Bruselj bi zapustil, da bi Slovenijo rešil pred Janšo in Golobom

Delo in plača poslanca v Bruslju sta razdeljena v dva segmenta. Eno je delo, priprava na plenarno zasedanje, spremljanje in priprava gradiv. V tem delu smo dogovorjeni, da več bremena pade na moje asistente in strokovni tim, ki dela na tem področju. Trenutno se ukvarjamo s področjem kohezijske politike na eni strani in s področjem zaščite in reševanja na drugi. Drugi del pa je povezan z glasovanjem, ki poteka v Strasbourgu. Ravno v ponedeljek ponovno potujem v Strasbourg, kjer bom tudi glasoval in s tem na nek način prispeval k temu, da bodo odločitve, za katerimi stojim, tudi sprejete. Je pa res, da velja tudi nek načelen dogovor, vsaj v Evropskem parlamentu, da se, kadar pridemo v cikel nacionalnih volitev, načeloma znotraj poslanske skupine dogovorimo, da se določeno breme za tisti čas, to je po navadi 30 do 40 dni, bolj usmeri v nacionalno politiko.

Da. V politični skupini smo se temeljito pogovorili. Tako, kot v Sloveniji na nek način velja tekma levega in desnega pola, velja tudi v Evropskem parlamentu. Znotraj naše skupine Zelenih je prevladalo mnenje, da je treba narediti vse, da Slovenija ne pade v kamp t. i. desnih držav. Z vodjo poslanske skupine Basom Eickhoutom sva se temeljito pogovorila in velika želja Zelenih v Evropskem parlamentu je, da Janez Janša ne dobi novega mandata v Republiki Sloveniji, ker to se potem preslika tudi na vodenje Evropske unije. Premierji namreč sedijo v Evropskem svetu in to bi pomenilo, da bi tam dobili še enega premierja več, ki bi pripadal desnemu taboru. 

Tisti, ki so v moji pisarni v Bruslju, delajo samo to, kar sem povedal. To sta dve osebi, asistenta "strokovca". Tisti, ki so v moji pisarni v Ljubljani in so del istega tima, pa v tistem delu, ko se gremo politično kampanjo oz. ko delamo na terenu tudi za stranko Prerod, vzamejo dopust za tisti čas, ko so z menoj. Zelo temeljito poskusimo razčistiti, kdo kaj dela in da ne prihaja do prelivanja nalog.

Do Frankfurta seveda letim, saj bi, če bi želel potovati z avtomobilom, potreboval bistveno več časa. Čas pa je tudi dragocenost, tako da večinoma uporabljam letala. Poskušamo prestopati čim manj, kolikor je to mogoče. Tu moram pa odkrito povedati, da Slovenija ni dobro povezana s svetom. Potovanja z vlakom ali avtomobilom, v primeru Strasbourga, vzamejo bistveno več časa in glede na to, da je tudi časovna komponenta pomembna, mislim, da je to edina varianta. Želel bi si, da bi bil vlak, ampak z vlakom imamo tako slabe povezave, da bi izgubil skoraj dan in pol v eno smer.

Ja, v glavnem bomo v Sloveniji, tako smo se dogovoril znotraj poslanske skupine. Pot v Strasbourg je še moj zadnji prispevek v smislu glasovanja, vse ostalo pa bomo delali na daljavo, ker bi se radi posvetili volilni kampanji v Sloveniji.

Tudi o tem smo se pogovarjali znotraj poslanske skupine. Prevladalo je stališče, da dokler sem poslanec, oddelam to, kar moram oddelati znotraj Evropskega parlamenta. Imam tudi funkcijo koordinatorja, torej vodje poslanske skupine v odboru za kohezijsko politiko in regionalni razvoj. Če bi se odpovedal, potem bi morali poiskati tudi nove koordinatorje, nove ljudi. Poslanska skupina je bila tukaj kristalno jasna – dokler si tukaj in delaš z nami, bodi z nami, ker te potrebujemo. To je bil dogovor, ki sem ga spoštoval. Nič ne bo zamujenega, tisti, ki čakajo na moj stol oz. na moj mandat, ga bodo tudi dobili. V kolikor bom 22. marca izvoljen v državni zbor, bo poslanski mandat avtomatsko dobila gospa Urša Zgojznik. Nihče ne bo oškodovan v smislu, da bi ne imel dostopa do poslanskega mandata.

Tudi tukaj je bil temeljit premislek. Če ostanem tam in ne dopolnim ponudbe v levem političnem spektru v Sloveniji, je potencialna možnost, da bi levosredinska vlada dobila nov mandat, sorazmerno manjša, kot če se aktiviram oz. pomagam. Ko smo tehtali in ugotavljali, da je pravzaprav tudi stranka Vesna ali pa, če želite, Zeleni v Sloveniji bližje levosredinskem kot desnosredinskem polu ... Menim, da gre tukaj za popestritev in pomoč k temu, da se sestavi levosredinska vlada. Kako uspešni bomo, bomo videli, ampak to je bil temeljni vzgib. Da trojčku, ki trenutno vlada, z mojo prisotnostjo povečamo možnost, da spet sestavi novo vlado, kjer ne bi bil predsednik vlade gospod Janez Janša.

Marsikdo se bo nasmehnil temu, kar bom povedal. Pa naj se, nič narobe. Dejansko imate prav, šel bom na slabše v smislu bonitet, prihodkov, tudi statusa. Ampak zdi se mi, da je Slovenija na prelomnem trenutku. Če bi se zapeljali krepko na desno, in to se žal dogaja povsod v Evropi – veliko držav je zavilo desno in vidimo, kam smo prišli, menim, da bi bilo to za Slovenijo zelo slabo. Zdi se mi, da je prav, da na točki, kjer imaš priložnost, da nekaj preprečiš, to tudi narediš. Če bi bil politični oportunist, bi bilo zame najenostavneje počakati do leta '29, ko se mi mandat konča, potem pa bi videl, kaj se bo dogajalo v Sloveniji – se vključiti ali ne ali pa celo ponovno kandidirati za Evropski parlament. Mislim, da je prav, da človek pred svoje lastne interese postavi interese države. Osebno sem ocenil, da lahko več in bolje naredim, če pomagam državi Sloveniji, kljub temu, da bom izgubil marsikaj. Ampak glejte, v politiko nisem vstopil zaradi tega, da bom od tega nekaj imel jaz ali moja družina, ampak zato, da bom poskušal pomagati tistim, ki pomoč potrebujejo. V tem primeru je to Republika Slovenija.

Mislim, da sem. Naš dogovor je bil, da kandidiramo skupaj, torej jaz nisem bil član politične stranke Vesna. Nekateri hočejo to relativizirati v smislu, da sem jo zapustil. Nisem, ker v njej nikoli nisem bil in to sem prvi dan povedal. Drugič: ko smo se odpravili na volitve, in to se da preveriti, sem bil tisti, ki je od vseh evropskih kandidatov in kandidatk največ doniral iz lastnega TRR-ja. Ker nisem nikoli želel, da bi mi kdo očital, da sem se na račun stranke "pošlepal" v Evropski parlament. Tretjič: ko smo šli na volitve, smo kandidirali, in to je tudi lepo vidno na plakatih, kot "Vlado in Vesna". Pomemben del dogovora je bil – ko vstopiš v Evropski parlament, se boš pridružil poslanski skupini Zelenih. To sem tudi storil in tudi danes sem v isti poslanski skupini, še vedno zagovarjam točno tiste interese, zaradi katerih sem bil izvoljen v Evropski parlament. 

Ko so se v stranki Vesna odločili, da bodo šli na državnozborske volitve z nekim drugim partnerjem, sem jim povedal, da meni to ni blizu. To smo skomunicirali in potem so se oni odločili za to, kar spoštujem. Sam pa sem si potem na neki točki vzel čas za premislek, ali se tudi sam aktiviram ali ne. Sem pa povedal, da v kolikor se bom, v tej zgodbi ne bom sodeloval. Nikomur ni bilo nič odvzeto, razšli smo se pač, jaz mislim, da smo bili zelo kolegialni. Gospoda Marcela zelo cenim kot človeka. Ampak na neki točki smo ugotovili, da naše sodelovanje in sobivanje v tem delu ni mogoče. 

Povedal sem jim, zakaj se bom politično aktiviral – tako, kot so se oni odločili, da se bodo politično aktivirali z drugim partnerjem. Ker imajo za to pravico, sem tudi to storil sam. Mislim, da gre tukaj za razhod, kot sem že prej povedal, kjer nihče nikomur ničesar ne jemlje.

Da.

Verjamem, ampak na to se ne bom odzival, saj še naprej spoštujem stranko in njena načela. Tudi v vsakdanjem življenju se ljudje razidejo na različne načine. Jaz ne bom tisti del bivšega zakonskega sodelovanja, ki bo pogreval, polival in skakal do nekoga drugega. Mislim, da smo sodelovali korektno in da je prav, da lahko vsak po svoje delamo naprej.

Mislim, da smo breme nosili proporcionalno. To se da preveriti v poročilu, ki so ga v stranki Vesna dali računskemu sodišču v preverbo. Osebno sem sodeloval izdatno, ker se mi zdi to fer in pošteno.

Okrog 20.000, 21.000 evrov – toliko, kot dovoljuje zakon. Toliko sem dal iz svojega računa. Nihče od devetih poslank in poslancev, ki so danes izvoljeni, se ni niti približal temu znesku. Mislim, da je bil povprečen znesek 2.000 ali 3.000 evrov. Namenoma sem šel v to že v izhodišču, ker nisem želel poslušati očitkov, kdo da več, kdo da manj. 

Iz osebnega tekočega računa.

Seveda. Nekaj sem si prišparal v tem času in iz tega računa je prišel denar.

Gre za mešanico dogodkov. Ko se začne strankarska tekma, je en del na tebi, en del pa na okoliščinah. Te nam niso bile naklonjene. Zgodil se je uboj v Novem mestu in dogodki, ki jih absolutno ne moreš napovedati in povsem drugače postavlja vse nas – tiste, ki so že v DZ, in tiste, ki smo izven njega. Izven njega lahko samo opozoriš na določene vsebine, ne moreš pa jih spreminjati, ker nisi del sistema. Torej splet okoliščin na eni strani, na drugi strani pa mogoče neka naivnost in tudi kakšna naša napaka v komuniciranju ... Mislim pa, da se stvari zdaj popravljajo, zadnji podatki nam že kažejo vstop v parlament. In da se bodo še naprej popravljale. Naj bom jasen – politični projekt Preroda ni projekt pridobivanja interesnih stvari za nekoga, ki je v naši ekipi ali zame osebno. Je iskren politični projekt, ki želi na levem delu dati alternativo. Nikakor ne želimo posvojiti narativa, ki ga nekateri vsiljujejo v Sloveniji – da imamo na izbiro dve skrajnosti oz. dve osebi, gospoda Goloba in gospoda Janšo. Trdim, da levi politični spekter lahko ponudi še kakšno drugo osebo, kot je gospod Golob.

Na neki točki, ko so drugi merili, jaz nisem imel teh virov, smo prišli zelo skupaj. Ne vem, če se boste spomnili, Ninamedia je, mislim da avgusta, objavila razliko med potencialno stranko Vladimirja Prebiliča in Gibanjem Svoboda v samo dveh odstotkih. Kasneje je tudi Ninamedia objavila tekmovanje o tem, kdo bi bil lahko novi mandatar po principu izpadanja in so bili podatki zelo ohrabrujoči. Ampak to je bilo poleti lani. Seveda so se stvari vmes spremenile, nastopile so okoliščine, ki se jih ni dalo predvideti. Tako da jaz se s tem, ali bo priložnost za mandatarstvo, zaenkrat ne obremenjujem. Želim pa s stranko dejansko sodelovati na način, da bi to, kar gledamo danes, torej sorazmerno nepremišljena in nepredvidljiva politika, dobila utež v naši stranki, da te stvari postavimo nazaj na tečaje.

So, definitivno. Tudi nagovorjen sem bil z različnih strani, da je pa zdaj morda res priložnost za to, da se aktiviram.

Pogovarjali smo se tudi z nekaterimi partnerji. Ne bom o imenih, ampak takrat je bilo ocenjeno, da bo brez naše aktivacije, konkretno tudi moje, zelo težko sestaviti novo levosredinsko vlado. In tudi to so bile osnove, ki so me spodbudile k premisleku in na koncu k odločitvi za to, da smo danes v tem projektu. Ni mi žal, je pa to zelo zahteven projekt. Moram reči, da si nisem predstavljal, da bo tako izzivalno vse skupaj. Po drugi strani pa lahko povem, da v naši ekipi oportunizma ni. Tisti, ki danes vlaga delnice v nas, seveda nekaj tvega. Lahko se zgodi veliko, lahko pa tudi ne. Danes so okrog mene iskreni ljudje, ki absolutno delijo moja stališča in se niso pridružili stranki z nobenimi osebnimi interesi. Če bi se, potem bi lahko rekel, da so se mogoče odločili za napačnega partnerja. Nekateri drugi ta trenutek verjetno lahko ponudijo več kot mi.

Ta izjava verjetno več pove o tistem, ki jo je izrekel, kot o meni. Žal mi je, da so to videli na tak način, jaz sem to videl popolnoma drugače. Ampak tu se mogoče kaže tudi del politične kulture. Če je imel kdo tak občutek, bi lahko dvignil telefon in me poklical, pa bi mu pojasnil. Moj namen ni bil nikogar poniževati, pač pa zbrati okrog vseh nas, od recimo temu okrog levo političnega spektra, ljudi skupaj in se pogovoriti, kaj lahko naredimo, da se povečajo možnosti za to, da bi prihodnja vlada lahko bila drugačna, a še vedno bolj levosredinska. To je bil edini moj vzgib in še danes verjamem, da se je v politiki treba med seboj pogovarjati. Zdaj bom pa jaz vrnil žogico – zanimivo, da je potem gospod premier to naredil 30 dni kasneje. Torej očitno moja ideja ni bila popolnoma neumna, čeprav je bila pospremljena na ta način. Ampak če bi vsi reagirali na isti način – "kdo je ta, ki bo meni govoril", potem je to popolnoma neresno politično delovanje. Saj imamo lahko svoja stališča drug o drugem, ampak, za božjo voljo, tukaj se pogovarjamo o tem, kdo bo vodil Republiko Slovenijo. In take egocentrične izpovedi samo kažejo, kako globoko smo zašli, ko se pogovarjamo o politični kulturi v Sloveniji. Meni je res žal, da ljudje to mislijo. Tudi ko sem prišel v Evropski parlament, sem povabil vseh devet poslank in poslancev na kavo. Z namenom, da se pogovorimo, katere vsebine so za Slovenijo pomembne in jih bomo, ne oziraje se, v kateri politični skupini kdo sedi, zagovarjali. Veste, koliko jih je prišlo? Dva. In ko sem kasneje preverjal, zakaj niso hoteli priti, je bil odgovor v smislu: komaj si prišel v evropski parlament, zdaj boš pa ti nekaj ... In sem rekel Ne, čisto pošteno sem vas hotel povprašati, kako bomo gledali na prihodnji evropski proračun, kjer bo hudo pomembno, ali bo Slovenija še vedno neto prejemnica ali bo neto plačnica. In se nismo mogli pogovarjati. To kaže na res grozno egocentrično razmišljanje in "pišmevuhovski" odnos do Republike Slovenije.

To bo bolj vprašanje zanje. Jaz sem o teh stvareh razmišljal res iskreno. Pogovor, ki smo ga imeli kasneje na kosilu, bi se lahko zgodil trideset, štirideset dni prej, pa bi si nekatere stvari povedal že prej. Ne vem, tega ne jemljem osebno. Politika, kot jo jaz razumem, je šport, kjer ne moreš zasledovati lastnega interesa in na nek način "peglati" lastnega ega. To je meni tuje. Jaz prihajam iz akademskega sveta, kjer vedno znova srečam bistveno pametnejše in bistveno bolj sposobne ljudi od sebe. In vedno si rečem: Ojoj, kje sem jaz? Mislim, da bi marsikomu od političnih elit prav prišlo, da bi šel v eno tako šolo in se naučil, da če si najpametnejši v sobi, si verjetno v napačni sobi in je čas, da jo zamenjaš. To razmišljanje me kar nekoliko skrbi, ker ko se pogovarjamo o vodenju države, se mi zdi, da bi morali biti interesi države najpomembnejši. Zatem seveda interesi državljank in državljanov, osebni interesi pa bi morali biti na koncu. In še ena misel, ki je tudi pri nas nikakor ne moremo posvojiti – v politiki se moraš prvi dan sprijazniti, da si kot politik zamenljiv in da ima vsak politik rok trajanja. Tudi jaz osebno, ko sem bil na funkciji župana, sem na neki točki ugotovil, da sem svoje dal, se trudil, zdaj je pa je čas, da pride nekdo drug. To se moraš sam s seboj pogovoriti. V Sloveniji imamo tukaj veliko težav, če boste pogledali obraze – nekateri so skorajda malodane večni. Ne vem, če je to dobro za slovensko demokracijo in za slovensko državo.

Če pogledamo, kdo je koga napadal, sem bil po mojem mnenju zelo dostojanstven, nikoli nisem nikogar osebno ali sicer diskreditiral. Ne morem reči, da so drugi ravnali podobno. Tudi moja ekipa me pogosto spodbuja k temu, naj bom bolj agresiven, ampak če se usedemo na ta tobogan in se po njem zapeljemo, mislim, da se to na koncu zelo slabo konča. Vsaka agresija, ki je naslovljena potem z druge strani z agresijo, pripelje samo do poglobljenega konflikta. Na kosilu je beseda tekla o tem, kaj lahko naredimo, da bo rezultat na levosredinskem spektru čim boljši. Moje stališče je bilo tedaj in še danes ostaja nespremenjeno – to, da bi se vsi skupaj dali v nek kalup in govorili enako, je slabo. Za državo, za demokracijo, za vse nas. Jaz sem bil popolnoma jasen: to, da se združimo v eno stranko zavoljo tega, da bomo vsi govorili enako, zame ni sprejemljivo. Sem pa nadaljeval ta isti stavek: naša naloga je, da opozarjamo na nekatere napačne odločitve, ki so nas že nekaj stale in nas še bodo. Da ne kritiziramo vse povprek in da to storimo na spoštljiv način. Mislim, da je tako tudi prav v demokracijah. Kako bodo ravnali drugi, ne vem. Sam osebno ne bom šel v nobeno diskreditacijo nikogar. Konec koncev pa bodo volivke in volivci tisti, ki bodo presojali, kako uspešna je bila ta vlada. Mi smo tukaj, da ponujamo alternative za naprej.

Ne verjamem. Bil sem popolnoma jasen in mislim, da je vsem razumljivo – če bo v desnosredinski vladi gospod Janša, ki bo vodil to vlado, potem nas tam ne more biti. In tudi v sodelovanju z SDS-om ne moremo biti. Potem pa zelo malo ostane na izbiro.

Da. Dve stvari. Nihče ne more in ne sme biti nad zakoni v naši državi. Če je nekdo dokazano storil nekaj narobe – tukaj sicer še teče postopek na sodišču – ampak KPK je svoje povedal in zame je to popolnoma merodajno. Če samo spomnim, imeli smo tudi ljubljanskega župana, ki je šel po isti poti in zadevo izpodbijal celo na Evropskem sodišču za človekove pravice, a je to na koncu ugotovilo, da je imel KPK prav. Torej očitno je KPK neka neodvisna institucija, ki ve, kaj dela, in jaz ji zaupam. Tukaj je šla zadeva čez in zame je tukaj rdeča linija. In moje drugo stališče – gre za spoštovanje pravne države. Gre za to, ali kot nosilec oblasti – ko si še bolj izpostavljen in bolj odgovoren – spoštuješ zakonodajo, ki si jo pravzaprav sokreiral in jo moraš ščititi. To sta dve stvari, ki jih enostavno ne morem spregledati. Verjamem pa, da lahko Gibanje Svoboda ali levosredinski pol, v kolikor bo sestavljal vlado, brez dvoma najde še kakšno drugo ime, kot je gospod Golob.

Absolutno.

Da. Brez razprave.

Brez drobnega tiska. Nosilci oblasti moramo biti vzor v naši državi. In če se ti to zgodi, prostora za manipulacijo in iskanje izgovorov ne vidim. In še ena stvar. V kolikor se to podre, potem vsem v državi sporočaš, da pravzaprav za ene velja eno, za druge pa drugo. Osebno menim, da mora biti za nosilce oblasti, ki smo izpostavljeni, standard še bolj strog. In če lahko spregledamo nekomu kar tako, prav nosilcem oblasti ne. V resnici sem bil presenečen, ko je do tega prišlo. Ko si na neki funkciji in imaš v kabinetu take in drugačne ljudi okrog sebe, ti znajo verjetno tudi svetovati, kje je neka meja, kaj smeš in česa ne smeš. Nekako mi je nenavadno, da se je to zgodilo aktualnemu premierju.

Protikorupcijsko komisijo bi okrepil, ker mislim, da je treba več delati na preprečevanju. Mi se s korupcijo trenutno spopadamo retroaktivno. Torej nekaj se zgodi, potem iščemo razloge, kdo je za kaj kriv in na koncu vemo, kako se konča. Verjetno veste, da je naša stranka pripravila cel sveženj zakonodaje. Dopolniti moramo preventivo, zato predlagamo protikorupcijskega pooblaščenca. Da se še preden pride do objave javnega razpisa, do tega, da bi lahko nekdo nekaj zmanipuliral, prižge rdeča luč in se ta stvar prepreči. Nekateri mi rečejo: To nekaj stane. Res je, ampak če ne bomo vložili denarja v nekaj, s čimer bi preprečili prelivanje 3 do 3,5 milijarde evrov letno, potem je vse skupaj brezveze. KPK mora biti še bolj opolnomočena. Hkrati pa moramo zgraditi sistem NUKOKA, Nacionalnega urada za preprečevanje korupcije in organiziranega kriminala, ker ne želimo, da politika vleče niti in upravlja s tem uradom. To mora biti izven sistema politike, strokovno dovolj močan. In kar je najpomembnejše – ne samo pregon, želeli bi si, da so kazni bistveno bistveno višje, da ne rečem drakonske. Torej ljudje, ki utajijo davke, ki škodijo vsem nam, ker namreč tisti, ki ne plača davkov, skriva premoženje in podobno, dela škodo vsem nam – iz tega ne bomo mogli imeti štipendij, pokojnin, zastonj šolstva, dostopnega zdravstva ... – ta oseba mora biti strogo kaznovana. Torej dvig kaznovalne politike na tem področju.

Zato, ker eden hrani drugega, eden osmisluje drugega. Mogoče bom zdaj malo grob. Če pogledamo vsebino, je najlažje vse skupaj zamegliti s tem, da se ne poglobiš v vprašanja vodenja države na način, da ves čas iščeš nekega sovražnika in nasprotnika. To se v Sloveniji dogaja že nekaj časa. Namesto, da bi se pogovarjali o zelo pomembnih vsebinskih vprašanjih – treba bo, na primer, davčno razbremeniti delo, sicer ne bomo več konkurenčni. Na drugi strani bo treba nekaj storiti glede korupcije, kjer se tudi nič ne zgodi. Zdi se mi, da smo že dolgo časa ujetniki ideoloških bojev, kjer vsebinskih vprašanj pravzaprav ne naslavljamo. Zdravstvo je podobna zgodba. Vsi govorimo, kako je treba nekaj rešiti v zdravstvu, pa sem ravno danes bral o podaljševanju vseh čakalnih dob. Nehajmo s tem in se začnimo ukvarjati z vsebino. Je pa prikladno, če je vsebina šibka ali je ni, potem s prstom kazati na drugega. Ustanavljati komisije, ki preiskujejo ne vem koga, ter se ne ukvarjati z aktualnimi temami in s prihodnostjo naše države.

Moram reči, da pri gospodu Golobu zaznam določene nianse, ki jih lahko pripisujemo tudi delovanju gospoda Janše. Precej smo se naposlušali o t. i. osvobajanju medijev, o transparentnem delovanju financiranja političnih strank in še čem, pa zdaj vidimo, da so stvari čisto drugačne. Konec koncev tudi spoštovanje neodvisnih institucij. Levi spekter je bil vedno kristalno jasen, da je treba neodvisne institucije spoštovati. Ko je nekdo drug te institucije imenoval krivosodje, smo vsi na levi govorili, da je to nedopustno. Potem pa se zgodi, da nekdo s tega pola mirno relativizira delovanje druge neodvisne institucije, kot je protikorupcijska komisija. Če so gospod Golob, parlament ali stranka Svoboda menili, da KPK nima dovolj jasne pravne podlage za delovanje, ali da bi morala biti spremenjena ... gospe in gospodje imajo večino v parlamentu in bi to lahko storili. Dokler pa velja določen pravni red, ga je treba spoštovati, mi je res žal. In to relativiziranje dejansko kaže, da so se nekatere prakse, ki smo jih zavračali, kar malo udomačile tudi na levem delu. Zato potrebujemo Prerod levega dela.

Dobro vprašanje. Težko odgovorim, ampak bom poskusil takole: če bi mi katera res bila zelo blizu, potem ne bi ustanovil stranke Prerod. Tako sem jo pa ustanovil. Mislim, da so si nekateri programi strank sicer podobni, žal pa skozi delovanje teh strank ugotavljam, da ko pride do implementacije zapovedanega, obljubljenega, če želite, imamo pa velike težave. Zato smo tudi ustanovili svojo stranko – ker v nekatera načela in vrednote verjamemo in bomo na njih – upam, da – obstali ali pa ne obstali.

Nazadnje sem volil za NSi.

Dva razloga sta. Prvi je ta, da je vladni trojček zdaj štiri leta delal in je prav, da svoje delo preveri neodvisno od vmešavanja neparlamentarnih strank in strank, ki niso prispevale k trenutnemu stanju. Mislim, da je prav, da ljudje lahko delo vlade avtonomno presodijo in da se nihče od nas ne meša zraven. Drugi razlog – že uvodoma sem povedal, da smo bili ustanovljeni kot alternativa temu, kar gledamo. Ne predstavljam si, kako bi lahko bil alternativa in hkrati podpiral določene rešitve, ki so bile v zadnjih štirih letih sprejete in se sam z njim ne strinjam. Torej bi šlo za popolnoma neiskreno stanje na moji strani. Tretji razlog pa je moja želja, da bi volivke in volivci imeli čim bolj jasno sliko, koga podpreti ali koga ne. Mešanje dveh, treh strank – bom se izrazil mogoče malo neposredno – želel bi si, da bi ljudje imeli možnost izbrati med dobrim vinom in dobro vodo, ne pa da jim ves čas ponujamo špricer. Špricer bo nastal po volitvah, ko bomo imeli koalicijo. Morali bomo najti nek način sobivanja. Ampak, za božjo voljo, naj volivci izberejo tisto, kar mislijo, da je prav. Mešanje pred tem se mi zdi pravzaprav zavajanje volivk in volivcev.

(smeh) Ja, res je. Naj razložim ozadje. Gospod Logar mislim, da dopustuje v Novem Vinodolskem in vsako poletje se tje odpravi s kolesom. In tako je bilo tudi 2024, 2025, ne vem točno, katerega leta. Pripeljal se je mimo s kolesom in me poklical, če sem doma, da bi se ustavil. V osnovi sem gostoljuben človek, zakaj bi rekel ne? In tako se je zgodilo. Ustavil se je, dejansko sem mu ponudil radler in iz tega je nastala cela zgodba o t. i. radler koaliciji. Daleč od tega. Pri nas doma na balkonu sva se usedla in se pogovarjala. On je takrat že bil odločen oziroma mislim, da je politično celo že deloval, jaz še ne. Pogovor je tekel bolj o tem, ali se bom tudi sam politično angažiral ali ne, ker takrat stranke še nisem imel in tudi odločitve še nisem sprejel. In to je bilo tudi vse. O kakršnemkoli kovanju nekih koalicijskih odnosov in večstrankarskem sodelovanju ni potekala nobena beseda. Šlo je za, jaz bi temu rekel neke vrste napol vljudnostni, malo po domače pobalinski obisk. Nič narobe, ampak tukaj ni bilo nobenega, vsaj jaz tega nisem tako razumel, političnega ozadja ali sporočila. Oba sva politično aktivna, imava pa seveda na mnoga vprašanja drugačen pogled.

On je slikal selfija! Ko je bil pri meni, je rekel: Ali lahko enega selfija naredimo? In ga tudi takoj objavil. Takrat sem bil kar malo jezen, iskreno povem. Prvič, on je bil na mojem domu. Če spremljate moj Facebook, veste, da nikoli ne objavljam fotografij svojih družinskih članov in svojega doma, ker se mi zdi, da to pač ne sodi v politiko. In to sem mu tudi povedal. Rekel sem mu: Lahko bi mi povedal, da boš to objavil na svojem portalu. Jaz nisem objavil. In če bi me vprašal, bi te prosil, da tega ne storiš. Še enkrat poudarjam – svoje zasebnosti in družinskih vsebin nikoli ne bom delil z javnostjo. Ker za neke funkcije v politiki kandidiram jaz in ne moja družina.

Res je, ni naključij. In res se je sprožil cel vihar in nastala je zgodba, katere absolutno nisem avtor in ki je tudi nisem v ničemer podpiral.

Ko kreneš na to pot, iščeš nasvete pri različnih ljudeh. Osebno menim, da smo, ko smo štartali politični projekt, začeli mogoče zelo navdihujoče oziroma preprosto. Vmes so se stvari spremenile, nekateri so se oddaljili od našega projekta in to povsem spoštujem. Mogoče so nekateri na začetku to začutili tudi malo oportunistično, da se bo nekomu nekaj splačalo, saj so bili ratingi takrat drugačni kot danes. Ampak, kot rečeno, stvari so se vmes spremenile. Ljudje, s katerimi danes delam, iskreno verjamejo v naš projekt in nimajo nobenih osebnih pričakovanj.

Že dolgo nazaj sem bil mnenja, da so bile storjene nekatere poteze, ki jih jaz kot župan ne bi nikoli naredil. Začenši s tistim pismom podpore (Aleksandru Vučiću, op. a.). To so stvari, ki so mi res tuje in jih zavračam. Mene v to ne bi nihče nikoli prepričal. In potem to utemeljuješ na način Jaz sem župan v delovnem času, pa potem ... To ne obstaja! 14 let sem bil župan, župan si vsako minuto. Kamor greš, si predstavnik vseh tvojih občank in občanov. In mislim, da nikoli nimaš mandata, da v imenu svojih ljudi, torej občank in občanov, storiš tak korak. Jaz tega nikoli ne bi naredil. Poleg tega vsi vemo, kakšen režim je v Srbiji in podpirati tak režim se mi zdi popolnoma zgrešeno. Kot poročevalec za Srbijo v Evropskem parlamentu sem prestrašen nad tem, kaj vse se dogaja v Srbiji z vidika demokracije, človekovih pravic, svobode medijev ... Ni naključje, da je Evropska komisija sprejela odločitev t. i. pogojevanja nadaljnje podpore Srbiji na evropski poti. Ker Srbija na temeljnih demokratičnih karakteristikah nazaduje. Osebno torej menim, da je bila storjena velika napaka. Tudi, če je njegov prijatelj, bi mu to lahko izražal na drugačen način. Ampak jaz bi šel tukaj drugače, jaz takih ljudi ponavadi nimam za prijatelje. Kar se pa tiče njegovega povezovanja z menoj – midva nimava nobenih povezav, absolutno nobenih. Že tudi kot župana sva bila drugačna. Moj način vodenja občine je bil drugačen, ne deliva si nekaterih pogledov na opravljanje funkcije. Ampak prepuščam drugim, kako to počno. On ima svojo svojo občino, kjer ga bodo volili ali ne, jaz pa svojo. Sva si pa v tem delu res zelo narazen.

Kolegice in kolege župane sem takrat prosil, naj mi, če želijo, v tem delu pomagajo. Nagovoril sem jih s funkcije župana in to ni bila nobena skrivnost, nikogar nisem silil v nič. Sem pa zelo jasno povedal – ena od mojih temeljnih vrednot in načel za kandidaturo za evropskega poslanca, je bila, da na področju kohezijske politike, kjer sem danes tudi član tega odbora in vodja pogajalske skupine, naredimo maksimum, da bo denarja za kohezijsko politiko več, kot ga je bilo. Danes ugotavljamo, da ga bo lahko bistveno manj. To je bil moj vzvod, da sem jih probal nagovoriti. Šlo je za interese lokalnih skupnosti v Republiki Sloveniji. Ljudje se takrat pač niso odzvali, to verjetno veste. Nobene zamere, tudi nikogar nisem na ta način izpostavljal. Šlo je za vsebinsko vprašanje, ne pa za ideološko ali kakršnokoli drugo.

Drži, mojo osebno kandidaturo. Ampak kot rečeno, ta kandidatura danes bo zagotovila poenostavitev kohezijske politike. In marsikdo od teh županov bo, kljub temu, da me ni podprl, imel od tega tudi koristi.

Zdaj pa to res razčistimo. Od 20 tisoč evrov je bil problematičen samo en račun. Ko smo vodili kampanjo predsedniških volitev, smo na volilne rezultate čakali v Opera baru v Ljubljani. Ta račun smo prijavili kot strošek volilne kampanije, ker se je dogajalo na volilni dan. Računsko sodišče pa je ocenilo, da se je zgodil po zaključku volilne kampanje. Njihova razlaga je bila, da računa ne moremo uveljavljati, ker se volilna kampanja zaključuje z volilnim molkom, to je v petek ob polnoči. Dogodek je bil pa v nedeljo. In to je bila edina stvar, ki smo jo imeli z računskim sodiščem. Danes lahko to kadarkoli dokažem, saj sem kampanjo, kot sem že povedal, v celoti plačal sam. Tukaj je bil torej izdan pridržek. Šel sem na računsko sodišče, pogovorili smo se in zadevo zaprli, nobene izrečene globe ni bilo. Samo pridržek, da je bilo to narobe storjeno. In je res bilo. Veste, takrat je moj štab vodilo pet ljudi. Tri so še danes z mano in teh stvari resnično nismo poznali. Ampak bili smo minimalni štab in v primerjavi z drugimi kandidati smo porabili zelo malo denarja. Za njimi so stale politične stranke, ki imajo tudi svetovalce, nam ni pomagal nihče. Bili smo politični naturščiki, če želite. To je bila edina stvar. Trdim, da smo transparentni, da tudi danes delujemo transparentno. Tudi v štirinajstih letih županovanja ni bilo nikoli dileme, da bi jaz kaj poneveril, vzel, skril, kradel, zlorabil in tako naprej. 

No, ta isti Politico smo potem tudi mi povprašali in sami so ugotovili, da gre za zneske čez 5.000 evrov bruto. Jaz nisem zaslužil toliko, zaslužil sem 3.826 evrov za celo leto. Odpredavam točno 30 ur v letu, se pravi eno uro na teden, še manj. Zakaj? Ker me je FDV, matična fakulteta, prosila, da dva predmeta, katerih nosilec sem zaradi strokovnih referenc, še vedno opravljam ter na ta način prispevam k fakulteti. Šlo je za zelo majhen znesek, ki je izplačan na avtorsko pogodbo. Nimam nobenega s.p.-ja, nobenega d.o.o.-ja, popolnoma transparentno. Samo tukaj je bil "catch". Ko smo pojasnili Politicu, za kaj gre, so se takoj opravičili in zadeva je bila zaključena. Šlo je torej za nek nesporazum. Za zelo majhen znesek, ki ga lahko kadarkoli pogledate. Mojo pogodbo sem tudi posredoval medijem. Ničesar ne skrivam, vsi veste, da učim in tega ne delam na s. p., kjer bi se izognil davčnim obremenitvam, ampak na avtorsko pogodbo, kjer od tega denarja na koncu dobim skorajda polovico. 

Bomo videli. Pogodba za to leto se mi izteče 30. septembra, ko se konča akademsko leto. Kaj bo s prvim oktobrom, kaj se bo vmes zgodilo, bomo videli. Še enkrat – ne gre za neko pridobitveno dejavnost, ampak za delo z mladimi ljudmi in z mojim osebnim poklicem. Moja obremenitev je ena ura na teden. Praviloma naredimo na način blok ur ob petkih, ko pridem domov, imam potem štiri ure. Tako v enem srečanju opravim obveznosti za cel mesec.

Pri financah bi se osredotočil na tri ukrepe. Ukrep številka ena je res takoj sprejeti zakon, s katerim lahko začnemo vojno s korupcijo. Materijo imamo pripravljeno in bi si želeli, da se takoj prelije v zakonsko podlago. Drugič, nujno se je treba pogovoriti o razbremenitvi dela, ker postajamo nekonkurenčni. Če se to ne bo zgodilo, se nam bo še naprej dogajalo odhajanje mladih. Preden me vprašate, od kod denar – če bi imeli korupcijo "porihtano" vsaj malo, govorimo o 3.500 milijonih – to je znesek, ki ga je objavila KPK. Če to spustimo samo skozi davčno blagajno, je to 700 milijonov prilivov v naš proračun. Če ga spustimo še skozi prispevke za pokojninsko in zdravstveno blagajno, je novih približno 300 milijonov evrov. Milijardo evrov bi torej lahko bili prilivi, s čimer bi se lahko odpovedali nekaterim prihodkom iz naziva obdavčitve dela. Če gospodarstvo ne bo uspešno in ga bomo samo obremenjevali, ne bomo rešili naših odhodkov. Ne bomo mogli ubiti gospodarstva, da bomo lahko realizirali odhodke. Drugi del tega istega vprašanja je – razbremenimo delo, spopadimo se s korupcijo in naredimo prevetritev pri porabi in trošenju proračunskega denarja. Res smo močno povečali porabo in mislim, da so tukaj nekaj rezerve. Tretja stvar je lex specialis za zdravstvo. Gre za področje upravljanja javnih zavodov. Ljubljanski UKC, na primer, ki zaposluje mislim da 8000 ljudi, se upravlja po isti zakonodaji kot Pokrajinski muzej v Kočevju. Je to realno stanje? Jaz trdim, da ne. Tako velik kompleks potrebuje drugačen način vodenja in mi predlagamo, da se ta vszpostavi skozi nadzorne svete, da bomo dobili kredibilne, strokovno referenčne ljudi, ki bodo opora direktorju pri vodenju bolnišnic, ne pa primer politične nastavitve, ki po moji oceni niso ravno opora vodenju te bolnišnice. Ljudje, ki odhajajo iz javnega sistema, ne odhajajo samo zaradi tega, ker so slabo plačani. Odhajajo tudi zaradi pogojev dela, odnosov in to se da lahko urediti tudi skozi vodenje. Mislim, da je tukaj velika rezerva in da potrebujemo hiter lex specialis, da bodo bolnišnice in zdravstveni domovi upravljani bolj učinkovito. Zadnja stvar znotraj lex specialis je, da morajo biti zdravniki znotraj javnih sistemov za nad-delo bolje nagrajeni. Če želijo delati več, naj tudi delajo več in naj bodo temu primerno tudi plačani. Tukaj bo odpravljen velik problem prehajanja v zasebni del, na katerega danes lahko vsi opozorimo.

Absolutno. Zdravniki in zdravnice so zelo izobraženi ljudje, to je izjemno mobilna in iskana delovna sila. Iti v vojno in v prepovedovanje se mi zdi absolutno podcenjujoč odnos. Danes imate na nek način boj med javnim in zasebnim. Javni sektor se bori z gospodarstvom. Zakaj? Oboje potrebujemo. Gospodarstvo potrebuje javni sektor in javni sektor potrebuje gospodarstvo, ki živi od njega. Mi tukaj vodimo ideološki boj. Brezveze. Naprej – ko se pogovarjamo o medgeneracijskih odnosih, imamo mlade in stare. Oboje potrebujemo in za oboje je treba poskrbeti. Ko se pogovarjamo o drugih odnosih v vladi, se ves čas zdi, da smo konfliktnem stanju. Vlada mora biti toliko sposobna, da zna stvari pripeljati do kompromisov mimo konfliktov. Konflikt narediti ni tako težko, bistveno težje je upravljati zapletene sisteme mimo konfliktov. Tukaj vidim, da je žal še veliko prostora za izboljšavo. In tukaj je izkušnja, ki jo imam jaz osebno iz Evropskega parlamenta. Veste, koliko serij pogajanj moram opraviti, da pridem na koncu do izglasovanja, recimo moje poenostavitve kohezijske politike? Mi smo morali skupaj sedeti do 30 ur, da smo se poenotili, ampak na koncu smo prišli do kompromisa. Neke veščine moraš imeti v politiki, če se hočeš iti politiko. Ne more biti samo po tvoje.

Šutarjev zakon je problematičen, a počakajmo, kaj bo o njem povedalo ustavno sodišče. Stališče moje stranke je, da ne potrebujemo non-stop novih zakonov. Potrebujemo izvajanje obstoječih. Trdim, da naša zakonodaja danes niti ni tako slaba, pademo pa vedno znova potem, ko je treba to zakonodajo izpeljati. Šutarjev zakon je skrajno mejen, ker posega v marsikatere pravice državljana. Jaz nimam problema posegati vanje, ampak preden se lotimo raznih popravkov, moramo premisliti o posledicah. Nisem prepričan, da so tukaj premislili. Šutarjev zakon je bil sprejet, žal, na primeru uboja ene osebe. Že poimenovanje se mi zdi zelo neposrečeno. Recimo primer vstopanja v romsko naselje v času streljanja – to je reševala zakonodaja, ki smo jo imeli že prej, pa se to ni zgodilo. Ker so policistke in policisti rekli: Mi lahko naredimo določeno potezo, potrebujemo pa potem zaslombo v našem sistemu, da se ne bomo, potem, ko bomo to izpeljali, zagovarjali, kaj smo naredili. In tukaj imamo težave.

Podobno je tudi pri delovno-pravni zakonodaji. Sprejeli smo štempljanje, naredili ogromno nekih problemov, Marinblu pa še vedno posluje. Rajši bi videl, da zakon dosledno izvajamo in šele potem pogledamo, kaj kje manjka in popravljamo. Produciranje zakonodaje se mi zdi res pretirano. Zasledil sem podatek, mislim da v letu 2014, je bila večina zakonov sprejetih po nujnem postopku. To je zelo slabo, ker potem ni prave razprave, ni premišljenega sprejemanja zakonodaje. In potem se zaletimo, sprejmemo zakonodajo in se sprašujemo, kaj se bo zgodilo, če bo Šutarjev zakon padel na ustavnem sodišču. Veste, koliko problemov in škod bo nastalo, ko bo treba vse popraviti nazaj? Potrebujemo preudarno, premišljeno politiko, manj norenja in več premišljenega delovanja.

Nikakor ne. Mislim, da smo naredili ogromno. Lahko naštejem veliko primerov ali pa enega fantastičnega, ki ga nihče ni hotel uporabiti. Verjetno ni nobena skrivnost, da so nam bili Romi dolžni skozi različne stvari, kot je neplačevanje komunali, neplačevanje vode, neplačevanje odvoza smeti in tako naprej. Neplačevanje najema zemljišč so bili dolžni tudi občini Kočevje, ampak mi zaradi tega nismo spremenili zakonodaje. Veste, kaj smo naredili? Usedli smo se v centru za socialno delo in se dogovorili – če hoče oseba dobiti enkratno socialno denarno pomoč in do nje je upravičena, smo rekli: poglejte, vi imate terjatve do nas. Dobili boste pomoč, ampak iz tega bomo pa vzeli toliko, da boste poravnali svoje obveznosti do nas. Terjatev smo imeli čez 300 tisoč evrov. Ko sem odhajal, jih je bilo mogoče za 15 tisoč. Torej smo že skozi obstoječo zakonodajo rešili ta problem v enem delu. Država bi verjetno tudi lahko kaj rešila znotraj obstoječe zakonodaje, pa se tega ni lotila. Zakaj nisem bil glasen? Zakaj nisem mahal z zastavami in skakal? Ker je bil to izjemno tragičen dogodek. In ker se mi zdi vodenje politike na tako tragičnih primerih sprevrženo. Jasno sem zapisal, kaj si mislim o tem, to se tudi vidi na Facebooku. Želel sem si, da tega problema ne bi reševali skozi viharno spreminjanje zakonodaje, ampak skozi obstoječo zakonodajo.

Takrat sem bil sam pobudnik štirih sprememb zakonov. Ta ista vlada, ki je sprejela Šutarjev zakon, in isti poslanci, ki so tako vehementno razlagali, kako ga potrebujemo, so se mi v državnem zboru smejali in to lahko vidite na posnetkih. Takrat smo dali popravke na področju socialnih transferjev, t. i. županove predloge, ki smo jih zbrali od vseh enajstih občin. Če bi takrat spremenili, samo popravili zakonodajo, brez novega Šutarjevega zakona, bi lahko veliko stvari rešili. Potem se je pa vse to pozabilo. Ko smo predlagali, da bi izplačilo otroških dodatkov pogojevalo s tem, da otrok dejansko sedi v šoli – ne, da bi mu denar vzeli, samo prekvalificirali bi ga v materijo, je Levica rekla, da je to poseganje v najbolj človeško dostojanstvo. Ta ista stranka, ki je zdaj podprla Šutarjev zakon oziroma sodelovala pri njem, mi je rekla, kaj se gremo in kako napadamo ljudi. Danes imamo pa bistveno hujši zakon, s katerim pa da ni nič narobe.

Ne (smeh). Orožni list sem pridobil že kar nekaj časa nazaj in sem tudi opravil šolo za rezervne častnike v Slovenski vojski. Delam na obramboslovju in zdi se mi, da moram biti podučen, če hočem svojim študentom predavati na primer zunanjo in notranjo balistiko. Imam tudi pištolo in vse to sem pridobil po legalnih poteh. Je bil pa še en razlog za to. Oče, ki je bil vse življenje lovec, ima doma tri puške, pridobljene seveda skozi orožne liste. Star je 88 let in to orožje bi moral jaz, skladno z zakonom, dati na uničenje, če sam ne bi imel orožnega lista. Ker pa ga imam, lahko to njegovo orožje, ki je na nek način res posebno, ker si ga je sam kupil in ga dal še v Borovljah izdelati, zdaj jaz prevzamem kot dedič. Imam popolnoma jasen odnos do orožja in absolutno nikoli nisem pozival k nobenemu militarizmu. Obratno, trdim, da smo vsi, ki smo v obrambnem sistemu ali ki se malo razumemo na ta sistem, pravzaprav mirovniki. Vojak bo mirovnik, ker bo on prvi, ki bo moral prevzeti tveganje lastnega življenja na frontni črti. Govoriti, da so vojaki danes militaristi, ni nobena osnova. Osnova je, da politika zaradi paničnega ravnanja in neiskanja pravih rešitev poziva k temu. Sem proti takim pozivom.

Mi bomo delali naprej, ker smo prepričani, da vrednote in programske vsebine, ki jih zagovarjamo, v Republiki Sloveniji potrebujemo. Aktivni bomo že jeseni na lokalnih volitvah, kjer bomo posameznim listam poskušali pomagati tam, kjer lahko, da bi bile tudi te uspešne. Prepričan sem, da tudi če zdaj zaradi različnih okoliščin ne bomo nagrajeni tako, kot bi si želeli, bo naš čas prišel. Pa na naslednjih volitvah.

Tega vam pa ne morem odgovoriti, ker smo si postavili določena pričakovanja. Če ta pričakovanja ne bodo izpolnjena, mora vodja – tako, kot se v politiki spodobi, prevzeti odgovornost in se pogovoriti s stranko, ali še obstaja zaupanje vanj in način njegovega vodenja. Oni mi bodo povedali, ali bom še lahko nadaljeval z vodenjem stranke glede na volilni rezultat ali ne. Če ne, pabom vzel tisto, kar sem vam prej povedal – razumel bom, da sem zamenljiv, da mogoče nisem prava oseba na pravi poziciji in bom mirno odšel. Ampak o tem bo moral odločati organ stranke.

Če nisem izvoljen, potem seveda opravljam naloge in delo tam, kamor sem bil izbran.

Hvala.