Med Natom in evropsko avtonomijo: kaj bi Sloveniji zagotovilo varnost?

Stranke Gibanje Svoboda, SDS, SD, NSi, Levica (ki se na volitve podaja v zavezništvu z Vesno), Prerod, Pirati, Demokrati in Resnica smo povprašali o njihovem odnosu do zavezništva Nato, ideje o skupni evropski vojski ter vprašanju, koliko sredstev naj Slovenija nameni za obrambo. Zanimalo nas je tudi, ali bi podprle obvezni vojaški rok in kako bi izpopolnile kadrovske vrzeli v Slovenski vojski.

Medtem ko večina strank podpira nadaljnje članstvo Slovenije v Natu in poudarja legitimnost odločitve z referenduma leta 2003, se Levica z Vesno zavzema za izstop Slovenije iz zavezništva in razpis referenduma na to temo. Da se o tem ne bi odločali sami, pač pa bi znova preverili voljo ljudstva na referendumu, pravijo tudi v Resnici.

Za majhno državo so zavezništva eksistencialna nuja, poudarjajo v stranki Vladimirja Prebiliča Prerod, hkrati pa opozarjajo na spremenjene geopolitične razmere. "NATO bo zaradi ravnanja ZDA verjetno počasi zdrsnil na stranski tir. Zavezništvo, kjer ti zaveznik grozi z odvzemom ozemlja, ni več zavezništvo. Moramo graditi vzporedni evropski sistem, ki bo zagotavljal našo varnost neodvisno od njega. Ne kot konkurenco, ampak kot nujno varnostno hrbtenico," opozarjajo.

Prav vprašanje zaupanja v dolgoročno stabilnost zavezništva odpira širšo razpravo o prihodnosti evropske obrambe.

Ideja o t. i. evropski vojski – bodisi kot samostojni obrambni sili bodisi kot okrepljenem evropskem stebru znotraj Nata – odpira vprašanje, kako naj Evropa v prihodnje skrbi za svojo varnost. Nekatere politične stranke jo vidijo kot nujen korak k večji strateški avtonomiji Evropske unije, druge kot dolgoročno vizijo, za katero politični pogoji še niso dozoreli, ena od strank pa opozarja na tveganja centralizacije in izgubo demokratičnega nadzora. Ob tem se odpira tudi vprašanje, kakšna bi bila v takšni strukturi vloga Slovenije.

V Gibanju Svoboda Roberta Goloba se strinjajo, da so se ideje o evropski vojski okrepile zaradi spremenjenih geopolitičnih razmer in potrebe po manjši odvisnosti od ZDA, vendar opozarjajo, da bi bilo soglasje vseh 27 članic težko doseči. "Evropa se lahko brani le s skupnimi obrambnimi silami v okviru projekta evropske obrambe," menijo.

Socialni demokrati podpirajo ambicioznejše evropske integracije, vključno z okrepljenim obrambnim in vojaškim sodelovanjem. "Pravzaprav gre v luči aktualne varnostne situacije v svetu za nujen korak. Varnostni izzivi današnjega časa – od geopolitičnih napetosti do hibridnih groženj – namreč presegajo zmožnosti posameznih držav članic," opozarjajo. Skupno delovanje po njihovem mnenju pomeni večjo učinkovitost, manj podvajanja zmogljivosti in večjo strateško avtonomijo, hkrati pa več demokratičnega nadzora nad uporabo sile. Ob tem je pomembna nujnost soglasja vseh članic in spoštovanja njihove enakovrednosti.

Demokrati Anžeta Logarja skupno evropsko vojsko podpirajo, "če je ta profesionalno zasnovana, ob poudarku na interoperabilnosti in sposobnosti Slovenije za samostojno ter zavezniško delovanje."

Pirati se zavzemajo za oblikovanje skupne evropske vojske, ki bo zmožna samostojno zagotavljati varnost na evropskem kontinentu. "Slovenija ima uspešne zgodbe na področju obrambe, predvsem v sferi informacijskih rešitev, zato je naša vloga na tem področju ter na področju kibernetske obrambe lahko izjemno pomembna," menijo.

NSi zagovarja skupno evropsko obrambno unijo v okviru načrta za ponovno oboroževanje Evrope ter evropsko vojsko razume kot pot do strateške avtonomije in trajnega miru.

V Prerodu podpirajo visoko avtonomne evropske obrambne zmogljivosti po modelu evropskega stebra znotraj Nata, vendar ocenjujejo, da pogoji za evropsko vojsko še niso izpolnjeni in da gre trenutno bolj za vizijo kot realno možnost. Če bi do tega prišlo, bi Slovenija prispevala svoj delež, kot je predvideno v okviru Nata.

V SDS zagovarjajo bistveno krepitev obrambne moči držav članic EU ter povezovanje zmogljivosti na področju razvoja orožja, kibernetske varnosti in civilne zaščite.

V Levici menijo, da mora Evropa v nestabilnih geopolitičnih razmerah prevzeti več odgovornosti za lastno varnost, zato zagovarjajo umik EU iz Nata in boljšo koordinacijo obrambe na evropski ravni. Vloga Slovenije bi bila po njihovem mnenju sorazmerna njenim zmožnostim ter usmerjena v mirovne operacije, civilno zaščito, humanitarne naloge in obrambo ozemlja, ne pa v ofenzivne operacije zunaj Evrope.

Resnica Zorana Stevanovića je tako edina stranka, ki evropski vojski nasprotuje, saj jo razume kot centralizacijo, dodatne stroške in tveganje za vpletanje v tuje konflikte brez demokratičnega nadzora. Ob tem menijo, da je treba to možnost preučiti v primeru razpada Nata; o morebitni sistemski rešitvi, kot je evropski Nato, pa bi odločali skladno s širšim konsenzom državljanov.

Vse stranke podpirajo sodelovanje slovenskih vojakov v mednarodnih misijah, a pod določenimi pogoji.

V Levici in Vesni poudarjajo, da mora sodelovanje temeljiti na spoštovanju mednarodnega prava in imeti mandat OZN, prednost pa dajejo mirovnim, stabilizacijskim in humanitarnim nalogam. Ne podpirajo sodelovanja v operacijah brez jasnega mandata OZN ali v geopolitičnih zaostrovanjih. Podobno tudi v Prerodu sodelovanje podpirajo le z mandatom OZN ter v okviru kolektivne obrambe Nata in misij EU.

Socialni demokrati podpirajo sodelovanje naših pripadnikov v vseh aktivnostih, ki krepijo mir in stabilnost v svetu. "Nikakor pa ne podpiramo sodelovanja v agitatorskih intervencijah brez jasnega mandata VS OZN."

Podpiramo, pravijo tudi Pirati, a le pod pogojem, da je namen teh misij stabilizacija razmer na kriznih žariščih in zagotavljanje dolgoročnega miru ter obnove od vojne prizadetih območij, kot je Gaza.

Tudi Demokrati poudarjajo nujnost mandata mednarodnih organizacij, jasnih političnih ciljev in najvišje stopnje varnosti za slovenske vojake. Strinjajo se tudi v SDS.

NSi pod vodstvom Jerneja Vrtovca izpostavlja dolgoletne izkušnje Slovenske vojske v mednarodnih operacijah, kjer so bili za svoje delo velikokrat nagrajeni in pohvaljeni. Njihovo nadaljnje sodelovanje podpirajo predvsem z nadaljnjim zagotavljanjem miru na Balkanu in vzhodnem krilu zavezništva.

Tudi v Svobodi poudarjajo, da Slovenija že desetletja dejavno sodeluje v mednarodnih operacijah in misijah na podlagi mandata OZN, odločitev Nata in EU ter nacionalnih postopkov. Tako bo tudi v prihodnje, napovedujejo.

V Resnici sodelovanje podpirajo izključno v podporo miru in ob zagotovljeni varnosti pripadnikov, pri čemer menijo, da morajo aktivnosti izhajati iz slovenskih interesov in zmogljivosti.

Vloga Slovenije v mednarodnem okolju je tesno povezana tudi z vprašanjem, koliko sredstev je država pripravljena nameniti za obrambo. Medtem ko del političnega prostora podpira doseganje 2 odstotkov BDP za obrambo in postopni dvig na 3 odstotke do leta 2030 kot izpolnjevanje mednarodnih zavez in krepitev verodostojnosti države, pa drugi del opozarja na fiskalne omejitve ter poudarja širše razumevanje varnosti.

V Svobodi vztrajajo pri že sprejeti resoluciji o razvoju in opremljanju Slovenske vojske do leta 2040, ki predvideva dvig izdatkov na 3 odstotke BDP do leta 2030, ob zagotovilu, da povečanje ne bo šlo na račun pravic ranljivih skupin.

Enako stališče zagovarjajo v SDS, NSi in Demokratih Anžeta Logarja, kjer poudarjajo, da mora Slovenija kot kredibilna članica Nata spoštovati dane zaveze, vlaganja v obrambo pa vidijo tudi kot pomembna za gospodarstvo. "Danes, ko so razmere v svetu zelo zaostrene, si država, ki ne jemlje resno lastne varnosti, ne more obetati, da jo bodo resno jemali drugi. Vlaganja v obrambo in gospodarstvo so ključna za slovensko gospodarstvo, zlasti v času recesije, zmanjševanje sredstev bi bilo s tega vidika tvegano," pravijo slednji.

Strinjajo se tudi v piratski stranki, a le ob pogoju, da je dvig sredstev rezultat vlaganj v kibernetsko obrambo in da gre en odstotek za širši koncept obrambe (varnost pred naravnimi in drugimi nesrečami).

V Prerodu podpirajo dvig do 2,5 odstotka BDP, medtem ko se jim triodstotni dvig v tako kratkem času zdi fiskalno neizvedljiv ne samo za Slovenijo, ampak tudi za velik del evropskih držav. "Prav tako po takem dvigu tudi ni potrebe, saj so samo države EU leta 2024 (pri 1,5 % BDP) za obrambo namenile skupaj 349 milijard EUR, pri 2,5 % BDP je to preko 580 milijard in pri 3 % BDP je to preko 700 milijard EU. Ocenjujemo, da je 2,5 % BDP za obrambo Evrope in odvračanje agresije dovolj visok delež BDP."

Socialni demokrati menijo, da je 3 odstotke preveč, zato predlagajo ohranitev cilja 2 odstotkov in poudarjajo, da morajo biti obrambni izdatki predmet domačega dogovora. Kot opozarjajo, ne potrebujemo načrta za vojno, temveč načrt za mir. Izpostavljajo pomen diplomacije ter vlogo mednarodnih organizacij pri zagotavljanju miru.

Levica in Vesna povečanja izdatkov za orožje v okviru zavez Nata ne podpirata, saj varnost razumeta širše – kot krepitev civilne zaščite, kritične infrastrukture, kibernetske varnosti, samooskrbe in odpornosti na naravne ter podnebne krize.

Tudi v Resnici nasprotujejo avtomatičnemu povečevanju izdatkov in poudarjajo potrebo po učinkovitosti, preglednosti in jasnem namenu porabe. "Pet odstotkov je nedvomno številka, ki presega gospodarske možnosti mnogih držav, ki so tolikšen odstotek že zavrnile. Ta je bil določen pod pritiskom/grožnjami in brez realnih podlag," menijo. O morebitnih višjih odstotkih bi se po njihovem mnenju morali odločati po širšem domačem soglasju, tudi na referendumu.

A številke same po sebi še ne zagotavljajo obrambne sposobnosti. Ključno vprašanje ostaja, kdo bo te naloge izvajal. Povečevanje sredstev tako odpira še eno strukturno vprašanje – kadrovsko podhranjenost Slovenske vojske. Stranke smo vprašali, kako bi se lotile reševanja tega vprašanja in ali so za ponovno uvedbo obveznega vojaškega roka.

Ponovne uvedbe obveznega služenja vojaškega roka stranke ne podpirajo, z izjemo SDS Janeza Janše, ki pa bi najprej tudi poskusila z drugačnim pristopom. "Najprej je treba zagotoviti pogoje za rast in obstoj stalne oz. poklicne sestave ter pogodbene rezervne sestave. V primeru, da to ne bi zadostovalo, pa je neka oblika obveznega usposabljanja za vsako generacijo neizogibna," menijo.

Tudi v NSi te možnosti ne izključujejo povsem. "Naš cilj je nadaljevati pozitivne trende in Slovensko vojsko približati ljudem z večjo vpetostjo v lokalno okolje. Ker pa je v Slovenski vojski še vedno nekaj tisoč premalo pripadnikov, je prav, da se pogovarjamo o vseh rešitvah, ki lahko pripomorejo k pozitivnim trendom v vojski."

V NSi zagovarjajo nadgradnjo strateške rezerve ter večje vključevanje državljanov prek vojaških taborov, prostovoljnega služenja vojaškega roka in pogodbene rezerve, ob večji prisotnosti vojske v lokalnem okolju in nadaljnjem štipendiranju kandidatov.

SD Matjaža Hana poudarja predvsem izboljšanje pogojev dela in nagrajevanja v okviru prenove plačnega sistema za uniformirane poklice. Podobno v Levici in Vesni izpostavljajo dostojne plače, stabilne pogodbe, jasne karierne poti ter boljše usklajevanje službe z družinskim življenjem in večjo skrbjo za stanovanjsko problematiko pripadnikov, ob krepitvi rezervne sestave, civilne zaščite in drugih oblik služenja skupnosti. "Motivacija za vojaško službo ne izhaja zgolj iz plače, temveč iz občutka smisla, družbenega priznanja in jasne vloge v obrambi države," poudarjajo.

Pirati Jasmina Feratovića izpostavljajo boljše plačilo vojakov in ureditev njihovih delovnih pogojev. "Z ustanovitvijo oddelka za kibernetsko varnost bi se povečalo tudi zanimanje za drugačne oblike "vojskovanja" med mladimi," pravijo.

V SDS menijo, da je treba vojaški poklic bolj aktivno promovirati med mladimi, izboljšati finančne in stanovanjske pogoje ter zagotoviti jasnejše možnosti napredovanja in izobraževanja.

Demokrati zavračajo vrnitev naborništva in zagovarjajo profesionalno vojsko. Za več zanimanja mladih za vojaške poklice bi uvedli državljansko solidarnost, po kateri bi imeli vsi mladostniki kot eno izmed možnosti obveznega varnostnega usposabljanja na izbiro dvomesečno usposabljanje v vojski ali policiji.

V stranki Prerod rešitev vidijo v krepitvi prostovoljne rezervne komponente po zgledu prostovoljnega gasilstva – z dolgoročno in premišljeno politiko.

V Resnici bi vojaške veščine širše vključevali že v izobraževalne programe na poklicni in srednji stopnji ter nato omogočili nadaljnje usposabljanje v okviru rezervne sestave. "Tako bi čim večje število državljank in državljanov pridobilo osnovna znanja in sposobnosti za samozaščitno in samovarovalno delovanje v nujnih primerih v miru, neposredni vojni nevarnosti ali vojni. Vzporedno bi se oblikovali potrebni motivacijski ukrepi v smislu statusnih vprašanj in materialnih ugodnosti."

V Svobodi medtem ocenjujejo, da s sedanjim sistemom popolnjevanja že dosegajo ali presegajo cilje zaposlovanja tako v stalni sestavi kot pogodbeni rezervi.

Poleg kadrovskih rešitev pa obrambno pripravljenost države določajo tudi dolgoročne investicije v opremo in infrastrukturo. Večina strank – z izjemo zavezništva Levice in Vesne – podpira dolgoročne obrambne investicije, ki presegajo en mandat vlade.

V SD in Svobodi poudarjajo, da sta varnost in odpornost dolgoročni naložbi, ki presegata strankarsko politiko. V Prerodu zahtevajo večjo vlogo državnega zbora oziroma Odbora za obrambo pri investicijah nad 25 milijonov evrov.

V NSi kot primer navajajo nakup oklepnikov 8x8 Boxer in poudarjajo, da gre za minimalno osnovno platformo za izvajanje ustavne dolžnosti obrambe. "Če sedanja vlada nakupa ne bi razveljavila, bi slovenski vojak danes imel najboljšo zaščito in največjo varnost, kar si tudi zasluži," so prepričani.

V Resnici opozarjajo na pretekli desetletni program opremljanja SV, kot je bil zakon o temeljnih razvojnih programih, katerega rezultati niso znani. Napovedujejo, da bodo to preverili ob izvolitvi v parlament.

Pomembno vprašanje ostaja transparentnost. V Svobodi in Prerodu zagovarjajo model nakupov "vlada–vladi" brez posrednikov ter sodelovanje v skupnih evropskih projektih.

V NSi omenjajo tudi mehanizem OCCAR in potrebo po okrepljenem civilnem nadzoru, podobno kot SDS in Demokrati, ki poudarjajo strogi parlamentarni nadzor ter preprečevanje korupcijskih tveganj. Socialni demokrati zagovarjajo jasno dolgoročno investicijsko strategijo, strokovno utemeljene analize in sistematičen nadzor, tudi s strani računskega sodišča.

V Resnici bi za nakupe pooblastili vojaško obveščevalno službo, ki bi morala, tako kot sedaj, izdelati varnostno oceno posla. Sledilo bi strogo sledenje in spremljanje vseh faz dogovarjanja in soodločanja. "Preprečiti bi se moralo lobiranje in sodelovanje številnih posrednikov."

Pirati pravijo, da morajo biti razpisi popolnoma transparentni, javnost pa mora biti obveščena o vseh postopkih naročanja in dogovarjanja. Vse pogodbe morajo biti objavljene v celoti, brez priznane tajnosti posameznih delov.

Levica in Vesna pa menita, da je najbolj transparenten nakup tisti, do katerega sploh ne pride, zato bi obseg nabav omejili na nujni minimum, ob polni obveščenosti javnosti v vseh fazah postopka.