'Ali si alternativa ali pa nisi': Prebiliča skrbi korupcija

Na vprašanje, ali je med tema dvema sploh mogoče izbrati manjše zlo, je odgovoril, da bi sam vendarle izbral korupcijo kot težji prekršek. Zakaj? Ker po njegovem kaže, kako naša država slabo oziroma sploh ne deluje in kakšen je njen modus operandi. Ocenil je, da je korupcija prežela vse pore slovenske družbe in da je to tudi eno ključnih opozoril njihove volilne kampanje.

Po njegovem pa je drugi del tega istega kovanca nujno iskanje odgovorov na dve vprašanji. Prvič, kdo je organiziral, da so se te stvari zgodile ravno takrat, ko so se. In drugič, kar se mu zdi še posebej pomembno, kje so bile institucije, ki bi morale takšne stvari zaznati pravočasno. Pri tem je izrecno omenil slovenske obveščevalne službe.

Na vprašanje, ali bi morale, ko gre za korupcijo, koalicijske stranke v tej situaciji nastopiti bolj ostro, je odgovoril nedvoumno pritrdilno. Dejal je celo, da bi morale osebe, ki so se pojavile v teh posnetkih in nakazale velike korupcijske probleme, že biti na zagovoru oziroma zaslišanjih. Po njegovem stvari niso nedolžne, saj se je govorilo o najbolj vitalnih delih slovenske države. Pogovori, ki so prišli v javnost, so bili po njegovih besedah tako domači, da je uporabil izraz, da so se šli "kravje kupčije". Ob tem je izrazil začudenje, da policija do tega trenutka še ni opravila takih razgovorov.

Kot obramboslovec se je nato odzval še na vprašanje, kaj je pri vmešavanju tuje države v suvereno demokratično državo najbolj zaskrbljujoče. Ocenil je, da je Slovenija na področju varnostno-obveščevalnih služb, predvsem pa kibernetske varnosti, dejansko zelo ranljiva država. Dodal je, da se to kaže tudi v relaciji do Izraela. Šel je celo tako daleč, da je špekuliral, da je ta ranljivost morda vplivala tudi na odločitev Slovenije, da se ni pridružila skupni tožbi proti Izraelu v povezavi z očitki o genocidu v Gazi na haaškem sodišču.

Po njegovem je sklep iz tega jasen: v Sloveniji bo treba bistveno več vlagati v kibernetsko varnost in ne v tanke. Poleg tega bo treba nujno nadgraditi obveščevalne službe in jim zagotoviti več strokovnosti.

Na vprašanje, ali bi se morala Slovenija na tem področju tesneje povezovati z Evropo oziroma z Evropsko vojsko ali Natom, je dejal, da je "naša družina, naša domovina Evropa" in da bi morali te stvari reševati znotraj Evropske unije. Seveda je dodal, da če od nekoga nekaj pričakuješ, moraš tudi sam nekaj prispevati. Po njegovem je 2,5 odstotka obrambnega proračuna dovolj za gradnjo evropskih obrambnih zmogljivosti in tudi obveščevalnih struktur. Nasprotno pa je 5 odstotkov, h katerim se je zavezala aktualna vlada, označil za preprosto izsiljevanje Združenih držav Amerike. Če bi imeli oni vpliv na odločanje, bi od tega dogovora odstopili in se dejansko usmerili v evropski del. Ob tem je poudaril, da se na Združene države Amerike žal ne moremo več zanašati tako, kot smo se lahko nekoč.

Ko se je pogovor vrnil k korupciji, je izpostavil, da imajo v programu posebej pripravljen načrt odpornosti proti korupciji, ki zajema dva dela: preventivo in pregon. Njegova osnovna teza je, da Slovenija ves čas deluje retroaktivno – torej začne korupcijo preiskovati šele potem, ko se ta že zgodi. Oni pa menijo, da mora država narediti korak prej, torej v smer preprečevanja. Zato predlagajo uvedbo protikorupcijskega pooblaščenca, osebe, ki bi nadzorovala najpomembnejše javne razpise in javne natečaje, torej ravno področja, kjer po njegovem prihaja do takšnih in drugačnih malverzacij. Drugi del njihovega pristopa je organiziran sistem pregona. Ob tem pa je poudaril še nekaj, kar se mu zdi zelo pomembno: nujno je treba spremeniti tudi sankcije. Ob današnjih sankcijah se namreč po njegovem zdi, kot da se korupcija v Sloveniji splača.

Ko je beseda nanesla na zadnje javnomnenjske raziskave in vprašanje, ali mu je morda žal, da se niso politično povezali, je dejal, da bo odgovoril brutalno iskreno. Vsa povezovanja, v katera so jih po njegovih besedah silili, so bila zanj dodatni razlog, da ostane na svoji osnovni poti. Priznal je, da je za to odločitev plačal visok davek, a je dodal, da če želiš biti alternativa, sta samo dve možnosti – ali si alternativa ali pa nisi. Ne moreš biti alternativa "na pol, na dve tretjini ali pa na eno tretjino".

Po njegovih besedah je po tem, ko so se zahvalili za takšna povabila k povezovanju, sledila kazen. Spremenili so se ratingi, analitiki naj bi razlagali, da so brezvezni in da nimajo nobene možnosti, zagnala pa se je cela mašinerija, kako tej stranki onemogočiti vstop v parlament. Toda po njegovem, človeku na koncu vsega ostane dostojanstvo – in oni so ga ohranili. Če bo ravno to razlog, da ne bodo uspešni tako, kot so si želeli, potem naj bo tako. Dodal je, da vsi ti posnetki in vse, kar zdaj gledamo, kažejo na nujno potrebo po preporodu delovanja v slovenskem prostoru. Ob tem je jasno povedal tudi, da je dovolj "stricev iz ozadja", ki so se tako ali drugače angažirali, in da se mora slovenska politika postaviti na drugačne, predvsem pa na samostojne noge.

V nadaljevanju je kot dolgoletni župan Kočevja spregovoril tudi o romski problematiki. Na vprašanje, ali podpira Šuštarjev zakon, kot ga je predlagala aktualna vlada, je odgovoril, da ga žal ne. Kot razlog je navedel, da zakon ne rešuje dveh temeljnih vprašanj, ki jih po njegovih besedah vsi, ki živijo v tem prostoru, dobro poznajo. Prvo vprašanje je umestitev romskih naselij v prostor, kjer občine nimajo pristojnosti, zakon pa tega sploh ne rešuje. Drugo vprašanje pa je, da je bil po njegovem spisan zakon, ki bistveno povečuje pooblastila policiji v Sloveniji.

Pojasnil je, da bi danes skladno z zakonom lahko razglasili tako imenovano varnostno tvegano območje. Znotraj tega območja bi lahko policist brez odredbe preiskovalnega sodnika sam vstopil v prostor. To je ilustriral z opozorilom, da bi se teoretično lahko kot tako območje razglasila tudi Metelkova. V tem primeru bi policist brez neodvisne veje oblasti, torej brez sodne oblasti, lahko vstopil v prostor. Po njegovem so to zelo nevarne stvari za demokracijo.

Po njegovem so policistke in policisti pooblastila že imeli. Zataknilo se je drugje. Prvič, policistov je premalo, tega pa zakon sploh ne naslavlja. Po njegovih besedah Sloveniji danes manjka 3500 policistov. Drugi problem pa je, da policisti teh pooblastil niso izvajali v taki meri, ker so se postopki vedno zapletali. Kot je povedal, so mu policisti sami dejali, da naj bi opravili določene ukrepe, potem pa so se morali sami zagovarjati. Tu po njegovem leži prava težava: treba je opolnomočiti sistem.

Na pripombo, da se zdi, kot da je nastal začaran krog – premalo policistov, premalo pooblastil, zatem pa je prišlo do eskalacije in nato hitre reakcije vlade – je odgovoril, da gre za zelo pomembne odločitve. Ta zakon po njegovem ne bo veljal samo za romska naselja, ampak za vso Slovenijo. Zato po njegovem ne moremo pisati zakonov za posamezen primer, ampak moramo pisati zakone za vse, posamezne primere pa obravnavati ločeno, če je to potrebno. V tem primeru pa se po njegovem dogaja ravno obratno. Ker je zakon že v ustavni presoji, se boji, da bo padel. Če bo padel, bo to po njegovem zelo slabo sporočilo za vse v Sloveniji.

Pogovor se je nato preusmeril k vprašanju, koliko bi državljanom ostalo v denarnicah, in ali bi razbremenili plače. Odgovoril je, da absolutno. Njihov predlog je usmerjen v to, da Slovenija nujno potrebuje nazaj srednji razred, ki ga po njegovih besedah praktično ni več. Ta razred je po njegovem tisti, ki na eni strani poganja gospodarsko rast. Na drugi strani pa je to razred, ki danes ob polnih davčnih stopnjah, ki jih plačuje, ničesar ne dobi nazaj. Omenil je vrtce, šole, malice in druge storitve, kjer tako imenovani neobstoječi srednji razred ne dobi nobenih bonitet. To se mu ne zdi prav.

Zato trdijo, da je treba tretji in četrti dohodninski razred združiti in razbremeniti, da bi tem ljudem res nekaj ostalo. Po njegovem je pomembno tudi, da jim država pošlje jasen signal: potrebujemo vas, saj je od vas odvisna prihodnja gospodarska rast.

Ko je bil pozvan k bolj konkretnemu odgovoru, koliko bi moral po njihovem posameznik s povprečno slovensko plačo pridobiti, je dejal, da bi morali skozi razbremenitve zagotoviti najmanj 200 evrov neto več vsak mesec. Ob tem je bila omenjena tudi razbremenitev dela z uvedbo intervalne razvojne kapice z nižjo davčno stopnjo za tiste, ki zaslužijo med 3 in 8 tisoč evrov mesečno. Poudaril je, da želijo na ta način predvsem mlade inženirje, ki sorazmerno hitro dosežejo določeno plačno raven, tudi nagraditi in motivirati, da ostanejo delati v Sloveniji.

Po njegovih besedah so ugotovili, da iz Slovenije odhajajo najbolj sposobni in najbolj prodorni – ljudje, ki razvijajo nove patente ter poganjajo znanost, inovacije in razvoj. Prav teh ljudi jih je najbolj strah izgubiti. Če jih ne bodo zadržali doma, po njegovem ne bodo dosegli višje gospodarske rasti. Višja gospodarska rast in produktivnost pa sta po njegovi logiki osnova za to, da lahko v družbi sploh kaj delimo.

Ko je prišlo na vrsto vprašanje produktivnosti dela, ki bi jo po njihovem dvignili za 30 odstotkov, je odgovoril, da imajo v mislih tri ključne predloge. Prvi – nagrajevanje tistih, ki produktivnost poganjajo. Drugi ukrep je digitalizacija, avtomatizacija in robotizacija gospodarstva, pri čemer je dodal tudi umetno inteligenco. Posebej je poudaril, da to ne pomeni ukinjanja delovnih mest, ampak nadomeščanje delavcev tam, kjer jih že zdaj primanjkuje, s stroji, ki jih imamo na voljo. Pri tem želijo, da slovenska vlada razvije poseben sistem, ki bo podjetjem dal ideje in spodbude, da ta prehod izvedejo čim hitreje. Kot tretjo veliko točko je izpostavil oblikovanje skupnega razvojnega sklada. Pojasnil je, da je Slovenija zelo slaba na področju startup in spin-off podjetij. Veliko mladih je po njegovem zelo sposobnih, toda ko pride trenutek, ko bi potrebovali zagonski kapital, ga nimajo. Zato predlagajo 300-milijonsko pomoč, s katero bi po preverbi prodornih idej te lahko podprli z lastnim kapitalom in poskrbeli, da ostanejo te ideje dejansko v Sloveniji, ne pa da so mladi prisiljeni razvijati jih drugje.

Na vprašanje, od kod bi prišlo teh 300 milijonov, je odgovoril, da na dveh področjih. Prvi vir vidi v odpravi korupcije. Omenil je številko 3,5 milijarde in dodal, da je sam izračunal, da bi samo skozi davke in prispevke iz tega v proračun prišla milijarda prihodkov. Drugi vir pa je po njegovih besedah racionalnejše upravljanje države. Kot je dejal, so ekonomisti izračunali, da bi v proračunu lahko ostalo 700 milijonov evrov, če bi Republika Slovenija svoje investicije in svoje delovanje organizirala nekoliko bolj racionalno, namesto da se iz projekta v projekt vlečejo "aneks na aneks na aneks".

Na vprašanje, ali se mu zdi božičnica Golobove vlade dobra poteza, je odgovoril, da se mu božičnica kot taka zdi dobra poteza. Način, kako smo do nje prišli, pa je po njegovem popolnoma zgrešen. Po njegovih besedah je to v podjetja vneslo ogromno nemira, saj se je zgodilo tik pred koncem leta. Ljudje so po njegovih besedah najemali kredite, da so lahko izplačevali božičnice. Ob tem je poudaril, da se zdaj ustvarja vtis, kot da bi "gospod Golob uredil božičnico", medtem ko so jo v resnici izplačala podjetja. Dodal je, da je veliko podjetij že prej izplačevalo božičnice, tudi višje. Zato meni, da takšno vodenje države v slogu "jaz sem to uredil, jaz sem vam to zagotovil" ni primerno za uspešno vodenje države.

Za konec je spregovoril še o prometu in zastojih na slovenskih cestah. Dejal je, da so v programu predlagali začetek pogovora oziroma projekta izgradnje hitrih železnic v Sloveniji. Po domače povedano, tako kot imamo Dars za avtoceste, po njegovem potrebujemo nekakšen "železniški Dars", ki bo gradil hitre železniške povezave. Denar za to po njegovem v Evropski uniji obstaja, zato bi se tak projekt lahko izpeljal hitreje kot iz integralnega proračuna.

Kot težavo je opisal, da smo integralni proračun obremenili z železniškimi investicijami. Sam te investicije podpira, vendar je zaradi tega zmanjkalo denarja za cestni del. Ob tem ni govoril le o avtocestah, temveč predvsem o regionalnih cestah in o cestah, ki pripeljejo promet do avtocest. Tam je po njegovih besedah zdaj praktično ničla. Zato meni, da bo morala nova vlada to dvoje razmejiti: železniški del, kolikor se da, navezati na evropski denar, cestni del pa okrepiti, ker bomo sicer še naprej stali v gneči.

Ob koncu je sledilo še kratko vprašanje o kriptosredstvih. Njegov odgovor je bil jasen: tisti, ki na tem področju nekaj zaslužijo, morajo tudi nekaj prispevati. Torej da – kriptosredstva bi obdavčili.