"Življenje se mi je na glavo obrnilo šele po končani športni karieri, takrat so se začele "tiste prave" preizkušnje," pravi danes 42-letna Brankovičeva.

"Ko sem pisala to knjigo, pa je bila to predvsem moja terapija, to je bil tudi moj namen. Na ta način sem predelovala svoje preizkušnje. Že prej sem pisala športni dnevnik, tako da sem poznala terapevtske učinke pisanja, vedela sem, da je to dobro sredstvo za doseganje cilja. Namreč, športni pristop sem izbrala tudi v procesu zdravljenja," pove o motivih za nastanek knjige. 

Knjiga je bila tako v prvi vrsti darilo sebi. "Bralcu pa zaupam svojo življenjsko zgodbo, z upanjem, da bo zgodba morda koga navdihnila za reševanje svojih težav in izzivov. Čeprav je vsebina morda pretresljiva, sem želela sporočiti, da je življenje kljub preizkušnjam še vedno lepo."

Kot pravite, so največji življenjski izzivi prišli po končani športni poti. Kako vas je športni del življenja pripravil na stiske, ovire, ki so prišle kasneje?

Po športni karieri je prišla družina, okupiralo me je materinstvo, ampak ljubezen do športa, ki sem ga imela vedno zelo rada, je ostajala in ko so prišle te najtežje preizkušnje, sploh bolezen, sem res dokončno doumela, da je šport zdravilo, ki te ohranja živega. Pa ne govorim o vrhunskem športu, s katerim imam osebno izkušnjo in vem, da je krut in ima morda celo več slabosti kot prednosti, ampak o gibanju.

Ko sem zaključila kariero, se zajadrala v ta rekreativni del športa, in danes zase pravim, da sem dobra rekreativka. Mislim, da je to tisto, kar imenujemo "zdrav duh v zdravem telesu". Čeprav se sliši kot oguljena fraza, pa je njen pomen zagotovo resničen.

Pomembno je, da skrbimo za stabilno fizično in psihično stanje. Mene je šport naučil predvsem tega, da je vedno potrebno vztrajati, tega, kako pomembne so delovne navade ter da je treba biti fokusiran, imeti cilj ter k njemu stremeti z nepopustljivostjo. V času zdravljenja se je to izkazalo za res izvrsten recept in upam, da bo ena od lekcij, ki jih bodo ljudje našli v moji knjigi, ta, da je gibanje zdravo za preizkušnje, ki nas čakajo in nas lahko doletijo nepričakovano, saj smo močnejši, naše telo je bolj pripravljeno na bitko.

Pisanje je bila terapija, pravite. Kaj vam pomeni pisanje? Kotiček, kjer se najdete, kjer lahko izlijete čustva?

Med pisanjem sem se počutila kot steklenica šampanjca, v kateri vrejo mehurčki in čakajo, da pridejo na plano. Moje pisanje zato ni bilo v slogu kronološkega zapisa, ampak predvsem odraz trenutka navdiha, čustev, ki so prišla na dan. Želela sem, da to ostane tudi v končni verziji, zato ni bilo veliko popravkov in racionalnih dodatkov. Ko sem pisala, so se seveda odpirale rane, podoživljala sem dogodke … Zdi sem mi, da je to najbolj pristno, kar lahko izraziš.

V javnosti ni vedno priložnosti, časa, niti nisi pripravljen deliti vsega tega. Knjiga pa je priložnost za poglobljen zapis, zato je bila to izvrstna terapija. Če se nekoliko slikovito izrazim, bi rekla, da so mehurčki odnesli zamašek in jaz lahko diham.

Vam je obdobje mentalne rasti, zdravljenja omogočilo boljši stik s čustvi? Zdi se, da javnost različno reagira na čustva športnikov, pogosto odklonilno, zato jih skrivajo. Kakšna je bila vaša izkušnja z izražanjem čustev v obdobju pred preizkušnjami?

Čustva so problem – sploh na športnem področju, ravno zaradi javnosti se jih marsikdo sramuje, ampak mislim, da ima vsak človek pravico, da jih izrazi. Nekdo uspeh doživlja z vriskom, nekdo s solzami … Žalost pa sploh na različne načine – in to bi bilo dobro pokazati in spoštovati.

Športniki so samo ljudje s čustvi, ki jih je včasih težko skrivati. Zase lahko rečem, da sem bila vedno zelo čustvena. Odhodi od doma so bili vedno čustveni, imela sem domotožje, ampak na tekmah, na televiziji tega seveda ne izražaš, takrat ni prostora za čustva, takrat moraš imeti na sebi oklep. Ko pa je športnik sam v sobi, ko pride s stadiona pa je spet drugače.

Tako da – čeprav sem morda delovala trdno, sem čustvena oseba. Mislim pa, da se sami, pogosto pa tudi pod vplivom družbe, prisilimo v to, da si ne dovolimo pokazati čustev in to je slabo. Mislim, da je za moške še težje, da čustva še težje "dajo iz sebe".

Kako pa ste v času spopadanja z različnimi izzivi doživeli drugo plat – odziv okolice na čustva, stiske. Marsikdaj ljudje v takšnih situacijah ne vemo, kako reagirati, kaj reči …

V preteklosti sem bila večkrat v vlogi, ko sem morala biti opora komu, ki mu je bilo hudo. Zdaj pa sem izkusila še drugo plat, plat bolnika, ki ga tolažijo. Ne glede na to, na kateri strani stojiš – nobena ni prijetna. Moja ugotovitev je, da ljudje enostavno nismo opremljeni z znanji, kako sočustvovati, kako pristopiti k nekomu, ki trpi, kako mu pomagati.

Ko nekdo zboli, ko pove za svojo diagnozo – tisti na drugi strani zanj ne more storiti ničesar. Nima čudežne paličice, s katero bi te ozdravil. Pacient je sam. Je pa odziv okolice nanj lahko zelo različen. Sama sem pogosto opazila, da ti rečejo – "saj bo, tebi bo uspelo, ker si tako močna". Ampak v tistem trenutku, ko sem bila najbolj na tleh, ko nisem vedela ali bo vse skupaj sploh šlo naprej, ko imaš doma dva majhna otroka pa ne veš, kako se bo diagnoza razvila, bi pa najraje koga po takšni izjavi kar udaril. Misliš si – pa kaj govoriš, če pa sploh ne veš, kako se počutim.

Tako da – moj nasvet na podlagi mojih izkušenj bi bil naslednji – seveda je treba ljudem stati ob strani, jih spodbujati, je pa velikokrat dovolj le objem. Takšen brez besed. Da imaš zgolj občutek, da je nekdo tam, da te podpira. Vse to je lahko več vredno kot sto besed o tem, kako bo še vse dobro. Občutek tega, da mi je nekdo pripaden, da je tukaj zame, mi je pomenil največ.

Rekli ste – nismo opremljeni, kar bo najbrž držalo, saj si želimo oči pred slabim običajno zatiskati vse, dokler je mogoče. Ali morda zdaj -–na podlagi te svoje izkušnje – s svojimi otroki drugače govorite o preizkušnjah, jih morda skušate drugače pripravljati na stiske, kot ste bili pripravljeni sami?

Moj pristop je bil ta, da sem o vsem odkrito govorila, odkrito smo se pogovarjali. Skrivnosti ni bilo. Sama namreč zahtevam iskrenost in če jo dajem jaz, pričakujem, da bo iskren tudi sogovornik. Temu seveda ni vedno tako, in to so preizkušnje, čez katere moraš, ko ugotoviš, da niso vsi takšni kot ti. Sem pa bila z otroki dosledno iskrena, saj mislim, da v takšnih situacijah res ne moreš blefirati. Lahko skrivaš, prikrivaš, ampak otrok čuti in ko čuti, si storil dve slabi stvari – prva je ta, da mu lažeš, druga pa je, da mu vzbujaš lažna upanja. Moja otroka sta od prvega dne vedela, kako sem, kakšno bo moje zdravljenje, kaj lahko pričakujeta tudi onadva.

O tem sem govorila tudi s prijatelji. Res je, da sem se umaknila iz javnosti, takrat sem potrebovala mir, moja logika je bila, da se lahko le sama postavim na noge, sama sledim zdravljenju in sama s seboj razčistim stvari. Zdaj, ko sem pripravljena, pa z veseljem delim svoje izkušnje. Želim, da ljudje vidijo, da tudi če zbolijo za rakom, to še ni konec sveta, obstaja upanje in še vedno je mogoče kvalitetno živeti.

Je diagnoza raka, ki človeka neizbežno sooči z njegovo smrtnostjo, morda tista, ki bi jo izpostavili kot svojo največjo preizkušnjo?

Če bi morala izbrati, ali me je bolj čustveno pretresla ta diagnoza ali ločitev, bi rekla, da ločitev. To je bila zame večja preizkušnja, saj se ti zrušijo tla pod nogami in izgubiš tisto, kar je bila zate največja vrednota – zame je bila to družina.

Diagnozo raka je seveda težko sprejeti. Ko pomisliš na smrtnost, si rečeš – to je lahko to, lahko je konec. Vprašaš se, kaj zdaj, kaj to pomeni za otroke. To so hudi občutki, ki te sesujejo, padeš v črno luknjo, ko ne veš, kaj bi sam s seboj, saj imaš toliko vprašanj – zakaj, kako …

Sem pa morda imela prednost v tem smislu, da se je z rakom spopadla že moja babica. Skozi njeno bolezen sem se veliko naučila. Videla sem, kako trdna je bila, kako dobro se je borila, vedela sem, da vse skupaj morda ni tako grozno, kot ljudje včasih mislimo.

Seveda pa je to individualna izkušnja, ki jo vsak doživi drugače. Jaz sem k temu pristopila kot športnik, to je bila zame tekma. Predstavljala sem si, kje je moj cilj, kam moram priti. Šport je torej pomagal tudi v tem smislu.

Dejstvo pa je, da po srečanju s smrtnostjo na življenje gledaš drugače. Spoznaš, kako nesmiselno se je obremenjevati z malenkostmi in kako malo pravzaprav potrebujemo. Zdravje je vsem velika vrednota, ki jo večina ima, pa nam ni dovolj in tako zelo hrepenimo po materialnem, potrošništvu. K temu nas napeljujeta okolica in družba, sami pa pozabljamo na stvari, ki so res pomembne.

Ob takšni diagnozi se vsaj malo ustaviš, rečeš si – pa saj življenje je lepo, samo videti ga je treba.

Črne luknje, ki ste jih omenili … S čim pa ste si pomagali, ko so bili dvomi in strahovi največji?

Najprej sem se obrnila k športu, pa k družini, prijateljem in naravi. Veliko miru sem našla v hribih, kjer še vedno iščem mir. Primarna družina je zavzela drugačno vlogo, saj postane bolj jasno, kaj pomeni nekje biti trden, srečen, zadovoljen, imeti oporo.

Ob preizkušnjah se torej spremenijo ali vsaj prerazporedijo vrednote. Kako pa se je spremenila vaša osebnost?

Okolica bi komentirala lažje, saj se sam spreminjaš iz dneva v dan in tega niti ne opaziš, ampak nedvomno sem se spremenila. Sama o tem najlažje sodim preko tega, kako danes razmišljam, funkcioniram, reagiram na težave. Preizkušnje te oblikujejo, v boju se moraš boriti, se osredotočiti na bistveno.

Prioriteta smo jaz in otroci, materialno je po lestvici močno zdrsnilo navzdol. Pristni odnosi postanejo še pomembnejši ter to, da znaš videti stvari okoli sebe, naravo …

Sam s seboj se pogovoriš in potem iščeš stvari, ki te osrečujejo, da polniš, ne prazniš svoje baterije.

Kaj je torej tisto, kar vas danes osrečuje?

Predvsem narava, hribi … Športno aktivnost ohranjam tudi zaradi procesa zdravljenja, saj to pomembno prispeva k uspešnosti procesa, zato je to vsakodnevna prioriteta. Pozimi sem najraje na tekaških smučeh, poleti pa v hribih. Se pa včasih pošalim, da danes v hribih več posedam, kot hodim, ampak to mi polni baterije.

Bistveno pa je, da z otroki živimo mirno in srečno, da se lahko objamemo, da zjutraj zbudim otroka, ga peljem v šolo … To so stvari, ki jih danes cenim še bolj kot prej.

Kako pa so vaše preizkušnje vplivali na odnose? Ste morda sami na novo ovrednotili odnose, so morda stari prijatelji in znanci sami odšli, so prišli novi? Kako se je spremenil socialni krog?

Prvo sito sem naredila v fazi ločitve, videla sem, kako se ljudje spremenijo, nekateri odidejo, drugi pridejo … Vse to je normalno, ni obsojanja, kaj je prav, kar je narobe. 

Pri bolezni pa je sploh prisotno tudi to, da se te morda kdo niti ne upa poklicati in vprašati, kako si, čeprav je v takšni situaciji najbolje vzeti telefon in vprašati.

Skratka, v takšnih situacijah prevetriš krog ljudi, ki te obdajajo. Ne gre za to, da postaneš aroganten. Še vedno sem do vseh prijazna, se pa spremeni, komu namenjaš svoj čas in koliko. 

Bolj preudarno izbiram, s kom bom šla na kavo, h komu na obisk. Prej sem se bolj razdajala, ves čas sem bila "v akciji". Ampak na ta račun sem trošila energijo, kajti ljudje so lahko tudi pijavke, ki si tvojega stika želijo, da se morda lahko pohvalijo, da so bili z menoj na kavi. Ampak jaz tega ne potrebujem.

Danes se družim z ozkim krogom ljudi, kjer vladajo pristni odnosi. Športni prijatelji ostajajo ne glede na to, kaj se zgodi, najbolj pristni pa so odnosi, ki so ostali še iz mladosti. Zato tudi otroke učim, naj odnose pletejo zdaj v mladosti, saj ti večinoma ostanejo.

Socialni krog se je torej vsekakor spremenil, bi pa rekla, da na bolje. Imeti v življenju dva ali tri "super prijatelje", je dobro. 

Ko gre za spoznavanje novih ljudi, jih pa veliko spoznam tudi preko stikov z drugimi starši, še posebej je veliko tega med starši, ki imamo drugačne otroke. Tukaj sem našla prijatelje, ki se zavedajo življenja, ki vedo, kaj pomeni iti čez preizkušnje.

Je pa zanimivo, da so v takšnih krogih večinoma nasmejani ljudje. Čeprav imajo težave, znajo ceniti druge stvari. Ni materializma ali potrošništva, odnosi so prstni, tukaj se dobro počutim.

Izpostavili ste, kako težka je bila za vas ločitev. Kako se je skozi ta proces, ki najbrž človeka oropa pričakovanj, ki jih je imel, spremenil vaš odnos do družine, ljubezni?

Spremembe se seveda zgodijo. Jaz sem vedno hrepenela po družinski celici, varnosti v tem smislu. Potem pa se je zgodilo, kar se je. Najhuje mi je bilo, ker otroka ne bosta odraščala v zdravi družini, kar pomeni, da bosta dobila vzorce, ki se lahko tudi ponavljajo in bosta morala v prihodnosti delati na tem.

Ampak čeprav je bilo zelo težko, na koncu vidiš, da ni življenje vztrajati v odnosu, kjer ni ljubezni in spoštovanja. Tega si nihče ne zasluži in drug do drugega moramo biti toliko pošteni, da si pustimo prosto pot.

Vere v družino pa to zame ni omajalo. Še vedno verjamem v družino, v ljubezen, nisem izgubila upanja, še vedno verjamem, da je vse to mogoče. Me je pa pretreslo in mi odprlo oči za prihodnost.

Vaše misli, spoznanja, preizkušnje – vse to je zdaj zlito na papir. Pa ste morda kdaj prej kdaj sami v literaturi ali priročnikih iskali oporo ali navdih?

Niti ne. Sem energičen človek, ki mu je bližje šport kot posedanje na kavču ob televiziji ali knjigi. Rada pa posežem po priročnikih, učbenikih.

Prav tako nisem bila nikoli navdušen pisec spisov. Iz športnih časih je v meni ostalo pisanje športnih dnevnikov, ker smo jih morali pisati. Vedela sem, kako pozitivno vpliva zapisovanje, tekom športne kariere mi je pomagala vizualizacija, avtogeni treningi in to bili vse zapisi.

Je pa knjiga – kljub zgodbi, ki lahko pretrese, ki je tudi žalostna, zelo navdihujoča in pozitivna. Vesela sem, da je toliko pozitivnih odzivov, saj knjiga išče optimizem.

Je morda prav optimizem tisti, ki ga, utrujeni od koronske krize, še posebej potrebujemo v trenutni družbi?

Postali smo apatični, asocialni, naveličani. Veliko je negativnega poročanja in to ljudi ubija. Tako da srečati nekoga, ki ostaja pozitiven kljub preizkušnjam, je redko in želim si, da ljudje čez mojo ali čez druge zgodbe, spoznajo, da je to samo obdobje v življenju, ki pride, te postavi pred preizkušnjo. Sama si to predstavljam kot da preizkušnja čaka tvoj odziv in prav odziv je zato najbolj pomemben.

Na startu smo vsi enaki, potem pa tečemo svojo tekmo. S pozitivnostjo, hvaležnostjo je veliko lažje. Sama tukaj iščem navdih. Sreča je res v majhnih stvareh.