Vojna na pragu Evrope: Kako stranke gledajo na vlogo Slovenije v ukrajinskem konfliktu?

24. februar 2022. Vse grožnje ruskega predsednika Vladimirja Putina so se uresničile. V tistem trenutku se je spremenil varnostni red, ki smo ga v Evropi poznali in ga jemali za samoumevnega, razbila se je iluzija, da je vojna na naših tleh stvar preteklosti. Več kot štiri leta kasneje se kri nedaleč od nas še vedno preliva, predlogi za rešitev konflikta pa so vse redkejši. In vseh osem strank, ki smo jih intervjuvali, torej Demokrati, Gibanje Svoboda, SDS, SD, NSi, Resni.ca, Prerod, Levica in Pirati, so si vsaj v eni zadevi enotne: vojna v Ukrajini je nezakonit napad na suvereno državo s strani Rusije.

Precej manj enotnosti pa je v drži in politiki EU in Slovenije do Ukrajine.

V stranki Anžeta Logarja pravijo, da je to predvsem brutalna in neizzvana ruska agresija, ki jo najostreje obsojajo. "Tu ni prostora za relativizacijo. Trdno stojimo na strani žrtve. Ukrajina namreč danes brani vrednote svobode in demokracije. Naša podpora Ukrajini zato mora biti zelo konkretna, finančno in vojaško pri razminiranju in usposabljanju," so poudarili.

A Demokrati so mnenja, da je bila politika EU in Slovenije premalo odločna in žal nato še neenotna. "Evropska unija sicer je pokazala enotnost pri sankcijah, vojaška pomoč pa bi morala biti od samega začetka veliko hitrejša," so prepričani. Nedopustno pa je, da je ta vojna postala poligon za slovenske notranjepolitične boje in "diplomatski aktivizem", so kritični v stranki.

"Kakršenkoli aktivizem v zunanji politiki šibi naš položaj in slabi verodostojnost Slovenije v mednarodni politiki. Najbolj neodgovorno in nevarno od odhajajoče vlade pa je bilo, da je v času vojne, ki je takoj za našim pragom in ne vesolje stran od nas, razpravljala celo o referendumu o izstopu Slovenije iz Nata. Popolnoma neprimerno," pravijo.

Podobno tudi v stranki NSi, kjer za agresijo na Ukrajino krivijo politiko in ideologijo Putina, ki, kot pravijo, vidi Ukrajino kot del "ruskega zgodovinskega prostora".

"Glede Ukrajine je treba priznati, da je Slovenija v tem mandatu vsaj na deklarativni ravni nadaljevala politiko prejšnje vlade. V teh štirih letih agresije smo naredili glede vojaške in druge pomoči," so deloma pohvalili delo sedanje vlade.

Levica pa postavlja v ospredje humanitarno plat vojne: spopad prinaša ogromno trpljenja civilistom, uničuje državo in dolgoročno destabilizira celotno Evropo. Zato stranka meni, da mora biti glavni cilj mednarodne skupnosti čim prejšnja ustavitev spopadov. Namesto nadaljevanja vojne Levica zagovarja premirje in resna pogajanja za sklenitev mirovnega sporazuma ter iskanje politične in diplomatske rešitve, ki bi zagotovila trajen mir in varnost v Evropi.

V Levici so precej kritični do politike EU in Slovenije v odnosu do vojne, saj kot pravijo, "EU do zdaj ni bila zmožna oblikovati konkretnega in enotnega načrta za konec vojne".

"Odločitve so razpršene med državami članicami z različnimi interesi, zato EU težko nastopi kot enoten in učinkovit akter pri iskanju politične rešitve," pojasnjujejo. Del problema vidijo tudi v tem, da proces vodijo politiki, kot je denimo Kaja Kallas, zaradi česar je težko priti do poštene in koherentne evropske rešitve.

"Če EU ne bo razvila lastne, bolj avtonomne zunanje politike, obstaja nevarnost, da bodo tempo dogajanja znova narekovali interesi zunanjih akterjev - Trumpa in ZDA, namesto da bi Evropa sama oblikovala pot do miru in stabilnosti na svoji celini," so jasni v Levici.

V SDS so mnenja, da mora Slovenija Ukrajini stati ob strani, tako politično, humanitarno kot vojaško. "Ukrajina je žrtev agresije, konec vojne pa bo možen takrat, ko se bo agresor umaknil na mednarodno priznane meje," so bili jasni. Menijo, da mora Slovenija kot članica EU in Nata podpirati vse ukrepe, ki zmanjšujejo sposobnost Rusije za nadaljevanje vojne, vendar hkrati podpirajo tudi vsako mirovno rešitev, ki bo sprejemljiva za Ukrajino.

Hvalijo dosedanjo politiko do ruske agresije, ker temelji na obsodbi agresije, sankcijah proti Rusiji in podpori Ukrajini. Ob tem poudarjajo, da je bila Slovenija pod vlado Janeza Janše ena izmed najglasnejših podpornic Ukrajine, kar se je izkazalo tudi s prvim obiskom v Ukrajini, skupaj s takratnim češkim in poljskim premierjem. 

Golobova vlada je po drugi strani postala v tem vprašanju pasivna, pri čemer se je oddaljila od stališč zaveznic, namesto tega pa je raje vodila aktivistično zunanjo politiko, ki je zgolj ogrozila ugled RS, so kritični.

Podobno kot predhodniki so tudi v stranki Pirati prepričani, da je vojna v Ukrajini povsem nezakonit napad na suvereno državo s strani Ruske federacije. Vendar pa trdijo, da je EU med najbolj odgovornimi za vojno v Ukrajini. "Zaradi t. i. nemškega energetskega modela se je od leta 2011 naprej neprestano zviševalo povpraševanje po ruskem zemeljskem plinu, ki je neposredno pomagalo pri financiranju ruskih vojaških zmogljivosti."

Enako trdijo v Socialnih demokratih, ki označujejo rusko agresijo za grobo kršitev Ustanovne listine OZN in mednarodnega prava. "Za majhne države, kot je Slovenija, je načelno vztrajanje pri mednarodnem pravu vprašanje "preživetja", zato Ukrajini stojimo ob strani pri obrambi demokratične izbire in suverenosti."

V SD ocenjujejo, da je pomoč EU in Nata Ukrajini pri obrambi legitimna podpora napadeni državi, ne pa vzrok vojne. "Slovenija je Ukrajino že zajetno podprla z vojaško opremo in finančnimi sredstvi; naš poudarek pa vidimo tudi v prispevku po koncu spopadov (razminiranje, odstranjevanje NUS, zdravljenje vojnih invalidov)."

Dialog z Rusijo je po mnenju Socialnih demokratov pomemben, vendar ne v obliki legitimacije agresije.

V stranki Resni.ca pravijo, da je vojna "tragičen konflikt z velikimi človeškimi in gospodarskimi posledicami," zato so mnenja, da bi moral glavni cilj biti čim prejšnja vzpostavitev pogojev za prekinitev spopadov in začetek resnih mirovnih pogajanj. 

Kritika pa leti na vojaško podporo, saj kot pravijo v stranki, vojna po štirih letih še vedno traja, torej je to očiten znak, da "trenutna strategija ne deluje".

Resni.ca politiko EU in Slovenije do Rusije in Ukrajine ocenjuje kot izraz močne politične opredelitve, a hkrati opozarja, da bi morala diplomacija bolj aktivno iskati poti za dialog. Stranka poudarja, da je Slovenija majhna država, ki mora ohranjati čim širši manevrski prostor v mednarodnih odnosih in se izogibati enostranskemu pozicioniranju. 

V Gibanju Svoboda pa povsem jasno: Rusija je agresor, ki že štiri leta nadaljuje z vsemi načeli sodobne mednarodne skupnosti. "Slovenija podpira vsa prizadevanja za čim prejšnjo dosego trajnega miru v Ukrajini."

Kot pravijo, smo priča prvim korakom mirovnega procesa. "Ki se bo, upamo, nadaljeval in prinesel rezultate v dobrobit ukrajinskega naroda, ki zadnja štiri leta brani tudi naše vrednote: svobodo, demokracijo in človekovo dostojanstvo," so dodali.

V stranki verjamejo, da je dosedanja politika EU in Slovenije bila do določene mere uspešna in da je z njo treba nadaljevati. A kot problem ocenjujejo, da enotnosti znotraj EU trenutno ni več, zato je sprejemanje ukrepov proti Rusiji in drugih odločitev o nadaljnji pomoči Ukrajini vedno bolj problematično. Kot navajajo, nekatere države članice, predvsem Madžarska, celo onemogočajo sprejemanje ukrepov.

Tudi v stranki Vladimirja Prebiliča, Prerod, so skladni z drugimi: za začetek vojne je odgovorna Rusija, ki je z invazijo kršila suverenost Ukrajine in prepoved agresije po Ustanovni listini OZN.

V Prerodu menijo, da Nato in EU nista temeljna krivca za konflikt, vendar EU ni naredila vsega, kar je bilo v njeni moči, da bi preprečila eskalacijo med drugim tudi zato, ker Nemčija in Francija nista bili dovolj vztrajni pri izvajanju sporazumov iz Minska. Stranka poudarja, da je diplomacija nujna in da je treba čim prej obnoviti politične stike z Rusijo z namenom pogajanj. Rešitev za trajen mir vidijo v večji avtonomiji štirih regij znotraj Ukrajine in v verodostojnih varnostnih jamstvih.

"Kot polnopravna članica EU bi Slovenija morala spodbujati k vzpostavitvi dialoga med EU in Rusko federacijo ter vztrajati pri iskanju poti do premirja," trdijo.

Demokrati opozarjajo, da nas ta vojna opominja, da mir v času tako obsežnih geopolitičnih sprememb tudi v Evropi več ni samoumeven. "Evropska unija kot celota in vsaka država posebej, torej tudi Slovenija, morajo biti v prihodnje sposobne same poskrbeti za svojo varnost. EU mora hkrati tvoriti močno zavezništvo z Natom, saj ta namreč za zdaj ostaja edino zagotovilo naše kolektivne obrambe," pravijo.

V NSi so prepričani, da je treba nadaljevati s pomočjo pri urjenju ukrajinskih vojakov ter s pomočjo v obliki vojaške opreme. "Rusija ne more imeti pravice veta glede poti Ukrajine proti EU in Nato. Pri svojih prizadevanjih lahko računa na našo solidarnost in podporo," so jasni.

V Levici pa opozarjajo, da bi po koncu vojne moral slediti resen premislek o tem, zakaj je do vojne sploh prišlo in zakaj diplomatska rešitev ni bila mogoča prej. V stranki so pri tem kritični, predvsem do vloge ZDA v evropski soseščini. Po njihovem mnenju namreč ameriške intervencije bore malokrat prinesejo posledice za same ZDA, te so rezervirane za države na periferiji in posredno tudi EU, kjer nestabilnost, inflacija in migracije krepijo skrajno desne politike.

Kot enega od možnih izhodov Levica predlaga nov varnostni dogovor med EU in Rusijo, ki bi bil podoben Helsinški sklepni listini iz leta 1975 – dokumentu, ki je v času hladne vojne vzpostavil okvir za mir, sodelovanje in stabilnost na celini. Brez takšnega dogovora stranka napoveduje mračno prihodnost: napetosti se bodo poglabljale, potencial za sodelovanje z Rusijo bo izgubljen, Evropska unija bo postajala vse bolj odvisna od ZDA, Rusija pa od Kitajske.

Precej nasprotno pa pravijo v SDS, kjer so mnenja, da mora Evropa po vojni okrepiti kolektivno obrambo in tesno sodelovanje z Natom. "Ukrajina mora dobiti zanesljivo zaščito in podporo zaveznikov ter jasno evroatlantsko perspektivo," so prepričani.

Pirati mislijo, da bi Ukrajina sicer morala postati del EU, vendar si mora EU zagotoviti svojo lastno varnostno infrastrukturo, ki bi morala biti ločena od ZDA.

Gibanje Svoboda svari pred prehitrim optimizmom: konec vojne v Ukrajini bo pomenil nov varnostni izziv, ne olajšanje. Čas po vojni zato ne bo čas za sprostitev, temveč za krepitev pripravljenosti.

Stranka zagovarja, da morajo članice Nata v skladu z lanskoletno haaško deklaracijo okrepiti svojo bojno pripravljenost, pri čemer naj evropskim zaveznicam pri teh naporih pomaga tudi EU. Šele na temelju kredibilne sposobnosti odvračanja in obrambe, ne prej, je po mnenju Svobode mogoče začeti smiselne pogovore o obnovi evropske varnostne arhitekture, ki jo je porušila Rusija. Ta obnova bi morala vključevati nadzor oborožitve, medsebojne inšpekcije ter opazovanje vojaških dejavnosti.

V Prerodu so prepričani, da mora Evropa pristopiti k povečanju obrambnih zmogljivosti, pri čemer je poudarek na interoperabilnosti že obstoječih obrambnih zmogljivosti držav članic, investicije v obrambo pa bi morale biti omejene na zapolnjevanje vrzeli.

Po njihovem mnenju bi morala prednostna vlaganja v povečanje kibernetske varnosti, proti-dronsko obrambo, poglobitev digitalne izmenjave podatkov držav članic in večjega sodelovanja obveščevalnih služb držav članic.

Vprašanje sicer sproža številne pomisleke, že nekdanji generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg je v letu po začetku vojne dejal, da se vse Natove članice strinjajo, da je prihodnost Ukrajine v paktu, vendar je to dolgoročna perspektiva. Danes, leta 2026, Ukrajina še ni članica Nata. Tudi ameriški načrt za konec vojne v Ukrajini, ki so ga v Washingtonu lani spisali v 28 točkah, vsebuje obljubo, da se Ukrajina ne bo nikoli pridružila Natu, lahko pa bo postala članica EU.

V Sloveniji so si na desnem polu enotni: Podprli bi članstvo Ukrajine v Natu. Na drugi strani, na levem polu, pa imajo številne pomisleke.

Levica podpira vključitev Ukrajine v EU, a z jasnimi pogoji: preden bo članstvo mogoče, morajo biti doseženi konvergenčni kriteriji, zlasti glede ekonomske stabilnosti in boja proti korupciji. Stranka hkrati vidi priložnost za EU, da pripravi celovit načrt za obnovo Ukrajine in vzpostavi razmere, ki bi omogočile ponoven zagon države.

Toda pri vprašanju Nata Levica zavzame stališče, ki jo jasno loči od večine preostalih strank: zagovarja izstop držav EU iz Nata. Po njihovem mnenju mora Evropa, če želi resno govoriti o suverenosti, to suverenost tudi udejanjiti z lastno obrambno in zunanjepolitično strategijo, neodvisno od Washingtona. Varnostna zagotovila za Ukrajino Levica vidi v okviru krepitve evropske varnostne arhitekture, ne atlantskega zavezništva.

V SD niso bili najbolj jasni. Podpirajo evropsko perspektivo Ukrajine, članstvo razumejo kot "politični okvir stabilnosti, reform in razvoja, ob izpopolnjevanju pogojev in kriterijev". Glede Nata niso odgovorili z da ali ne. "Glede Nata izhajamo iz načela, da ima vsaka država pravico do odločanja v zvezi s tem. Vprašanje včlanitve pa mora biti del širše, premišljene povojne varnostne ureditve, ki krepi mir in zmanjšuje možnosti eskalacije. Ukrajini stojimo ob strani pri obrambi in pri poti demokracije."

Podoben, diplomatski odgovor so podali v stranki Resni.ca. "Vprašanje vključitve Ukrajine v Evropsko unijo ali Nato je predvsem strateško vprašanje, ki mora temeljiti na temeljiti oceni varnostnih, političnih in gospodarskih posledic," pojasnjujejo. "Glede članstva Ukrajine v Natu menimo, da je treba odločitev sprejeti ob upoštevanju širših varnostnih razmer v Evropi, stabilnosti regije in pripravljenosti same države."

Gibanje Svoboda se uvršča med najmočnejše podpornike širitve EU v slovenskem političnem prostoru. Stranka podpira pristop Ukrajine in Moldove, a hkrati opozarja na nevarnost, da bi se v naglici pozabilo na države Zahodnega Balkana. Širitev namreč mora ostati proces, ki temelji na zaslugah in reformah, ne na geopolitičnih izjemah, poudarjajo.

Stranka pri tem prizna, da Ukrajina zaradi izrednih razmer napreduje nekoliko hitreje kot druge kandidatke, a meni, da to ne sme biti izgovor za nižanje standardov ali zanemarjanje balkanskih sosed.

Glede članstva v Natu Svoboda sledi dogovoru vrha iz leta 2008, ki Ukrajini načeloma obljublja mesto v zavezništvu, ko bodo za to izpolnjeni pogoji. Stranka poudarja, da je Ukrajina od vrha v Vilni leta 2023 uradno postala najtesnejša partnerica Nata, in zagovarja nadaljevanje tega pristopa tudi v prihodnje.

"Ukrajina si zasluži mesto v EU, vendar šele po tem, ko bo izpolnila vse pogoje za članstvo," menijo v Prerodu. Ob tem navajajo, da je treba vztrajati pri izpolnitvi pogojev kot so vladavina prava, boj proti korupciji, zagotavljanje človekovih pravic in svoboščin ter spoštovanje avtonomije medijev.

V stranki pa ne podpirajo članstva Ukrajine v Natu. "Ker je to razlog za obstoječo vojno v Ukrajini, varnostna jamstva je treba iskati zunaj članstva v Natu."

Države EU so ponudile nešteto možnosti, največkrat slišani so pozivi k diplomaciji, pogovori, mirovna pogajanja. Slovenija, glede na njeno velikost, pač ne more na konec vojne vplivati toliko, kot lahko večje, močnejše države. To pravijo tudi Demokrati, ki poudarjajo, da "Slovenija ni velesila, ki bi lahko sama krojila usodo sveta".

"Zato moramo okrepiti lastno obrambno sposobnost in biti enotni, navzven pa delovati kot verodostojen član obeh zavezništev, ki konstruktivno prispeva vse, kar lahko, da čim prej dosežemo mir," pravijo.

NSi, SLS in Fokus odgovarjajo z evropskim kontekstom: na zasedanju Evropskega sveta decembra 2025 so se voditelji EU dogovorili o dodatnem podpornem posojilu za Ukrajino v višini 90 milijard evrov, ki bo pokrivalo dve tretjini njenih finančnih potreb v letih 2026 in 2027. Izplačevanje je pogojeno z izvajanjem reform, zlasti na področju pravne države in boja proti korupciji.

Stranka potrjuje, da si vsi želimo mir, a je glede tega realistična: pot do miru je še dolga. Podobna posojila zato vidijo kot konkretno zavezo, da Evropa Ukrajini ne bo obrnila hrbta, ob sočasnem vztrajanju na reformah, ki jo bodo približale EU.

Tudi v Levici pravijo, da se mora Slovenija zavzemati za obnovo diplomatskih kanalov tam, kjer ti lahko pomagajo pri končanju vojne in ustvarjanju pogojev za trajen mir. "Dialog pri tem ne pomeni popuščanja, temveč odgovorno diplomacijo v interesu stabilnosti in miru v Evropi."

SDS meni, da Slovenija nima velike ekonomske ali vojaške moči. A to po mnenju stranke ni razlog za pasivnost, ampak ravno nasprotno. Slovenija ima izjemno strateško lego in pomembna vzvoda v obliki članstva v EU in Natu, skozi katera lahko krepi tako varnost svojih državljanov kot svoj mednarodni položaj.

Ključno orodje je po mnenju SDS diplomacija. Stranka verjame, da mora Slovenija biti glasna zagovornica pravičnega miru za Ukrajino in ta potencial maksimalno izkoristiti skozi učinkovito diplomatsko delovanje.

Mir v Ukrajini mora po stališču SDS temeljiti na spoštovanju ukrajinske suverenosti in ozemeljske celovitosti. Hkrati stranka poudarja, da je ključnega pomena preprečiti, da bi Rusija nadaljevala z ozemeljskimi težnjami do katerekoli druge države.

Tudi Pirati so mnenja, da bi Slovenija morala biti pobudnica evropske vojaške integracije, ki bi lahko pomembno doprinesla k dolgoročnemu miru na evropskih tleh.

"Slovenija lahko največ prispeva z diplomacijo, vezano na mednarodno pravo ter s podporo mirovni rešitvi, ki zagotovi trajen in pravičen mir," podobno kot predhodniki pravijo v SD. V stranki bi podprli tudi mirovno misijo, če bi imela jasen mandat OZN. In kot pravijo, ima Slovenija še največjo dodano vrednost v postkonfliktnem obdobju, kar vključuje razminiranje, odstranjevanje neeksplodiranih ubojnih sredstev ter rehabilitacijo in zdravljenje ukrajinskih vojnih invalidov.

Da Slovenija prav velike vloge pri iskanju rešitev za konec vojne ne more igrati, trdijo tudi v stranki Resni.ca. "Zavzemamo se za to, da bi se sprte strani čim prej usedle za skupno pogajalsko mizo ter začele iskati politično rešitev konflikta," sporočajo.

Gibanje Svoboda je glede vloge Slovenije konkretno: osrednji cilj slovenske politike mora biti čim prejšnji mir v Ukrajini, ki pa bo mogoč le, če bo Rusija sprevidela, da čas ni na njeni strani. Zato stranka zagovarja nadaljevanje pomoči Ukrajini, zlasti pri zaščiti kritične infrastrukture, kjer se je Slovenija po njihovem mnenju že večkrat izkazala v okviru Nata.

Vzporedno mora Slovenija po mnenju stranke podpirati pritisk EU na Moskvo v obliki sankcij in omejevanja delovanja ruske senčne flote, pri čemer lahko Slovenija prispeva z zavzemanjem za enotnost na najvišji ravni znotraj EU.

Svoboda pa vidi za Slovenijo še eno, morda najpomembnejšo vlogo. Kot aktivna članica Koalicije voljnih lahko neposredno vpliva na oblikovanje varnostnih zagotovil za Ukrajino po koncu spopadov. Stranka obenem opominja, da je slovenska vlada že izrazila pripravljenost gostiti mirovna pogajanja, če bi le obe strani v konfliktu to ponudbo sprejeli.

Prav je, da Slovenija Ukrajino podpira, trdijo v Prerodu, a kot pravijo, je smiselno večkrat pozvati Ukrajino k iskanju premirja ter nadaljnjim mirovnim pogajanjem.