'Čim prej bo nova vlada začela delovati, tem bolje za državo'

Volilna udeležba je bila po ocenah sogovornikov izjemno visoka, kar nakazuje na povečano politično mobilizacijo volivcev in večjo legitimnost volilnega izida. Po mnenju ekonomista Mateja Lahovnika gre za redek pojav, ki kaže predvsem na to, da se je tokrat aktiviral tudi del volilnega telesa, ki običajno ostaja doma.

"Tudi sam sem prvič stal v vrsti tako na volišču kot na bencinski črpalki isti dan," je slikovito opisal razmere. Po njegovih besedah je visoka udeležba pozitivna predvsem zato, ker daje rezultatom večjo politično težo in legitimnost.

Podobno ocenjuje tudi politolog Igor Lukšič, ki poudarja, da je bila tokratna volilna kampanja zelo učinkovita. Po njegovem mnenju je "dramaturgija volilnega sistema" ljudem jasno pokazala, da je njihov glas pomemben. To so po njegovih besedah prepoznali volivci na levici, desnici in v politični sredini.

"V tej kampanji nisem srečeval ljudi, ki bi rekli, da ne vedo, ali bodo šli volit. Možnosti so bile jasno predstavljene in odločanje je bilo razmeroma preprosto," je dodal Lukšič.

Oba sogovornika se strinjata s stališčem predsednice republike Nataše Pirc Musar, da mandat za sestavo vlade pripade tistemu, ki zbere podporo najmanj 46 poslancev, ne pa nujno relativnemu zmagovalcu volitev.

Lukšič meni, da je to edina racionalna odločitev, saj bi podelitev mandata brez zagotovljene večine pomenila izgubo časa. "Predsednica je s tem poslala jasno sporočilo, naj se politične stranke čim prej dogovorijo in oblikujejo stabilno večino," je dejal.

Lahovnik ob tem dodaja, da so mednarodne razmere trenutno zelo negotove, zato je hitro oblikovanje operativne vlade še toliko pomembnejše. Po njegovem mnenju je logično, da mandat dobi tisti, ki ima dejansko podporo večine poslancev.

Visoka volilna udeležba po mnenju obeh sogovornikov pomeni tudi jasno zavezo političnim akterjem, da morajo začeti delovati brez odlašanja. Lukšič poudarja, da država potrebuje vlado s polnimi pooblastili čim prej, saj se z vsakim podaljševanjem pogajanj izgublja politični zagon.

Lahovnik pa opozarja, da so volivci s svojo množično udeležbo poslali jasno sporočilo: želijo konkretne ukrepe in rezultate, zlasti na področjih zdravstva, gospodarstva in drugih ključnih sistemov. "Čim prej bo nova vlada oblikovana in bo začela delovati, tem bolje za državo," je sklenil.

Po ocenah sogovornikov bistvenega preseganja volilne udeležbe izpred štirih let ni pričakovati. Lukšič meni, da je približno 70 odstotkov realen domet slovenskega volilnega telesa in da bi bilo vse nad tem že pravo presenečenje. Lahovnik dodaja, da je bila že dosežena udeležba izjemno visoka in prijetno presenetljiva.

K visoki udeležbi so po mnenju obeh prispevali tudi korektni in vključujoči pozivi političnih strank z leve in desne. Namesto neposrednega nagovarjanja k podpori posameznim strankam so pozivali k udeležbi kot taki, z namenom doseči čim bolj verodostojen odraz razmerij političnih moči. Prav zavedanje, da bo vsak glas štel, se je po Lahovnikovih besedah jasno odrazilo v mobilizaciji volivcev do zadnjega trenutka.

Pozornost se po volitvah seli k povolilni kombinatoriki, kjer se kot odločilni dejavnik kaže stranka Resni.ca. Javnomnenjske meritve in vzporedne volitve ji pripisujejo okoli pet odstotkov glasov in pet poslancev, kar jo v razmerah brez jasne leve ali desne večine postavlja v vlogo jezička na tehtnici.

Lahovnik ocenjuje, da gre za trenutek resnice za Resni.co, ki ima zdaj izrazito močan pogajalski položaj. Po projekcijah ima trojček Svoboda–SD–Levica 42 glasov, zato bo prav Resni.ca odločala o oblikovanju nove vlade in bo lahko postavljala visoke pogoje.

Lukšič poudarja, da je bila usmeritev Resni.ce v določeno koalicijsko smer napovedana že prej, a ji sprva marsikdo ni verjel. Zdaj se zdi, da je osnovni obris vlade znan, odprto pa ostaja vprašanje njene širine in morebitnega vključevanja dodatnih partnerjev.

V razpravi o morebitni sestavi vlade se pojavlja vprašanje, ali bo mandatar sploh iskal širšo koalicijo. Po mnenju obeh sogovornikov bi bila po trenutnih rezultatih najverjetnejša kombinacija koalicije treh strank z dodatkom Resni.ce, ob podpori obeh manjšinskih poslancev. To bi zagotovilo razmeroma udobno večino za stabilno delovanje vlade.

Lukšič dodaja, da v takšnem razmerju dodatne stranke niso nujne, saj bi večina zadostovala za učinkovito vladanje. Ključno vprašanje tako ostaja predvsem politična odločitev mandatarja: ali bo stavil na ožjo, bolj operativno koalicijo ali skušal oblikovati širše politično zavezništvo.

Lukšič opozarja, da si lahko vsaka nova stranka privošči ambiciozen in radikalen program, a se mora ob vstopu v realno politiko soočiti z omejitvami izvedljivosti.

"Tudi sam sem v politiko vstopal z zelo ambicioznimi cilji - od odprave davčnih oaz do preprečevanja razprodaje državnega premoženja. Prizadevanja so bila prava, a realnost te prisili v premislek, kaj je dejansko mogoče," je dejal in vodji Resni.ce Zoranu Stevanoviću svetoval bolj pragmatičen pristop.

Po njegovem mnenju je prihod Resni.ce kljub vsemu pozitiven, saj pomeni novost v političnem prostoru. "Če bi se ponovila povsem enaka koalicija kot doslej, bi bilo to za Slovenijo slabo sporočilo. Dobro je, da imamo nekoga, ki prinaša nekaj novega," je poudaril in dodal, da je škoda, da so Demokrati že vnaprej napovedali odhod v opozicijo.

Lahovnik ocenjuje, da izjave po volitvah jasno kažejo, kako močan je pogajalski položaj Stevanovića. "Danes bo imel sladko spanje, saj je jasno, da je vlada Roberta Goloba odvisna od Resni.ce. NSi, Fokus in SLS so že v kampanji povedali, da niso združljivi z Levico, Demokrati pa ne gredo v vlado," je dejal.

To po njegovih besedah pomeni, da bo Resni.ca lahko postavljala zelo visoke pogoje, zlasti na področju suverenizma in odnosa do nezakonitih migracij, kjer so njihova stališča izrazito drugačna od dosedanje koalicije. "Pogajanja bodo zelo dinamična," napoveduje Lahovnik.

Vprašanje, katera od levosredinskih strank bo imela največ težav s sprejemanjem Resni.ce v koalicijo, ima po mnenju sogovornikov jasen odgovor.

"Največ odpora bo v Levici in Vesni. Program in izjave Resni.ce, zlasti glede suverenizma in migracij, so v popolnem nasprotju z bolj aktivističnim delom Levice. SD pa bo sodeloval v vsaki levosredinski vladi, saj drugih realnih možnosti nima," ocenjuje Lahovnik.

Lukšič dodaja, da se Levica sooča tudi s pritiskom zunajparlamentarne levice. "Vsak kompromis bo označen kot izdaja," opozarja in dodaja, da je sam podobne faze sestavljanja vlad že doživel.

Ob tem izpostavlja, da je sestavljanje vlade vedno najtežja naloga predsednika vlade. "To je lekcija, ki jo dobro pozna Zoran Janković - če predsednik vlade pozabi, da je on ključni integrator interesov, vlade preprosto ni," je dejal. Novemu mandatarju je zaželel mirne živce, saj bo moral uskladiti zelo različna pričakovanja, zlasti manjših in novih strank, ki so pogosto tudi najbolj zahtevne.

Širok nasmeh Zorana Jankovića ob obisku sedeža Gibanja Svoboda ni ostal neopažen. Po oceni Lahovnika gre za izraz zadovoljstva človeka, ki ima pomemben vpliv na nastajajoča razmerja. "Največja vladna stranka je v veliki meri odvisna od njegove politične podpore, zlasti v Ljubljani," meni Lahovnik in dodaja, da lahko Janković Golobu ponudi dragocene nasvete. Sam je že izkusil, da tudi relativna volilna zmaga ne zagotavlja sestave vlade.

Golob se bo po Lahovnikovem mnenju prvič znašel v bistveno zahtevnejšem položaju kot leta 2022: "Tokrat bo odvisen od manjših strank, ki bodo postavljale pravila igre."

Na ključno lekcijo iz Jankovićeve politične preteklosti opozarja Lukšič. Pravi, da se koalicija v resnici ne začne z mandatom predsednice republike, temveč že pri konstituiranju državnega zbora. "Izvolitev predsednika državnega zbora je trenutek, ko se koalicija dejansko oblikuje. Tam se je Jankoviću tudi zalomilo," poudarja.

Prvi delni rezultati volitev so prinesli tudi opazno spremembo retorike na desnem političnem polu. Anže Logar je po besedah Lahovnika nastopil bistveno bolj spravljivo kot nekateri njegovi strankarski kolegi. Medtem ko je Eva Irgl še pred kratkim odločno zavračala sodelovanje z Golobom, je Logar že omenil možnost pogovora.

Lahovnik vidi za to dva razloga: težavno profiliranje Demokratov v opoziciji in dejstvo, da brez parlamentarne prisotnosti politično delovanje postane izjemno oteženo. "Gre za delni zasuk večera, ki odpira nova vrata," ocenjuje.

Lukšič dodaja, da je takšna drža koristna tudi za Slovenijo. Po njegovem izkušenejši Logar razume, da se vrat ne zapira, dokler koalicijska pogodba ni podpisana.

Ostaja tudi vprašanje, ali bi se lahko za sestavljanje vlade premislil Janez Janša, ki je pred volitvami dejal, da brez jasne večine tega ne bo storil. Lahovnik meni, da ima Janša iz izkušenj v času covida jasno predstavo, kako težko je v razdrobljenem parlamentu sprejemati zakone. "Kdorkoli bo sestavljal vlado, bo imel bistveno težje delo kot pred štirimi leti," poudarja.

Posebno pozornost vzbujajo tudi besede predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič, da bo treba osebne egoje postaviti na stran. Lukšič opozarja, da bo prav ona prva na preizkušnji, saj Gibanje Svoboda nima absolutne večine in ne bo moglo samodejno zasedati vseh ključnih položajev.

Lahovnik je ob tem neposreden: "Egi so v levosredinskih vladah vedno problem. Bil sem v dveh in vem, kako turbulentno je lahko." Po njegovem bodo tudi notranje napetosti v Gibanju Svoboda dodatno zapletle dogajanje.

Lukšič dodaja, da bo prav sposobnost obvladovanja konfliktov in osebnih ambicij ključni preizkus za mandatarja. "Tu bo odločilno vprašanje, kako močan je njegov ego in kako dobro ga zna nadzorovati."

Vmesni volilni rezultati so odprli pomembno vprašanje politične teže vodilnih osebnosti, ki se niso uvrstile v državni zbor. Dejstvo, da za izvolitev v parlament slabo kaže Golobu kot Klakočar Zupančič, po mnenju sogovornikov pomembno vpliva na povolilno dinamiko in pogajanja.

Lukšič opozarja, da je to slabo izhodišče za stranko, kadar njen predsednik ali celo predsednik vlade oziroma predsednica državnega zbora nima neposrednega mandata volivcev. "Predsednik stranke ima največ vpliva na kandidatne liste. Če imaš realno sliko podpore, ga postaviš tja, kjer je izvolitev najbolj verjetna. Tu so se očitno zmotili, tako pri Demokratih kot pri Gibanju Svoboda," ocenjuje.

Posebej občutljiv je po mnenju Lahovnika položaj Urške Klakočar Zupančič. Če ne bi bila izvoljena, bi to pomenilo resen udarec za njen politični položaj in tudi slovo od ene ključnih funkcij v Gibanju Svoboda. Pri Logarju in Evi Irgl pa dodaja, da brez poslanskega mandata dolgoročno težko ostaneta pomembna akterja, če ne najdeta poti do sodelovanja v izvršilni oblasti.

Resni.ca in prednost "čistih rok"

V povolilnih pogajanjih ima posebno vlogo tudi stranka Resni.ca. Kot nova politična sila vstopa v proces brez bremen preteklih odločitev. To ji omogoča, da nastopa z jasnim sporočilom javnosti, da so problemi države posledica prejšnjih vlad in obstoječih političnih elit.

Vendar Lukšič opozarja, da bo moral njen vodja prepoznati, da je volilna tekma končana. "Zdaj se začne druga faza, vprašanje, kdo je pripravljen prevzeti odgovornost in delati v korist države, ne več zgolj za pozornost javnosti," poudarja.

Izjava Janeza Janše, da bo treba glasove prešteti ročno, ter očitek Državni volilni komisiji, da naj bi manjkalo okoli 50 tisoč glasov, sta odprla vprašanje zaupanja v volilni proces.

Lahovnik ob tem opozarja, da so razlike lahko posledica tehničnih zamikov, a dodaja, da sesutje spletne strani v 21. stoletju in počasno poročanje nista opravičljiva. "Takšne napake hitro vzbudijo dvom pri volivcih," poudarja.

Lukšič pa vidi dodatno težavo v tem, da se je ena politična stranka organizirala vzporedno z državnimi institucijami. Po njegovem to pomeni poskus spodkopavanja legitimnosti volitev, kar je za demokratični sistem nevarno.

Govor Roberta Goloba, v katerem je napovedal, da bodo v drugem mandatu storili vse za boljše življenje ljudi, sogovorniki razumejo predvsem kot jasno sporočilo, da želi znova sestaviti vlado. Lahovnik ocenjuje, da je bil nastop pričakovano bolj vključujoč in usmerjen v širjenje političnega prostora.

"S tem očitno pušča odprta vrata za čim širši politični dogovor, ker se zaveda, da bi bil ob odvisnosti od enega samega partnerja v velikih težavah," pravi in dodaja, da je bil del o suverenosti precej nejasen.

Lukšič meni, da je bil govor za slovenskega premierja soliden, a hkrati omejen z volilnim izidom. Levosredinski blok je namreč dosegel slabši rezultat, kar Golobu ne omogoča posebej samozavestne drže.

V kombinaciji z Resni.co ima Golob približno 45 glasov, kar pomeni, da bo Stevanović v pogajanjih zahteven sogovornik. Lahovnik razkriva, da Stevanović zahteva tri ključne resorje - ministrstva za zunanje zadeve, notranje zadeve in finance. "Ministrstva za finance praviloma, noben predsednik vlade ne prepusti drugi stranki," poudarja in napoveduje zelo trda pogajanja.

Odprto ostaja tudi vprašanje, ali lahko Golob k sodelovanju pritegne Logarja. Lukšič opozarja, da je dolgoročno zelo težko ostati politično relevanten, če nisi ne v parlamentu ne v vladi. "Če želi Logar utrditi svoj položaj in uresničiti ideje o sodelovanju in drugačnosti, bo moral resno razmisliti, kako naprej," pravi.

Lahovnik dodaja, da bo odsotnost Logarja in Irglove iz parlamenta močno vplivala na nadaljnje odločitve Demokratov. Po njegovem ni naključje, da se je njihov volilni štab hitro izpraznil, odločitev o nadaljnji poti očitno še ni dozorela. Naslednji dnevi naj bi pokazali, ali bo prišlo do preobrata ali dokončnega umika iz povolilnih pogajanj.

Ker je razlika med političnima blokoma zelo majhna, v SDS vse glasneje omenjajo možnost ponovnih volitev. Po Lukšičevem mnenju pa bi bil tak razplet za desnico lahko celo tvegan. Ocenjuje, da levosredinski blok tokrat ni izgubil zaradi mobilizacije desnice, temveč zaradi razpršenosti lastnih glasov.

"Leva sredina je te volitve izgubila, ker je izgubila približno 6,5 odstotka glasov, ki so šli k manjšim listam," poudarja Lukšič. Med njimi omenja Vladimirja Prebiliča, Pirate ter Mi, socialisti. Če bi volivci teh list na ponovljenih volitvah glasove preusmerili k večjim strankam, bi se razmerje moči po njegovem mnenju lahko hitro obrnilo.

Po Lukšičevem mnenju bi nove volitve koristile predvsem levi sredini, saj bi se del razpršenih glasov najverjetneje konsolidiral. To pomeni, da ponavljanje volilnega procesa ne bi nujno okrepilo SDS, temveč bi lahko prineslo celo bolj jasno zmago njenim političnim tekmecem.

Po oceni Lahovnika bodo razmerja moči po njegovem bistveno bolj zapletena kot doslej, a hkrati ne pričakuje hitrih ponovnih volitev. "Poslanci ne bodo rezali veje, na kateri sedijo. Ko so enkrat izvoljeni, nimajo interesa iti hitro znova na volitve," poudarja. Nova večina bo po njegovem mnenju zelo nestabilna, celo bolj kot dosedanja.

Lukšič dodaja, da je Janez Janša s svojimi izjavami že začel ustvarjati vtis pripravljenosti na vse možnosti. Pravi, da bodo poslanci izbrali mandatarja in vlado, saj za ponovne volitve ni politične volje.

Na vprašanje, ali se lahko ponovi scenarij, ko bi Janša sredi mandata prevzel oblast, Lahovnik odgovarja zadržano. Verjetneje se mu zdi, da bo levosredinski pol poskušal v vlado pritegniti Demokrate, bodisi kot stranko bodisi prek posameznih poslancev. "To bo ključno vprašanje naslednjih dni," meni.

Lukšič je jasen, če želi Slovenija levosredinsko vlado, je to edina racionalna pot. V nasprotnem primeru je po njegovem neizogibna desnosredinska vlada.

Čeprav Golob deluje samozavestno glede vodenja prihodnje vlade, Lahovnik ocenjuje, da bo moral sklepati kompromise. Pričakuje, da bo vložil velik napor v širitev koalicije, predvsem s pritegovanjem Anžeta Logarja, s čimer bi oslabil pogajalski položaj Resni.ce. "To bi ustrezalo obema," ocenjuje.

Poskusi širjenja proti NSi, SLS in Fokusu so sicer možni, a ostajajo omejeni zaradi velikih programskih razlik z Levico. Prav zato bo naslednje obdobje zaznamovano z intenzivnimi pogajanji, v katerih bo stabilnost vlade visela na zelo tanki niti.

Zadnji volilni rezultat po mnenju sogovornikov ne prinaša jasnega razpleta, temveč predvsem obdobje politične negotovosti. Matej Lahovnik ocenjuje, da bodo naslednji tedni odločilni za oblikovanje vlade in razumevanje, kako stabilna bo nova oblast.

Če bo vlado sestavljal le trojček skupaj z Resni.ca, bo ta po Lahovnikovem mnenju bistveno bolj krhka kot prejšnja. "Takšna vlada bi bila močno odvisna od nove stranke, ki je praviloma zahteven in nepredvidljiv koalicijski partner," opozarja.

Zato pričakuje, da bo Golob poskušal širiti koalicijo. Ključno vprašanje pa je, ali bo pri tem sposoben spremeniti dosedanji slog vodenja. "Do zdaj je imel udobno večino in si je lahko privoščil bolj avtoritativen način vladanja. Zdaj se bo moral prilagoditi, dati več teže partnerjem in pokazati, ali res obvlada obrt politike," poudarja Lahovnik.

Za sklep razprave sta bila sogovornika do Roberta Goloba izrazito bolj kritična. Matej Lahovnik meni, da izključevanje dela političnega prostora ni modra poteza, še posebej v razmerah, ko si želiš široko koalicijo. "Druga največja stranka je dobila skoraj toliko glasov kot Svoboda. To je ogromno volivcev in v demokraciji ni pametno, da jih preprosto izključiš," opozarja. Po njegovem takšna drža le krepi pogajalski položaj manjših strank, hkrati pa spomni, da Golobovega položaja ne utrjujejo niti odprti postopki pri Komisiji za preprečevanje korupcije, ki so jih nekatere stranke že omenile kot pogoj za sodelovanje.

Igor Lukšič pa je bil kritičen predvsem do retorike. "Če kot predsednik vlade govoriš, da je tretjina parlamenta nedemokratična, je to za demokracijo preprosto nekorektno," poudarja. Po njegovem so vse stranke prestale iste volitve in dobile mandate volivcev, zato je čas, da se predvolilna retorika konča.

Oba se strinjata, da Slovenija po teh volitvah ne potrebuje novih delitev, temveč postopno gradnjo zaupanja in političnega soglasja. Prav sposobnost preseganja izključevanja bo po njunem mnenju odločila, ali bo nova vlada stabilna ali pa bo politična negotovost postala stalnica novega mandata.