakali čez cesto v gozdičku.

Akcija je uspela, Majda pa se spominja, da so bile reakcije na njihovo dejanje različne. Starši enega vojaka, ki sta ga z možem rešila, so bili izjemno veseli, ko so ga pripeljali domov, medtem ko je oče drugega negodoval. "Mojega moža je nahrulil, češ kakšno neumnost smo naredili in da se nam in njim to lahko še pošteno maščuje," pripoveduje Marija. "Kaj hočemo, ljudje smo pač različni," je svoje spomine na čase, ko se je Slovenija osamosvajala, zaključila naša bralka Majda.