Politična matematika po volitvah: pritisk in negotova pot do vlade

Po mnenju Petra Gregorčiča bi moral Robert Golob, če bi resnično razumel sporočilo volivcev, najprej na pogovore povabiti drugo največjo stranko v državnem zboru, torej Slovensko demokratsko stranko (SDS). Ker tega ni storil, po njegovem izvaja pritisk na Novo Slovenijo (NSi), ki pa se je že pred volitvami jasno opredelila, da v koalicijo z Golobom ne bo šla.

Gregorčič poudarja, da je Jernej Vrtovec to stališče večkrat javno potrdil in da bi bilo sodelovanje NSi pri potrjevanju Goloba za mandatarja ali v levosredinski vladi zanjo politično pogubno. Stranka se namreč dobro zaveda, da je bila v preteklosti že zunajparlamentarna, in se noče znova znajti v takšnem položaju.

Na desni strani političnega prostora je po njegovih besedah skupaj 43 poslanskih glasov, na levi 40, odločilno vlogo pa bodo imeli poslanci stranke Resni.ca in njen predsednik Zoran Stevanović.

Po mnenju Igorja Lukšiča je bil Golobov nastop že prvi dan po volitvah preveč vehementen in je z zaporednim izključevanjem strank, najprej SDS, nato Resni.ca, ustvaril položaj, v katerem je govor o vladi narodne enotnosti postal prazna fraza. NSi se je iz procesa po njegovih besedah izločila sama, Golob pa kljub temu še vedno uporablja retoriko povezovanja.

Takšen pristop po Lukšičevem mnenju ne vodi k sestavi vlade. Mandatar bi moral biti tisti, ki razdrobljeno volilno telo povezuje, vendar Golobu to za zdaj ne uspeva. Samo besede o želji po vladi niso dovolj, potrebne so konkretne poteze v smeri dejanske vlade narodne enotnosti.

Vprašanje dodatno zapleta poziv Janeza Janše na protestni shod proti korupciji, napovedan na dan volitev novega predsednika državnega zbora. Gregorčič meni, da bo SDS morda poskušala glasovati proti potrditvi mandatov, čeprav to najverjetneje ne bo uspešno. Protest razume kot del strategije za morebitno delegitimizacijo volitev in ohranjanje volivcev v stalni mobilizaciji.

Posebej nenavadno se mu zdi, da NSi za predsednika državnega zbora ne predlaga svojega predsednika, temveč Janeza Ciglerja Kralja.

Lukšič ob tem opozarja, da je pri Janši pričakovati nadaljnjo radikalizacijo. Po njegovem Golob ni storil ničesar, kar bi to dinamiko umirilo. Če bo vlada vendarle sestavljena, bo po Lukšičevem mnenju ves čas soočena z referendumi, ustavnimi presojami in političnimi blokadami.

Oba sogovornika se strinjata, da bi se morala pogajanja začeti z vsebino, ne z delitvijo ministrstev. Gregorčič opozarja, da Golob ponuja položaje brez jasnega programskega temelja. Po njegovem bi moral najprej predstaviti ključne programske točke in šele nato razdeljevati resorje, pri čemer izpostavlja pomen notranjega in pravosodnega ministrstva v boju proti korupciji.

Lukšič dodaja, da je seznam desetih prioritet, ki ga je Golob predstavil naknadno, premalo v primerjavi s prakso, ko so stranke že na volitve šle z jasnim programom, ki je bil osnova koalicijske pogodbe. V tem trenutku, ocenjuje, je Janša v taktični prednosti, saj čaka in igra vlogo, ki jo javnost dobro pozna, medtem ko Golob ne dela odločnih korakov k sestavi vlade.

Kot opozarja Gregorčič, je posebej neprimerno Golobovo stališče, da bi nova koalicijska pogodba pomenila nadaljevanje prejšnje, saj so opozicijske stranke jasno povedale, da je bila ta smer napačna. Brez vsebinskega soglasja in širšega političnega dialoga se zdi, da bo pot do nove vlade še dolga in polna zapletov.