'Če sodišče ugotovi kršitev integritete, se bom poslovil'

Jaz sem to že povedal, pa bom ponovil še enkrat. Ko sem dal izjavo, da bom odstopil, če meni ugotovijo kršitev, sem imel v mislih kršitve integritete, ki so bile popolnoma drugačnega značaja. Takrat sem si predstavljal, da to pomeni pisanje SMS-ov o zaskrbljenosti enemu drugemu – ne enemu drugemu, svojemu ministru oziroma v tem primeru ministrici. To zame še vedno ni kršitev integritete. Jaz tega pač ne smatram kot kršitev integritete.

Sem pa pripravljen, ker verjamem v pravno državo. Ukolikor bo sodišče kot tisto, ki je najbolj merodajno, presodilo, da sem dejansko počel nekaj nezakonitega, bom pa takoj odstopil.

Če bi šlo za nekaj novega – potem lahko rečem: bomo videli, za kaj gre. V tem primeru, o katerem govoriva, ko gre za komunikacijo, SMS-i so bili javno razkriti, za komunikacijo med mano in enim od ministrov oziroma ministrico, zagotovo ne.

Da ljudje vidijo, za kaj gre. Ker je prav, da ljudje ne razmišljajo o kršitvah integritete kar tako, ampak o konkretnem primeru. In o konkretnem primeru jaz povem: sam tega ne smatram kot kršitev integritete. Niti nisem na to mislil, ko sem rekel, da bom odstopil, če pride do kršitve. Se bom pa podredil odločitvi sodišča.

Če sodišče ugotovi, da dejansko gre za kršitev integritete, se bom poslovil.

O tem, dokler sem v postopku, nočem govoriti, ker bo takoj izpadlo, da imam neke slabe namene. Obstajajo drugi ljudje v državi, ki se na to bolj spoznajo, in se bom temu pač prilagodil.

Nisem komentiral pristojnosti KPK-ja, ali jih naj bo več ali manj, ali KPK kot tak. Vedno sem komentiral svoj lastni postopek in jaz lahko ponovim še enkrat, kaj sem komentiral. Pri vseh zlorabah policije v mandatu 2021–2022 mi je res nenavadno, da sem od vseh političnih veljakov v preiskavi KPK-ja samo jaz. In to je edina stvar, ki sem jo komentiral. Tukaj se bom ustavil.

Jo, zelo. Ampak vprašanje, ki mi ga tudi vi postavljate – dajte mi konkretno vprašanje, pa ga bomo mogoče lažje odgovorili. Nikakor se ne izogibam polaganju računov. Ni pa dovolj, da vsakič, ko se nekdo spomni in bi želel v tisti sekundi dobiti račun, potem to razloži, kot da ga ni dobil.

Zadnji primer je bil dopustovanje na Ugljanu. Potreboval sem tri dni, da sem pridobil vsa potrdila, tudi od banke, ker sem želel biti verodostojen. In potem sem na vašo televizijo vse te papirje prinesel. Nisem jih želel samo objaviti, ker sem vedel, da se bo pojavljalo vprašanje, ali so resnični. Prinesel sem jih vam, želel sem, da jih vi preverite. Sklepam, da ste jih, sicer se ne bi tako prijateljsko pogovarjali, ker bi se ta afera, ki je bila namišljena, mogoče drugače končala.

Vedno bom pripravljen v razumnih rokih pojasniti vse. Takrat, ko se pa človeka sooča s tem, da mora v isti sekundi vleči papirje, ki jih seveda pri sebi nima, takrat pa tega ne morem uslišati.

Ničesar ne delamo prikrito. Meni se pa zdi zelo nenavadno, ko predsednik neodvisne institucije tekom volilne kampanje sodeluje na strankarskem dogodku konkurenčne ali katerekoli stranke. In to sem tudi javno povedal. Tako da ne, ne rabimo oglaševati tega, zato da bi to prikrivali – ravno obratno. Prav je, da ljudje vedo, da imamo opravka, za moje pojme, z zanimivim fenomenom, ko se nekdo, ki naj bi bil neodvisen, ki naj bi bil v resnici razsodnik tudi o naši integriteti, aktivno udeležuje strankarskih dogodkov nekaterih strank, s katerimi ne delim niti približno vrednot. V tem primeru govorim o Demokratih Anžeta Logarja.

Verjemite mi, da res ne nadziram oglaševalske kampanje, pa tudi v tem primeru niti ne vem, ali je šlo res za oglaševalsko kampanjo.

Super, če piše, da je, potem je to že dokaz, da nihče ni ničesar prikrival. Verjetno so hoteli samo doseči to, da moje besede, ki sem jih sicer izrekel na vaši televiziji, pridejo do čim širšega kroga ljudi.

Če piše, da je naročnik Svoboda, bi težko rekli, da se poskuša kaj prikriti. In še enkrat – isto sem povedal najprej na javnem soočenju, kjer so bili tudi vsi predsedniki strank. Jaz bi mogoče pričakoval od njih, da se opredelijo, kako to in kaj se njim zdi: ali je prav, da se predsedniki neodvisnih institucij udeležujejo njihovih strankarskih dogodkov. Ne vem, kakšna bi bila reakcija, če bi mi povabili kakšnega sodnika na naše predvolilno soočenje – ali bi to izpadlo primerno. Seveda ga nismo, ker res verjamem v neodvisnost. Včasih nam je neodvisnost nekaj, s čimer smo zadovoljni, kadar je rezultat, ki nam je všeč, včasih pa nam ni. In imamo vsi pravico do zaščite. Čim manj politike v tem, bi bilo pa dobro.

Ni ravno to dokaz, da smo demokratični in verjamemo v pravno državo – da ne zlorabljamo politične moči, da bi posegali v institucijo zato, ker se nekdo morda neprimerno razume svojo funkcijo, ampak da raje na to opozorimo ljudi? Opozorimo ljudi, da se nekdo v volilni kampanji žal udeležuje političnih dogodkov. Prav je, da ljudje to vedo, ne pa da bi mi v parlamentu, stran od ljudi, izkoriščali svojo politično moč.

Ne. In bom tudi pojasnil. Na začetku oziroma še pred volitvami sem poslušal podobne obtožbe, povezane z vašo hišo. Takrat so mi očitali, da v vaši hiši politično kadrujem. Kasneje se je to preneslo na nekatere druge medije. Vedno, ko nekomu ni všeč, kaj mediji poročajo, potem poskuša ta medij umazati s političnim kadrovanjem. Sam pa zagovarjam, da je pluralnost medijev prav to, da ljudje slišijo različne poglede – z leve, z desne, od spredaj, od zadaj – ker si na koncu lahko ustvarijo svoje mnenje, takrat ko je nek problem osvetljen z vseh perspektiv.

Tanja Fajon je fantastično opravljala svoje delo in ga še opravlja. Evakuacija še ni zaključena. Računam pa, da bo zaključena v naslednjih dneh. Morate vedeti, da je šlo za izjemno kompleksen in zahteven projekt. Vojna je in stvari se spreminjajo vsako minuto. Rakete letijo na vse strani. Nihče ne more vedeti, kdaj bo v nek zračni prostor ali v bližino letališča priletela raketa. Zato se je v začetnih dneh zračni prostor, na primer Savdske Arabije, odpiral in zapiral vsake tri ure. Nihče ni mogel predvidevati, kaj bo.

Naša strategija je bila zelo enostavna. Vključili smo celo vlado, zato da smo lahko bili hitri in čim bolj učinkoviti. Generalni sekretariat je prevzel vse nabavne oziroma pogodbene odnose in plačilni promet, ker je to daleč najhitrejši način. S tem smo bili v stanju že prvi dan, to je bilo v ponedeljek zvečer, rezervirati prva letala iz takrat edine varne zračne luke v Omanu, v Muskatu. Ker je bila edina in ker se je zračni prostor do tja odpiral in zapiral, je bil ta prvi let posebej zapleten.

Skupaj s Tanjo sva to spremljala do jutranjih ur, dokler niso bila izdana vsa dovoljenja. Za zadnje dovoljenje sva si prizadevala ob treh zjutraj ponoči. Tako da niso bili samo potniki tisti, ki so bedeli celo noč – tudi midva z ministrico sva bedela, skupaj z ekipo.

Kasneje se je nekoliko umirilo, še posebej takrat, ko so tudi iz Dubaja začeli leteti prvi čarterji. Danes je za nami prva, jaz bi rekel, kolikor toliko normalna noč, ko stvari tečejo po nekem sistemu. Prepričan sem, da je to, da smo reševanje dvignili na najvišjo možno raven in ga nismo pustili samo na ministrstvu, tudi ključni razlog, zakaj smo bili pri tem tako uspešni.

Uspešnost se meri samo po eni stvari – kako hitro spravimo čim več ljudi na varno domov. In jaz sem zelo zadovoljen in hvaležen vsem ekipam, ki so res delale zadnje dni. Govorimo o kar nekaj dneh brez prestanka. Vedno so imele pred sabo samo eno stvar: varnost naših ljudi. Da jih spravimo iz tega območja domov.

Čisto možno je, da se bodo stvari še zaostrile in da bodo takšni leti, kot smo jih uspeli organizirati, v prihodnje v resnici nemogoči.

Če ste to kje začutili – ne vem, od kod ta informacija – ravno obratno. Ne samo, da smo delali skupaj in da smo bili praktično vsako minuto na liniji, ampak smo zunanje ministrstvo razbremenili nekaterih administrativnih nalog, kot je na primer plačevanje pogodb. Zato so se lahko res osredotočili na pomoč ljudem. Konzularna služba in veleposlaništva so tista, ki so bila, ker so bila razbremenjena administracije, iskanja in sklepanja pogodb ter izvajanja plačil, lahko res fokusirana na delo na terenu.

Takim ocenam nimam česa dodati.

Šutarjev zakon je imel več namenov, ni šlo za en sam namen. Prvi namen je bil, da se varnost poveča s tem, da se umakne orožje. Vsi se spomnimo pritožb ljudi iz jugovzhodne Slovenije, ki so govorili o streljanju, o pogostem streljanju v bližini romskih naselij. Danes ga več ni. Zakaj ga ni? Ker pred tem zakonom je strelec lahko streljal v zrak in tudi če so policisti našli tulce, niso mogli dobiti konkretne pravice za vstop v stanovanje, četudi bi lahko vedeli, kje se orožje nahaja. Danes, ko dobijo prijavo in ko imajo utemeljen sum, da ima strelec skrito orožje, lahko vstopijo ali v stanovanje ali v avtomobil. In da, že so bili uspešni s tem. Jaz sem prepričan, da je to eden glavnih razlogov, če ne edini. Danes streljanja v zrak v bližini romskih naselij več ni.

Drugi razlog je bil, kako zmanjšati – lahko jo imenujemo objestnost, ki je izhajala iz občutka nedotakljivosti, lahko jo imenujemo nasilništvo, lahko to imenujemo sistem majhnih kraj, nepomembno – kako zmanjšati to, da nekdo samo zato, ker prejema socialno pomoč od vseh nas, kar pomeni, da mi plačujemo socialno pomoč zanj, on pa nam to vrača s tem, da se obnaša kot nedotakljiv: nihče mu nič ne more, on lahko krade, on lahko jemlje, on se lahko požvižga na vsa pravila. Tega več ni. Na to sem zelo ponosen. Ne more biti to, da si prejemnik socialne pomoči, ščit pred zakonom. Ampak žal je tako bilo. In zdaj tega več ni.

In to je zelo konkretno. In veste, kako se je to poznalo v statistiki? Ampak ne gre samo za statistiko, čeprav tudi v statistiki. Število vseh teh kaznivih dejanj oziroma prekrškov skupaj, ko se jih sešteje, se je v zadnjih mesecih prepolovilo. Kar pomeni kraje in ostala kazniva dejanja. Po prejšnji zakonodaji so se ta dejanja očitno dogajala tudi zato, ker so bili zaščiteni pred zakonom samo zato, ker so bili socialni prejemniki.

Imamo pa še nekaj konkretnih učinkov. Izjemne rezultate so dosegali delavci finančne uprave. V tem času so tem ponavljajočim se prekrškarjem – eden od njih je imel, ne vem, par deset tisoč evrov glob za prekrške, ki jih je ponavljal, ker je bil nedotakljiv – v več kot petdesetih primerih zasegli osebne avtomobile in z njimi poplačali te globe. Od takrat naprej prekrškov več ni.

Glejte, jaz verjamem, da se bo vedno našel nekdo ali primer, ki bo izstopil iz povprečja, ali pa nekdo, ki ne bo zadovoljen, ker ni vse urejeno tako, kot bi si želel. Ampak tisto, kar vidimo iz statistike in iz poročil ostalih občanov, je, da je sprememba na bolje zares občutna. Nihče ne more v treh mesecih spremeniti navad ljudi, to je prvo. Ne zares. Predvsem pa ne more nihče v treh mesecih urediti vsega, kar je bilo prej narobe. To je proces, ki bo trajal. Ampak jaz sem zelo prepričan, da smo na pravi poti.

Po prvih podatkih se je obisk šol precej izboljšal. Šole ne delajo razlik med romskimi in neromskimi otroki, niti še med fanti in puncami. Ampak po podatkih ministrstva se je obisk šole, mislim da za približno 20 odstotkov – ne poznam točnega podatka, ga pa lahko posredujem – precej izboljšal. In to je edino, kar lahko na dolgi rok, ampak res na dolgi rok, izvije romske otroke iz začaranega kroga, v katerem so njihovi starejši vrstniki danes.

Zdravje je ključna kategorija v življenju vseh nas, zato je zdravstvo bilo prva prioriteta in bo prva prioriteta tudi v naslednjem mandatu, če nam bodo volivci dali mandat. Jaz sem zelo zadovoljen z rezultati dela ministrice Valentine Prevolnik Rupel, tudi z delom strateškega sveta za zdravje pod vodstvom dr. Erika Breclja.

Tisto, kar hočem povedati, je, da moramo nadaljevati po poti, ki je bila zastavljena v zadnjih dveh letih in pol. Ta pot daje tudi že prve rezultate. Ta pot je bolj kompleksna, kot se včasih prikazuje. Ta pot nikakor ne išče konflikta z nikomer, še najmanj z zdravniki. Ta pot vključuje zdravnike na način, da se jim prisluhne in da se tudi za njih najde v javnem sistemu zdravstva čim boljše pogoje dela.

Bom konkreten. Največ se govori v javnosti samo o ločitvi zasebnega in javnega.

To sem postavil v središče pred letom dni, ko se je ta zakon sprejemal. Od takrat je preteklo 12 mesecev. Tisto, kar želim povedati, je, da poleg te ločitve, ki je zelo pomembna, se je vmes naredilo tudi to, da so se bistveno izboljšali plačilni pogoji tako zdravnikov kot tudi ostalega medicinskega osebja. Hkrati so se uredile osnovne plače, iz katerih izhajajo vsi dodatki, in to zelo vpliva na njihov materialni položaj.

Hkrati se je po celi Sloveniji, ne samo na enem mestu, izjemno veliko vlagalo v nove prostore. In prvič zares smo naredili nacionalni program za vlaganje v opremo. Včeraj sem bil v UKC Ljubljana, na nevrološki kliniki, ki ima eno od šestih najmodernejših naprav za magnetno resonanco. Gre za magnetno resonanco, s katero lahko odkrivajo zgodnje znake Alzheimerjeve bolezni in demence. Tega nismo imeli še nikjer. Gre za eno od šestih takšnih naprav v Evropi.

Ali si predstavljate, kaj to pomeni iz vidika kakovosti življenja za vsakega od nas? Demenca je žal pojav starajoče se družbe. Če nam bodo bolezen pravočasno odkrili, kaj to pomeni za kakovost življenja v starosti – za pacienta in za njegovo družino. To je rezultat te vlade. Samo te vlade.

Zato hočem povedati: zdravstvena reforma oziroma krepitev javnega zdravstva je prva prioriteta in bo prva prioriteta tudi v prihodnje. Ima bistveno več konkretnih koristi tudi za paciente, kot se o njih govori, in kot se poskuša celotno stvar zreducirati na en sam segment, ki je pomemben, nikakor pa ne edini.

To niso moje besede. To so besede dveh najpomembnejših ljudi, ki sta verodostojna na tem področju. Na eni strani strokovni direktor NIJZ, dr. Ržen, na drugi strani predsednik uprave zdravstvene blagajne, dr. Ljoljo. Oba velika strokovnjaka. Sama sta prišla do ugotovitve, da ti podatki niso verodostojni, ker nimamo enotnega sistema.

Kaj smo naredili? V lanskem letu smo sprejeli zakon o digitalizaciji zdravstva. Na podlagi tega zakona je že v teku projekt centralnega informacijskega sistema. Prvič v zgodovini bomo postavili enoten sistem za celotni javni zdravstveni sistem – vse bolnišnice, vse zdravstvene domove, sistem e-naročanja.

Dobili bomo podatke, ki bodo med seboj preverljivi. In predvsem bomo lahko na podlagi teh podatkov centralno usmerjali paciente. Ne bo več treba pacientu klicati vsake ustanove posebej, ali lahko pride na vrsto. Sistem e-naročanja bo omogočil, da bo ZZZS pacienta usmerjal tja, kjer je čakalna doba najkrajša.

Danes so razlike ogromne. Za isto storitev, na primer ultrazvok vratnih žil, je v nekaterih ustanovah čakalna doba nekaj tednov, v drugih pa več let. Ko bo ta sistem, ki je zdaj že v teku, začel delovati – rezultati bodo zaključeni do konca tega leta – boste na vrsto prišli tam, kjer bo čakalna doba najkrajša.

Ne gre za kolateralne žrtve. Kdor danes v zdravstvu obljublja hitre rešitve, obljublja nekaj, kar se obljublja že 30 let. V tem času ni bilo narejeno nič, da bi se to vprašanje res izboljšalo.

Mi imamo ukrepe že v izvajanju. Na nekaterih področjih, kjer se je dalo, so se čakalne vrste že skrajšale, niso pa še povsod. Najbolj učinkovit način je, da se istočasno poveča število zdravnikov in medicinskega osebja, kar počnemo. Da se te zdravnike in medicinsko osebje opremi z najsodobnejšo opremo, da diagnostika ne traja eno uro, če jo lahko zaključimo v desetih minutah. S tem se sproščajo notranje čakalne vrste v zdravstvenih ustanovah in posledično pridejo tudi zunanji pacienti hitreje do storitev.

Jaz sem res prepričan, da ko bo zaživel enoten informacijski sistem, ki bo te notranje rezerve znal prenesti tudi do pacientov, se bodo čakalne vrste drastično skrajšale in da bodo te razprave, ki jih imamo danes, postale stvar preteklosti. Ne zaradi politike, ampak zato, ker si pacienti to zaslužijo. Hočemo dati rešitve, ki bodo obstale. Ne obljubljati hipnih rezultatov, ki niso možni, ampak sistem okrepiti tako, da bo vzdržal naslednjih 20 let.

Verjetno slišite, da sem na slabem glasu – trenutno nimam časa, da bi šel do zdravnika, tudi ko ga potrebujem. Jaz sem imel nazadnje poseg, ko sem imel operacijo kile. Takrat sem prišel pod nujno, ker se mi je stanje poslabšalo. Vedeli so, da imam to težavo, bil sem na opazovanju, ampak nisem bil pod nujno, dokler se ni stanje poslabšalo. Potem se mi je čez noč poslabšalo in situacija je bila precej resna, zato so me vzeli pod zelo nujno v UKC.

To je bilo čez praznik oziroma čez vikend. Ampak zaradi poslabšanja stanja, ne zato, ker bi si želel. Nihče si ne želi pod nož, če ni nujno. Tudi sam si tega posega nisem želel, ker sem vedel, da bom moral potem nekaj časa počivati, na tej funkciji pa ni časa za počitek.

Ko pa ni šlo več drugače, ker se mi je dejansko pretrgalo tkivo – ko se mi je to zgodilo, sem eno uro ležal na tleh v bolečinah in se nisem mogel premakniti – sem se pa v najkrajšem možnem času spravil v UKC.

Vsekakor.

Vi dobro veste, da izhajam iz podjetniških vod. V podjetništvu sem delal skoraj 15 let, začel sem iz nič. Podjetje je na koncu zraslo na več kot 600 zaposlenih, danes jih je že 700, in sem ponosen na svojo podjetniško izkušnjo. Vedno sem imel izjemno dobre odnose s podjetniki, še danes jih imam z marsikom. Jaz se z večino podjetnikov redno sestajam. Vsak teden se dobim na kosilu z desetimi do petnajstimi podjetniki iz različnih panog – od najmanjših podjetij, mikro podjetij, do velikih korporacij. In tega spora, o katerem vi govorite, na teh pogovorih ni zaznati.

Če nekdo želi prikazati, da je v sporu z vlado, je to njegova pravica. Še enkrat: ne gre za noben spor s podjetniki ali gospodarstvom. Obstajajo posamezniki, ki imajo drugačno mnenje. Ne bom se opredeljeval do nikogar. Mislim pa, da je tudi minister zelo lepo pojasnil, od kod izhaja njegov spor s prvim bankirjem v državi.

Sam pa mislim, da je edini pravi način, če želimo zares najboljše za gospodarstvo, da dialog med politiki in gospodarstveniki poteka v konstruktivnih razmerah, stran od kamer. Ker pred kamerami običajno pride samo do krega. Sam se nimam namena kregati z nikomer, tudi pred kamerami ne.

V gospodarstvu imate različne panoge, različna podjetja in različne osebnosti, tako kot drugje v življenju. Nekateri se med seboj ujamejo, drugi pač ne. Jaz bi si želel, da bi bilo v javnem prostoru več pogovorov o tem, kakšno prihodnost hočemo v Sloveniji, in manj pogovorov o tem, kaj je kdo rekel pred letom dni ali še dlje nazaj.

Življenje gre naprej povsod, v gospodarstvu pa še toliko hitreje. Časi, ki so pred nami oziroma v katerih smo že, so zelo zahtevni. Nekatere panoge se v njih dobro znajdejo, nekaterim smo tudi pomagali, da jim je bistveno lažje.

Sam imam pri temi gospodarstva pogled naprej, ki je še vedno optimističen. Ne nazadnje to dokazujejo tudi javni podatki, na primer dobički največjih podjetij v Sloveniji, ki kotirajo na Ljubljanski borzi. Ti dobički rastejo. Tudi letos so ponovno zrasli. Ampak dobiček ni vse.

Kar je najbolj pomembno, je, ali je slovensko gospodarstvo uspelo zadržati svojo globalno konkurenčnost in razvojno prebojnost. Mi ne moremo biti konkurenčni v svetu z nizko ceno delovne sile in ne z nizko ceno energije, ker teh naravnih danosti nimamo. Kar pa imamo, je znanje naših ljudi. In tukaj smo močni. Zato od prvega dne vlagamo v znanje.

Včasih se zdi to abstraktno, pa ni. Slovenci se lahko v svetu kosamo z največjimi in najboljšimi prav zaradi znanja. Jaz sem na to zelo ponosen in tukaj je tudi naša pot naprej. Tiste panoge, ki so to že vključile v svoje delovanje, so med najboljšimi na svetu. To se pozna tudi pri tem, da zaposlujejo ljudi z zelo visokimi plačami.

No, še čakam na rezultate Petrola za lansko leto. Jaz sem skoraj prepričan, da se je pokazalo enako kot pri ostalih. Spet smo pri tem, kaj kdo govori. Meni se zdi po svoje neverjetno, da največje energetsko podjetje v državi, ki je mimogrede v velikem deležu tudi v lasti slovenske države – ne vlade, ampak države – kaže tako malo posluha za nacionalno suverenost, da zato, ker bi morali zvišati minimalno plačo svojim zaposlenim, govorijo o prenosu sedeža v sosednjo državo.

Meni se to ne zdi državotvorno govorjenje. Ampak nekaterim je dovoljeno vse.

V teh časih, na družbenih omrežjih in ob umetni inteligenci, jaz ne verjamem več prav veliko v avtentičnost. Zato sem tudi, ko ste me spraševali o avtentičnosti računa, prinesel izvorni dokument, ki so ga potrdile neodvisne institucije – banke – in vam ga dal, da ga preverite.

Jaz sem prepričan, da glede na to, da smo 14 dni pred volitvami, karkoli se zdaj pojavi kot avtentično, nima namena osveščati javnosti, ampak ustvarjati še več šuma in dima, da se prekrijejo resnične stvari, ki so se dogajale v preteklosti.

Omenili ste Tamaro Vonta. Tamara Vonta je vodila preiskovalno komisijo, ki je razkrila, koliko državnega in davkoplačevalskega denarja je bilo kanaliziranega v strankarske televizije stranke SDS. Ni čudno, da so se zdaj z nekimi avtentičnimi posnetki spravili ravno nanjo.

Ne. In verjemite mi, da me res ne zanimajo. Ne verjamem ne v dobronamernost niti v avtentičnost.

Nisem seznanjen z vsebino. Ampak, a ni nedavadno, da za nekoga, dan potem, ko razkrije nezakonito financiranje, najdejo 400 posnetkov

Treba je ločiti dve stvari. Ključno ni, kateri kanal uporabljaš, ključno je, kaj skozi njega sporočaš. V času volilne kampanje sem povedal, da ne bom imel Twitter računa – danes je to X – in ga nimam. Zakaj? Ker sem že takrat ocenil, da se na X-u namesto informacij pogosto širi sovražni govor.

Če pogledate naše objave, so vse strogo nevtralne ali pozitivne. Namen je samo ta, da isto informacijo, ki bi jo sicer dali skozi kateri koli medij, spravimo do ljudi. Nekatere generacije, predvsem mlajše, novic ne dobivajo več preko televizije ali radia, ampak preko družbenih omrežij. Verjetno je tudi to razlog, da imate tudi vi kot televizija poleg televizije tudi družbena omrežja – da informacijo spravite do vseh generacij. To je edini razlog, zakaj to počnemo tudi jaz in Svoboda.

Prepričan sem, da iste zadeve, ki jih damo v izjavo za javnost, damo tudi na družbena omrežja. Zagotovo ne uporabljamo dvojnih standardov.

Zanimiva zgodba. Res ni najpomembnejša, se je pa prvič zgodilo v Sloveniji, da smo bili kot državna institucija priča tako množičnemu napadu botov – torej lažnih profilov. Prvi napadi so bili videti, kot da prihajajo iz Irana, ker so imeli iranska imena, kasneje so bila imena iz Indije in še od drugod. Vmes ni bilo slovenskih imen.

Ko je bila podana prijava, se je situacija umirila. Upam, da bo tako tudi ostalo. Obstajajo institucije, predvsem Meta kot upravljavec teh omrežij, ki znajo poskrbeti za takšne primere.

So nekateri posamezniki, ki v resnici živijo od objavljanja na družbenih omrežjih, že prej bili tarče takih napadov. Ne nujno istih naročnikov, se pravi ne gre za prakse, ki bi bile izumljene samo zaradi Svobode ali mene. Že prej so nekateri med seboj obračunavali z istimi metodami. Ampak to sem izvedel kasneje.

Absolutno izključujem. Tako kot nekdo, ki je prejemnik socialne pomoči, ni zato zaščiten pred zakonom, tudi nekdo, ki ima veliko sledilcev na družbenih omrežjih, ne more biti zaščiten pred zakonom. Zakon je zakon. Več od tega ne morem komentirati.

Še enkrat: nihče v kabinetu, vladi ali kjerkoli, ki je povezan z mano ali stranko, ni imel s tem nič – ne v preteklosti niti se danes ne ukvarja s tem človekom.

Bom povedal še enkrat: popolna izmišljotina in laž.

Ona je bila spletna vplivnica in je tržila produkte in storitve. V preteklosti. Tega več ne počne. Danes se ukvarja z upravljanjem, se pravi s svetovanjem in upravljanjem spletnih vsebin.

Ja, pa ni tako majhen.

Kot sem rekel. Ampak to je njena osebna stvar. Kredit je dobila pri Ljubljanski banki, verjamem da pod enakimi pogoji, kot ga dobijo vsi ostali. In to je to.

Še ena od izmišljotin, zelo priročna, spet v predvolilnem času. Bom pa vseeno dve besedi o teh smernicah, ker sem se pozanimal. Strokovna skupina je po dveh letih trdega dela, kjer so bile tudi javne predstavitve vmes ter mednarodne in domače recenzije, mislim da oktobra ali nekaj takega lani predala to gradivo ministrstvu. Potem so ministrstvo zaprosili, ali smejo to objavljati v strokovnih revijah, in tudi sam sem naklonjen temu. Zakaj? Ker ko ena strokovna skupina pripravi nekaj in drugi strokovnjaki – na eni strani imamo profesorja doktorja Zlatka Frasa, na drugi strani imamo nekatere druge doktorje, se pravi doktorje medicine – se med seboj ne znajo dovolj strokovno pogovoriti, je meni bilo v interesu, da to predajo tuji strokovni javnosti. Zato verjamem, da je tudi prišlo do tega spora okoli objave. Jaz sem prepričan, da če ena strokovna skupina da svoje delo naprej v presojo tuji strokovni reviji, ki ima recenzente, ki niso Slovenci, torej niso nikjer politično opredeljeni, da je to najboljša pot. In ko so mi to predstavili, sem rekel: pa hvala bogu, dajte v mednarodno recenzijo ponovno, zato da bomo, preden bomo mi na podlagi vašega strokovnega dela sploh začeli pripravljati na ministrstvih dokument, ki bi to spravil v življenje, vedeli, katera skupina ima prav. Ne odločijo tretji, ne odločijo tujci, če se vi med seboj ne znate svojih stališč približati. In to je vse.

To niti ni mogoče. To bi bila velika neumnost. Nikoli mi kaj takega na pamet ni padlo. Tako da ... Pa meni so pripisovali že vse živo. Vključno s tem, da sem vegan, kar nisem. In je to popolnoma jasno, da ne. Tako da ne.

Odvisno je od tem. Mogoče tudi od vzdušja. Mogoče je pri vas vzdušje nekoliko bolj sproščeno kot na javni televiziji. Na javni televiziji se meri čas in je treba biti na to pozoren. Pri vas je to nekoliko drugače. Je to torej tudi stvar formata oddaje.

Zagotovo je tekma bolj živahna, ko imaš tekmeca ob sebi, da.

Jaz sem ponosen na to, da je Svoboda ne samo ostala skupaj, jaz sem ponosen na to, da so znotraj Svobode, in to vedno rad povem, zastopana vsa mnenja. Od najbolj v eno smer do najbolj v drugo smer. Pri vsakem posameznem problemu. Namenoma bom dal primer vojne v Ukrajini. Imamo ljudi, ki so odkrito na eni strani, imamo ljudi, ki so odkrito na drugi strani. Seveda skupni imenovalec je pa mir. In največja odlika Svobode je, da imamo popolnoma odprt demokratični dialog znotraj, in potem nas nič ne more presenetiti, kar bi prišlo od zunaj. Ker smo že vsa različna stališča v notranji demokraciji Svobode stestirali in prišli do skupnega imenovalca, ki je v resnici najboljša možna rešitev.

Tako da zato smo ostali skupaj, ker nikoli nismo vsiljevali svojega mnenja. In tukaj pridemo lahko tudi na prehranske smernice. Nikoli nismo, kaj šele, da bi poskušali svoje mnenje vsiljevati ljudem zunaj.

Drži. In jaz sem ponosen, da je naša poslanska skupina izgubila manj poslancev kot na primer največja opozicijska skupina. Tako da - ne. Z nadzorom ne moreš doseči tistega, kar ljudje najbolj rabijo, da ostanejo del skupnosti. Z nadzorom ne moreš zbuditi pri ljudeh občutka, da so slišani niti da so spoštovani. Z dialogom pa. In to je ta razlika med Svobodo in glavnim tekmecem na volitvah, SDS. V SDS-u boste slišali vse ostalo, nadzor, podpisovanje pogodb, kršenje tega. To je to, kar odlikuje opozicijo. Pri nas nimamo ne pogodb ne zavez. Pri nas imamo dialog, ki traja ves čas, in medsebojno spoštovanje.

Ne gre za nobeno partnerstvo. Mi smo zelo jasni: koalicija je ponosna na to, kar je uspela zaključiti v tem mandatu, in želi nadaljevati. Delo ni končano, želimo nadaljevati z delom. Smo pa odprti za kogarkoli, ki bi v novem parlamentu želel pri tem sodelovati. Tako da ne gre za paktiranje, gre za odkrito ponudbo volivkam in volivcem, da nam dovolijo, da dokončamo svoje delo, da tudi s tem, ko bomo imeli možnost dokončanja, v resnici prispevamo k stabilnosti v državi.

Če bo prišlo do spremembe oblasti, bo zagotovo to velik pretres v življenju vseh nas, ne samo nas politikov, cele države. In jaz mislim, da si v teh negotovih časih res nihče, niti kot oseba, ne želi dodatnih pretresov še doma. In to je tisto, kar ponujamo volivkam in volivcem: odprtost do vseh, hkrati pa pot, ki je stabilna in predvsem pot reda in miru.

Namenoma opozarjam samo na eno stranko, na skrajno desno populistično stranko SDS in njenega voditelja, ker lahko vidimo v drugih državah, kam pripelje, ko ima taka politika oblast v svojih rokah. Lahko opazujemo sosednjo Madžarsko, lahko opazujemo žal v tem trenutku dogajanje v Minneapolisu. Nič od tega ne želimo v naših krajih. Ne želimo napol privatnih policij, ki bodo obračunavale z državljani po Sloveniji. Niti ne želimo, da bi si ena družina podredila vse televizije in vse gospodarstvo. Nič od tega ni nekaj, kar bi Slovenci odobravali. Prav je, da se o tem govori. Ne zaradi preteklosti, ampak zaradi tega, da vsi vemo, o kateri prihodnosti se odločamo. Ali se pogovarjamo o prihodnosti, kjer bo ena oseba predpisovala vse, predpisovala, kaj boste počeli s svojim telesom, kaj boste smeli govoriti in česa ne, ali pa boste imeli obdobje svobode, v katerem bo izbira vaša in v katerem boste kljub temu, da se bomo močno razlikovali, še vedno spoštovani.

Jaz sem povedal, da smo odprti za vse, razen za SDS.

Ne. Prvič, nič ne vemo, katere stranke bodo prišle v parlament. Res ne vemo. In bomo po volitvah videli, kakšna matematika je nujna za to, da lahko nadaljujemo s programom naprej. Katerakoli stranka, ki bo pripravljena z nami sesti in se pogovarjati, na kakšen način dokončati začeto delo, je dobrodošla. Danes razumem tudi zaradi predvolilne kampanje, da se vsaka od strank pozicionira mogoče nekoliko radikalno v svojih stališčih. Jaz sem prepričan, da se bo po volitvah tudi ta del mogoče spremenil.

Res je, da gre za globalni fenomen. Ampak gre za globalni fenomen, ki so ga nekatere države prav s poudarjanjem svobode uspele obrniti. Kot odgovor na primer na Združene države Amerike se je zgodila Kanada in Avstralija. Leva liberalna sredina je bila tista, ki je premagala populiste. Podobno je v Evropi, kjer je na Nizozemskem prišlo do preobrata, pa še kje drugje. Jaz sem prepričan, in tudi na Madžarskem se mimogrede napoveduje preobrat, da bo Slovenija znala stopiti na pravo stran zgodovine tudi na tem področju. Ne zaradi mene. Meni politika ni življenjsko poslanstvo. Trenutno sem na tej funkciji, sem na tem delovnem mestu in ga opravljam z vsem srcem. Ampak to potrebujemo zaradi prihodnosti naših otrok, ne zaradi Roberta Goloba.

Ja, nekatere napake globalno tudi so bile narejene. Mogoče premalo zavedanja, da je treba dati ljudem konkretne rezultate. Zato jih mi v zadnjem času tudi dajemo. Jaz bom namenoma uporabil primer, kaj je tista tema v državah, kot je Nizozemska, ki jo je odločila. Zmagovalec volitev je dal na prvo mesto zelo jasen program, kako bo izboljšal dostop do stanovanj za mlade. Mi to že počnemo. Mi tega programa nismo dali zdaj kot predvolilno obljubo za naslednji mandat. Včeraj sem bil priča otvoritvi soseske v Ljubljani, pred enim tednom soseske, pred enim mesecem soseske v Lendavi, še pred tem soseske v Kranju. Te soseske se odpirajo že danes po celi državi. In zagotovljen je tako zakonski okvir kot tudi sredstva, denar, da bomo lahko s tem tempom še hitreje nadaljevali v naslednjih letih. In s tem omogočili, da bodo mladi dejansko lahko prišli do stanovanja. Ne samo najemnega, tudi lastniškega.

To so teme, ki v resnici ljudi zanimajo. Ne zanima jih to ideološko prepiranje o zgodovini, čeprav imaš včasih v politiki občutek, da se samo o tem pogovarjamo. Pa ne drži, ampak tak občutek se pa ustvarja. Ljudi zanima, kaj bodo konkretno imeli od politike. In ja, želim, da se tudi na podlagi rezultatov presoja verodostojnost obljub. Jaz sem prepričan, da smo mi danes bistveno bolj verodostojni pri obljubah, da jih bomo tudi izpeljali, kot smo bili pred štirimi leti.

Preden grem na statistiko: vsak od nas si zasluži več. Vedno se bodo žal našli nekateri, ki jim bo treba pomagati. Socialna država, ki poskrbi za najranljivejše, je tisto, kar smo poskušali vzpostaviti kot prioriteto, ko smo bili soočeni z inflacijo, z visokimi cenami, predvsem hrane. Inflacija je zdaj umirjena. To ne pomeni, da ni cen, ki se ne bi spreminjale, ampak inflacija je že nekaj časa na ravni med dvema in tremi odstotki.

Žal smo prav na področju hrane, na primer pri govejem mesu, lani doživeli približno 25-odstotno podražitev. To je nekaj, kar je bilo v Slovenijo na nek način uvoženo. Naše meso je bilo v veliki meri izvoženo v tujino, ker so bile cene, ki so jih lahko dosegali v Avstriji, na primer, za približno 25 odstotkov višje. To se je potem prelilo tudi na slovenski trg. Verjamem, da se je zdaj ta fenomen umiril in da bo v prihodnje manj pritiska na cene hrane. Morda bodo na inflacijo vplivali drugi dejavniki.

Kar pa šteje, je, da je ob zmerni inflaciji rast plač tista, ki presega inflacijo. To pomeni realno rast plač. Realna rast plač pomeni, koliko več dobimo na račun v primerjavi z inflacijo, torej ali je evro dejansko več vreden. Po podatkih, ki jih je nedavno predstavil finančni minister, je tako imenovani neto razpoložljivi dohodek – tisti, ki nam dejansko ostane v denarnici – v Sloveniji med najvišjimi v srednji in vzhodni Evropi. Da, ostaja nam več. In to ne samo zaposlenim.

Ko govorimo o tveganju revščine, so bili v preteklosti najbolj na udaru upokojenci, predvsem vdove, kmečki upokojenci in invalidi. Mislim, da se premalo zavedamo, v kakšni stiski so bile te skupine, ker niso dosegale niti minimalnih pokojnin, ampak približno polovico minimalne zagotovljene pokojnine, s čimer je bilo praktično nemogoče preživeti. Te kategorije smo zdaj približali ostalim. To je bil prvi korak, ki smo ga naredili. Zato sem prepričan, da je danes življenje – ne za vse tako, kot bi si želeli – vendarle boljše, kot je bilo pred štirimi leti.

To špekulacijo slišim prvič. Ne drži.

Če verjamem, da ima vsak pravico do izbire, je na meni, da dam možnost. Dali smo jim možnost. Kdor je želel, jo je izkoristil. Kdor ni želel, se pač ni odzval oziroma je zavrnil. Potem je na strani tistega, ki je zavrnil, da se odloči, ali bo mnenje spremenil. Do zdaj nimam tega občutka. Po volitvah bomo poskusili znova.

Nimam občutka, da bi bil jaz tisti, ki ga ne bi sprejemal. Ravno obratno. Z njim sem se srečal tudi ločeno, povabil sem ga tudi na kosilo. Tako da bom ponovil še enkrat: pozdravljam nastanek vsake stranke in tudi vstop v parlament, če bo do njega prišlo. Ampak o tem ne odločamo mi, ampak volivke in volivci. Vsaka stranka, ki verjame v demokracijo in spoštovanje pravne države, je dobrodošla.

Morda bomo imeli različne poglede, ampak tudi znotraj Svobode imamo zelo različna stališča. Stališča, ki jih v javnosti predstavlja Prebilič, niso nič bolj radikalna od nekaterih stališč, ki jih slišimo znotraj Svobode.

Ker pravi, da spoštuje pravno državo, verjamem, da bo spoštoval tudi odločitev sodišča na to temo. In potem bo ta problem izginil.

Sem prepričan.

Do volitev je še 14 dni. On je povedal svoje mnenje, jaz sem povedal svoje stališče. Ne verjamem, da je ta tema ključna pri odločanju ljudi na volitvah.

Takrat po pandemiji, po covidu, je med ljudmi vladalo posebno vzdušje. Vsi so si želeli svobode, vsi so si želeli normalizacije. Danes, ko že štiri leta živimo v normalni državi, kjer ni vprašanje svoboda govora ali svoboda zbiranja, je logično, da ima vsak svoja pričakovanja in svoje sanje. Včasih je težko izpolniti vse naenkrat.

Mogoče je razlog tudi v tem, da smo najprej dali prednost najranljivejšim, zato se lahko kdo počuti zapostavljenega. Če obstaja skupina, ki ima pravico do tega občutka, so to delovno aktivni ljudje. Tisti, ki so morali skrbeti za svoje starše, za svoje otroke in hkrati delati ves čas.

Mi smo najprej poskrbeli za starejše, da starši ne bodo več breme delovno aktivne generacije. Delamo na tem, da bodo mladi lažje prišli do lastnega doma. Tisto, kjer smo naredili najmanj, je področje podjetništva in delovno aktivne populacije. Plačna reforma ni dovolj. Je higienik, ni pa dovolj. Program je pripravljen.

Ta generacija je morala do zdaj največ potrpeti, vendar to ne pomeni, da smo nanjo pozabili. Pomeni samo, da je zaradi svoje sposobnosti poskrbeti zase prišla na vrsto nekoliko kasneje. In od tu verjetno tudi del razočaranja.

Najpomembneje je, da sestavimo koalicijo za naslednji mandat. Koliko poslancev bo imela posamezna stranka, je manj pomembno. Pomembno je, da levosredinska koalicija premaga desne populiste. Če bo zato Svoboda imela kakšnega poslanca manj, kakšen koalicijski partner pa kakšnega več, to ne bo imelo nobene teže.