Stranke o Romih: integracija, diskriminacija, varnost in Šutarjev zakon

Vprašanje romske skupnosti se je v zadnjih mesecih ponovno vrnilo v središče politične razprave. Te problematike se je lotila že marsikatera vlada, a oktobrska smrt Novomeščana je sprožila verižno reakcijo dogodkov. Medtem ko je tožilstvo ravno v petek zoper osumljenca vložilo obtožnico, pa je aktualna vlada že hitro po tragediji sprejela novi Šutarjev zakon, ki posega na področja kazenske, sodne, socialne in druge zakonodaje.

A vprašanje položaja Romov v Sloveniji je širše in sega precej dlje od aktualnih varnostnih razprav. Romska skupnost v Sloveniji živi predvsem v Prekmurju, na Dolenjskem, v Beli krajini in Posavju, zakonodaja pa ji priznava posebne pravice, med drugim politično zastopanost na lokalni ravni. Številni kazalniki pa kažejo na slabši socialno-ekonomski položaj dela romske populacije, kar se odraža v težavah na področjih izobraževanja, zaposlovanja, bivanjskih razmer in vključevanja v širšo družbo.

Kako torej nasloviti romsko vprašanje, izboljšati integracijo in hkrati odgovoriti na varnostne izzive v nekaterih okoljih? Ter ali je Šutarjev zakon ustrezen odgovor države ali zgolj kratkoročen politični odziv na pritisk javnosti? Vprašanja smo zastavili osmim strankam, ki jim jkaže, da se bodo prebile v parlament, ter stranki Prerod, ki je po zadnjih javnomnenjskih raziskavah je s tega seznama izpadla, nanj pa so se uvrstili Pirati

Naslavljanje romskega vprašanja, njihove boljše integracije v družbo ter reševanje povečanega kriminala v nekaterih romskih naseljih, je tema, ki se je v preteklosti že večkrat znašla v središču pozornosti javnosti in politike. Kje vidijo stranke največje težave in kako bi jih reševale?

Demokrati Anžeta Logarja ocenjujejo, da Slovenija nima problema z romskim vprašanjem, temveč z nedelujočo državo in njenimi institucijami. Po njihovem mnenju so zaradi tega na nekaterih območjih nastale "brezpravne cone".

Sami predlagajo uvedbo ničelne tolerance za vse vrste kriminala, ustanovitev posebne intervencijske policijske enote za varnostno obremenjena območja, striktno pogojevanje socialnih tranferjev s spoštovanjem zakono in zaostritev kazni za povratnike.

V SDS izpostavljajo predvsem varnostni vidik. Po njihovem mora država zagotoviti večjo prisotnost Policije na območjih z varnostnimi težavami ter dosledno izvajanje zakonodaje. Ključni dolgoročni ukrep vidijo v izobraževanju romskih otrok, zlasti v vključevanju v vrtce in šole.

Na področju socialnih transferjev so po njihovem potrebni jasni zakoni, ki bi morali biti povezani z izobraževanjem, delom in urejenim bivalnim okoljem. "Pomembno je, da se globe izterjajo tudi od prejemnikov socialnih transferjev, kar je nujno za zagotavljanje načela enakosti pred zakonom in učinkovitost kaznovalne politike," dodajajo.

Podobno v NSi-SLS-Fokus poudarjajo kombinacijo socialnih in varnostnih ukrepov ter dosledno spoštovanje načela enakosti pred zakonom. Po njihovem se to na jugovzhodu države pogosto ni izvajalo, kar je prispevalo k današnjim težavam. "Samo v tem mandatu smo trikrat predlagali zaostritev kazenske zakonodaje, vključno s kazensko odgovornostjo mlajših in starejših mladoletnikov ter izvršbo na denarne socialne prejemke," pravijo.

Izpostavljajo tudi pomen obiskovanja osnovne šole za romske otroke. Prvi ukrep k izboljšanju razmer bi bil tako pri njih prav obvezno izobraževanje, integracija ter prevzemanje odgovornosti, kar mora biti po njihovem vezano na prejemanje socialnih transferjev.

V SD menijo, da težave izvirajo iz dolgotrajne socialne izključenosti, neurejenih bivalnih razmer, nizke vključenosti otrok v predšolsko vzgojo in šolo, jezikovnih ovir, nizke zaposlenosti ter "prešibke in preveč projektne prisotnosti države na terenu". Kjer se ti dejavniki prepletajo s kaznivimi dejanji in lokalnimi konflikti, po njihovem nastaja spirala nezaupanja, prebivalci izgubijo občutek varnosti, Romi pa zaupanje v institucije.

Največjo napako države vidijo v nihanju med "pasivnostjo in ad hoc represivnimi odzivi" brez dolgoročnega načrta. Zavzemajo se za trajen, merljiv in medresorsko usklajen pristop, ki vključuje zgodnjo vključitev otrok v vrtec, sistemsko jezikovno podporo, programe zaposlovanja ter dosledno ukrepanje ob kršitvah zakonov.

Prerod poudarja, da je romska problematika večplastna in vključuje vprašanja zemljišč, komunalne infrastrukture, socialnih transferjev, odrekanje pravice do izobraževanja otrokom, ponavljajoče se prekrške in povratništvo, nosečnost med mladoletnicami in kriminalna denjanja nasilništva.

Po njihovem je bila ena večjih napak države neodzivnost in odlašanje z rešitvami. Opozarjajo, da je Vladimir Prebilič že leta 2022 v državnem zboru predstavil  zakonodajni paket za omejevanje kršitev na najbolj problematičnih področjih. Policija je imela po njihovem že pred Šutarjevim zakonom dovolj pooblastil, težave pa vidijo predvsem v organizaciji in kadrovskih težavah Policije.

Tudi Gibanje Svoboda izpostavlja potrebo po celostnem pristopu, ki združuje socialne, izobraževalne in varnostne ukrepe ter večjo prisotnost institucij na terenu. Največje težave vidijo v neučinkovitem delovanju institucij, socialni izključenosti in pomanjkanju odgovornosti za kršitve zakonodaje. Ocenjujejo, da se je o težavah na tem področju v preteklosti pogosto govorilo, ni pa se jih reševalo celovito in odločno.

"Naš pristop temelji na dveh načelih - doslednem spoštovanju zakonov ter hkratnem izboljšanju socialne integracije," pravijo ter dodajajo, da bo v prihodnje treba še boljšr sodelovanje vseh institucij, med katerimi naštevajo Policijo, tožilstvo, sodstvo, centre za socialno delo, šole in občine, ter jasna odgovornost za rezultate.

Pirati rešitev vidijo v boljši integraijski politiki, ki bi se začela z izobraževanjem. "Preprečevanje obiskovanja šole in spodbujanje k opustitvi šolanja so dejanja zanemarjanja in oškodovanja otrok," pravijo. Rome bi ob tem k odločitvi ua višjo izobrazbo spodbujali s kadrovskimi in drugimi oblikami štipendij.

V Levici in Vesni opozarjajo, da so številne težave posledica dolgoletnega zanemarjanja integracijskih politik, od prostorske segregacije do pomanjkanja vsakodnevnega socialnega dela z romskimi družinami. Kriminal manjšega dela romske skupnosti po njihovem ni mogoče razumeti brez teh širših družbenih okoliščin: "Posebej problematično je kolektivno obsojanje celotne skupnosti zaradi dejanj posameznikov, kae lahko še poglablja izvorni problem."

Rešitev vidijo tako v okrepitvi pregona organiziranega kriminala ter izboljšanju dela Policije in sodišč kot v vlaganju v legalizacijo in komunalno ureditev romskih naselij, krepitvi socialnega dela, neposrednem vsakodnevnem delu z romskimi družinami ter boljši povezanosti šol, vrtcev in centrov za socialno delo.

V stranki Resni.ca pa menijo, da romsko vprašanja v veliki meri ostaja nerešeno, ker se ga politika ni lotila dosledno in sistematično. Težave so v preteklosti po njihovem mnenju pogosto le prelagali, jih relativizirali ali reševali z delnimi ukrepi. Rešitev vidijo v doslednem uveljavljanju načela enakosti pred zakonom.

Dodajajo, da za vsak prekršek ali kaznivo dejanje zakon že določa postopke, ključno pa da je, da se ti tudi izvajajo. Menijo še, da bi v primeru, da policijske postaje nimajo dovolj kapacitet za učinkovito ukrepanje, tu lahko sodelovale tudi specializirane policijske enote.

Kako bi stranke zagotovile boljšo integracijo romske skupnosti? Demokrati poudarjajo, da mora integracija temeljiti na spoštovanju zakonov in enakih pravilih za vse državljane: "Pravila morajo veljati brez izjeme za vse enako. Vsak mora opravljati svoje dolžnosti. Le tako lahko zagotovimo varnost in odpremo pot integraciji, ki temelji na medsebojnem spoštovanju."

SDS izpostavlja pomen rednega šolanja, zaposlovanja in družbenega življenaj ob spoštovanja pravil. Kot ključno ocenjujejo obiskovanje vrtcev in šol ter vključevanje odraslih na trg dela, izpostavljajo pa tudi dosledno izvajanje zakonodaje, pogojevanje socialnih transferjev z vključevanjem v družbo ter več vlaganja v izobraževanje, infrastrukturo in urejanje romskih naselij. Vzpostavili bi tudi mehanizem, s katerim bi se lahko globe izterjale tudi od prejemnikov socialnih transferjev.

NSi-SLS-Fokus ocenjujejo, da bi morala vsaka integracija vključevati poznavanje kulture slovenskega naroda, njegove vrednote in načina življenja. "Sprejeti morajo naše navade oz. jih spoštovati tako, da se jim prilaodijo," pravijo ter ponovno vzpostavljajo enakost pred zakonom. Tudi oni menijo, da bi morali romski otroci obvezno obiskovati vrtec in osnovno šolo, država pa bi morala v skladu z zakonom izvajati nadzor in ukrepati, če starši obveznosti ne bi izpolnjevali.

V SD integracijo razumejo kot "vključenost v vse temeljne družbene podsisteme". Otrok bi tako redno obiskoval vrtec in šolo, družina bi imela urejen dostop do zdravstva, bivalne razmere bi bile legalne in varne, odrasli pa bi bili vključeni v delo ali usposabljanje. Kot ključno vidijo predšolsko vključenost, ki postavi temelje, pri zaposlovanju predlagajo povezavo javnih del, socialnih podjetij in lokalnih razvojnih projektov s ciljem redne zaposlitve, okrepili bi tudi mediacijo in skupnostne pristope pri reševanju sporov.

Tudi Prerod med ključnimi elementi uspešne integracije našteje obvezno vključevanje romskih otrok v vrtec, kjer se odvija zgodnja socializacija in učenje jezika, redno obiskovanje osnovne šole ob podpori romskih pomočnikov, mentorjev in v sodelovanju s starši, dostop do urejenega bivanja in infrastrukture, aktivna vključitev odraslih v delo prek javnih del, usposabljanj in lokalnih programov zaposlovanja ter stalno terensko delo socialnih služb, šol in Policije, ki bi gradila zaupanje ter ob tem jasno postavljala pravila. "Zagovarjamo pristop, ki je socialno vključujoč, a tudi dosleden pri spoštovanju pravil."

Svoboda poudarja potrebo po večjem sodelovanju institucij na terenu in, kot tudi ostali, izboljšanju dostopa do izobraževanja ter zaposlovanja. Glede zgodnjega vključevanja otrok v vrtec izpostavljajo sprejeti zakon, ki uvaja obvezno in brezplačno vključitev romskih otrok v program vrtca leto pred šolo ter uvajanje pouka slovenskega jezika in kulture v prvem triletju osnovne šole za romske učence, strožje spremljanje izostankov in zgodnje vključevanje CSD-jev. Dodatno poudarjajo tudi pomen zaposlovanja in ekonomske vključenosti ter urejanje infrastrukture v romskih naseljih.

Pirati menijo, da bi morali Romi postati del skupnosti, ne pa ostati segregirana skupina, "ki živi v nekih lastnih naseljih, ograjena od preostanka družbe". Za to je po njihovem treba krepiti tako infrastrukturno politiko, ki mora zagotoviti zadostno število stanovanj na trgu, kot ospodarsko politiko v jugovzhodni Sloveniji, da bo na voljo dovolj dobro plačanih delovnih mest, "ki bodo Romom omogočila poveg iz spirale revščine in kriminala".

Levica in Vesna pravita, da morajo dolgoročne rešitve vključevati urejanje bivalnih razmer, normalizacijo odnosov z lokalnim prebivalstvom ter sistematično delo z romskimi družinami. Dodajajo, da so bili že v tem mandatu narejeni pomembni koraki v tej smeri: kadrovska okrepitev CSD-jev (30 strokovnih delavcev je zaposlenih za delo z romskimi družinami), okrepitev usposabljanja za terensko delo socialnih delavcev, vzpostavitev šestih večnamenskih romskih centrov, izboljšanje sodelovanja med šolami, vrtci in centri za socialno delo ter ukrep, da se družinam, katerih otroci ne obiskujejo osnovne šole, socialni transferji začasno izplačujejo v naravi.

Tudi v stranki Resni.ca menijo, da mora integracija romske skupnosti temeljiti predvsem na vključevanju v izobraževanje, rednem obiskovanju šole, vključevanju na trg dela ter na spoštovanju osnovnih družbenih pravil. "Uspešna integracija pomeni, da posameznik aktivno sodeluje v skupnosti, ima dostop do izobraževanja, dela in javnih storitev, hkrati pa sprejema pravini red države," menijo. Država mora tako po njihovem zagotoviti pogoje za takšno vključevanje, a ob tem mora biti jasno, da pravice spremlajo tudi dolžnosti.

Številne razlike med strankami se kažejo tudi pri oceni t. i. Šutarjevega zakona, ki ga je vlada sprejela po tragičnem dogodku v Novem mestu lani.

Demokrati menijo, da Šutarjev zakon ne rešuje vzrokov: "Problem nikoli ni bil v pomanjkanju zakonov, temveč v tem, da jih država ni izvajala." Dodali so, da so Demokrati v državnem zboru edini glasovali proti zakonu.

SDS po drugi strani zakon podpira kot "nujen, a žal prepozen ukrep za izboljšanje varnosti". Menijo pa, da bi lahko zakon še dodatno okrepili z več pristojnostmi za Policijo, hitrejšimi postopki pri ponavljajočih se kršitvah ter z večjo odgovornostjo pri zlorabah socialnih transferjev. Varnost je temeljna pravica, zato bi morali imeti policisti po njihovem možnost učinkovitega izvajanja svojih pooblastil.

V NSi-SLS-Fokus ocenjujejo, da je vlada zakon po dogodkih v Novem mestu pripravila prehitro. Kljub temu menijo, da omogoča izvajanje ostrejših ukrepov za zagotavljanje varnosti in da so ti sorazmerni tudi z vidika varovanja človekovih pravic, zato zakon podpirajo. "Sprejetje zakona je bilo nujno, da se vsaj delno preprečijo nadaljnja odklonska ravnanja posameznikov," pravijo. Opozarjajo še, da bi lahko imel zakon v praksi omejen učinek, zlasti če bi bile izvršbe na socialne prejemke zaradi postopkovnih napak kasneje razveljavljene.

V SD poudarjajo, da mora vsak varnostni ukrep prestati preizkus ustavne skladnosti, sorazmernosti in učinkovitosti ter vključevati jasne varovalke ter nadzor in redno evalvacijo. Če zakon ne prinaša merljivih izboljšav ali ustvarja nova ustavnopravna tveganja, ga je po njihovem treba popraviti. Zakon bi ponovno podprli le ob jasnih dopolnitvah, ki so jih uvedli doslej. Nekatere ukrepe, ki kažejo pozitivne rezultate, zadostujejo sorazmernosti, ustavni skladnosti in učinkovitosti, pa bi uvedlli tudi v sklopu obstoječe področne zakonodaje.

Prerod meni, da zakon predstavlja sistemsko problematičen poseg v ravnotežje med varnostjo in svoboščinami. Po njihovem širjenje policijskih pooblastil ne vsebuje dovolj varovalk, jasnih kriterijev uporabe in učinkovitega in neodvisnega nadzora, kar lahko ogrozi pravno predvidljivost in zaupanje v pravno državo. Kritični so tudi do načina sprejemanja zakona v času političnih pritiskov in kadrovskih posegov v Policijo: "Zakon v tej obliki pomeni odmik od standardov ustavne demokracije in povečuje tveganje, da represivni aparat preseže svoj varnostni namen ter postane institucija pritiska."

Svoboda pojasnjuje, da je zakon nastal kot odgovor na konkretne varnostne izzive na terenu, njegov namen pa da je zaprtje sistemske vrzeli, ki so v preteklosti omogočale izigravanje države, ter zagotoviti, da večkratni kršitelji zakonodaje prevzamejo odgovornost za svoja dejanja. Dodajajo, da ukrep ni usmerjen proti socialno ogroženim, pač pa proti večkratnim povratnikom, ter da so pri izvajanju zakona upoštevali tdi socialni vidik: "Denarna socialna pomoč bo razdeljena na dva dela: en pripada prejemniku, drugi pa za vzdrževane družinske člane. Na slednjega izvršba ne bo mogoča."

Pirati pa zakon označujejo za slabega: "Napisan je bil praktično z danes na jutri, vodila pa ga je želja vlade, da čim bolj na hitro pomete celotno zadevo pod preprogo, saj so se bali vpliva tematike na izid volitev." Sami bi, kot pravijo, ukrepali bistveno bolj strukturirano in veliko prej s sistemskimi ukrepi. Med slednjimi znova izobraževanje in tudi boj proti organiziranemu kriminalu.

Tudi Levica in Vesna sta do zakona kritični. Menita, da represivni ukrepi ne odpravljajo socialnih vzrokov težav, varnosti pa ni mogoče krepiti na račun temeljnih človekovih pravic. Zakon je zato Levica na vladi podprla le pogojno in zahtevala temeljito presojo z vidika ustavnosti in varstva človekovih pravic. Ker ključni pomisleki v parlamentarni razpravi niso bili odpravljeni, Levica zakona na koncu ni podprla oziroma je glasovanje obstruirala.

V stranki Resni.ca medtem menijo, da zakon ni bil nikoli namenjen reševanju romske problematike, temveč uvajanju dodatnih mehanizmov nadzora nad celotno populacijo. Po njihovem se postavlja vprašanje, ali takšen zakon sploh naslavlja dejanske težave na terenu. Menijo tudi, da bi bilo treba najprej dosledno izvajati že obstoječo zakonodajo, šele nato pa bi se moralo sprejemati nove "pogosto nepremišljene" ukrepe.

Šutarjev zakon je že pred sprejemom, pa tudi kasneje, prejel več kritik. Nekateri opozarjajo, da je za pregon prekrškov in kriminala ter zagotavljanje varnosti zadostovala že obstoječa zakonodaja. Policijski sindikat je namesto dodatnih pooblastil izpostavil potrebo po krepitvi policijskih vrst, številne kritike pa letijo tudi na možnost rubeža socialne pomoči. Do 8. člena zakona je kritičen tudi Varuh človekovih pravic, ki zahteva ustavno presojo. Kako stranke komentirajo te očitke?

Demokrati Anžeta Logarja se s kritikami večinoma strinjajo. Menijo, da zakon ni prinesel novih resnično učinkovitih ukrepov, ki ne bi bili že na voljo v obstoječi zakonodaji, hkrati pa po njihovem mnenju hodi po robu ustavnosti. Prav zato zakona ob sprejemanju niso podprli.

V SDS pravijo, da kritike razumejo, a je po njijhovem treba izhajati iz dejanskih razmer na terenu, saj da so ponekod prebivalci resno zaskrbljeni za svojo varnost. "Država mora zagotoviti učinkovito izvajanje zakonodaje in imeti mehanizme za ukrepanje ob zlorabah socialnih transferjev ali ponavljajočih se kršitvah," pravijo ter dodajajo, da naj morebitne ustavnopravne pomisleke presoja ustavno sodišče.

Da bi prisotjni organi večino svojih nalog lahko izvajali že pred sprejetjem Šutarjevega zakona, se strinjajo tudi v NSi-SLS-Fokus. Ob tem poudarjajo, da je bil zakon sprejet z namenom preprečevanja oz. odvračanja od nadaljnjih prekrškov ter da omogoča tudi določitev varnostno tveganih območij ter posledično izvajanje strožjih ukrepov. Zkon zato vidijo kot korak v pravo smer, hkrati pa kot prednostno nalogo izpostavljajo reševanje kadrovskega pomanjkanja v Policiji.

V SD se strinjajo z oceno, da bi bilo treba najprej dosledno izvajati že obstoječo zakonodajo. Ključno se jim ob tem zdi krepitev profesionalnosti Policije, tožilstva in sodstva ter zagotavljanje, da pravna država deluje enako za vse. Kritike glede rubeža socialne pomoči in ustavne presoje posameznih določb po njihovem odpirajo legitimno vprašanje sorazmernosti, dodajajo pa, da bo o primernosti ukrepa naposled odločilo ustavno sodišče.

Prerod glavno kritiko namenja odvzemu socialne pomoči, ki jo označujejo za pretiran ukrep. "Odvzem pomoči v celoti prejemnike pahne v eksistencialno vprašanje in tako odpira nova tveganja za povečanje kriminalitete," opozarjajo ter namesto tega predlagajo preoblikovanje denarne pomoči v drugo obliko, denimo bone ali digitalne socialne kartice, ki bi zagotovile namensko porabo sredstev. Postopno zmanjševanje višine pomoči pa vidijo le kot možnost skrajnega ukrepa pri vztrajnih kršitvah.

V Gibanju Svoboda medtem kritike razumejo kot del demokratične razprave in poudarjajo, da jih jemljejo resno. Ob tem opozarjajo, da sistem v preteklosti pogosto ni deloval dovolj učinkovito, saj so se v zakonodaji, ki je omogočala določene ukrepe, v praksi pokazale vrzeli in pomanjkljivosti pri koordinaciji med institucijami. Po njihovem je bil zato potreben dodatni zakonodajni okvir, ki omogoča hitrejše in učinkovitejše ukrepanje.

Pirati kritike označujejo za utemeljene: "Zakon je ustavno sporen in dolgoročno škodljiv za našo pravno državo, saj je pretirano posegel v kar nekaj ustavno zagotovljenih pravic."

Tudi Levica in Vesna poudarjata, da so številne kritike razumljive in jih je treba jemati resno. Že ob sprejemanju zakona so opozarjali, da je na področju obravnave kriminala in socialnih vprašanj ključno predvsem dosledno izvajanje obstoječe zakonodaje ter krepitev socialnih in preventivnih politik, ne pa hitrih rešitev, ki lahko posežejo v temeljne pravice ljudi. Posebej problematične se jim zdijo rešitve, ki posegajo v socialne pravice ali socialne transferje.

V Resni.ca prav tako menijo, da je treba kritike jemati resno, saj mora biti vsak zakon skladen z ustavo in varovati temeljne pravice. Po njihovem mora zakonodaja dejansko reševati probleme, ne pa ustvarjati dodatnega nadzora ali simbolnih političnih ukrepov.

Kakšno mnenje pa imajo stranke glede diskriminacije romskega prebivalstva? Gre za pozitivno ali negativno diskriminacijo? Večina strank se sicer strinja, da se v Sloveniji pojavljata obe.

Demokrati poudarjajo le, da morajo pravila v državi veljati brez izjeme za vse enako, "za navadne državljane, Rome in predsednika vlade".

V SDS menijo, da se v praksi pojavljajo občutki tako negativne kot pozitivne diskriminacije, kar po njihovem lahko povzroča napetosti v družbi.

NSi-SLS-Fokus po drugi strani ocenjuje, da Romi v Sloveniji niso negativno diskriminirani, saj da niso zakonodajno omejeni ali izključeni iz družbe. Pozitivna diskriminacija pa, kot pravijo, v praksi pogosto prinaša nasprotne učinke od želenih.

Socialni demokrati se strinjajo z SDS, da prihaja v praksi tako do negativne kot pozitivne diskriminacije. Bistveno se jim pri tem zdi, da programi odpravljajo okoliščine negativne disriminacije ter hkrati ne delujejo na način, da bi postavljali romsko skupnost v privilegiran položaj.

Da sta prisotni obe, se strinjajo tudi v Prerodu. Negativna se kaže predvsem zaradi socialne izključenosti, stereotipov in slabšega dostopa do kakovostnega izobraževanja, zaposlitve in urejenega bivanja, kar ustvarja začarani krog revščine in marginalizacije, ki se pogosto prenaša iz generacije v generacijo, pravijo ter dodajajo, da je država na drugi strani uvedla tudi posebne zaščitne ukrepe, ki jih je moč razumeti kot obliko pozitivne diskriminacije.

Gibanje Svoboda poudarja, da bi morala za vse veljati enaka pravila ter da mora socialna država pomagati tistim, ki pomoč potrebujejo, ne glede na etično pripadnost. Dodajajo pa, da je romska skupnost v številnih primerih socialno in izobraževalno izključena, zaradi česar so potrebni ciljni programi za izboljšanje položaja na področjih izobraževanja, zaposlovanja ipd. "Ti ukrepi niso privilegij, pač pa orodje za odpravo dolgoročnih neenakosti in spodbujanje integracije," so jasni.

Pirati menijo, da na določenih področjih prihaja do negativne diskriminacije, predvsem pri zaposlovanju Romov, na določenih pa do "škodljive pozitivne diskriminacije". Kot primer slednje navajajo sprejemanje zanemarjanja otrok kot dela kulture, v katero šolstvo in sociala ne želita poseči.

Tudi Levica in Vesna menita, da sta prisotni obe obliki diskriminacije, vendar kot resen problem vidita predvsem negativno diskriminacijo. Ta se po njihovem kaže v anticiganizmu, stereotipnem govoru o Romih, diskriminaciji pri zaposlovanju, izključevanju ter v vsakdanjih situacijah, kot je na primer zavračanje strežbe Romom. Izpostavljajo tudi sistemsko diskriminacijo. Pozitivna diskriminacija pa je po njihovem del ukrepov, namenjenih podpori in integraciji romske skupnosti, kot je denimo brezplačni program vrtca za romske otroke.

Resni.ca se strinja, da sta prisotni tako negativna kot pozitivna diskriminacija, pri čemer prvo vidijo v predsodkih in stigmatizaciji, drugo pa "včasih v tem, da se za določene skupnosti pravila ne izvajajo enako kot za druge". Tudi oni kot trajnostno rešitev izpostavljajo dosledno spoštovanje načela enakosti pred zakonom.