'Določen del možganov je dobesedno zamrznil v času karantene'

Psihično stanje Slovencev v tem trenutku ni dobro, ocenjuje psihoterapevtka Ksenja Kos. Tudi sama se sooča z velikim povpraševanjem po pomoči, predvsem staršev, ki iščejo načine, da pomagajo svojim otrokom.

Kot pojasnjuje, lahko epidemija sama po sebi sproži zaskrbljenost in negotovost, saj je ogroženo človeško zdravje, zato je to naraven odziv na takšne okoliščine. Človek s trdnim notranjim občutkom varnosti jo bo lahko zaznal kot nelagodje, s katerim se je zmožen spoprijeti. Ljudem, ki imajo šibko varnost, pa lahko epidemija sproži paranojo, histerijo ali pa okrepi obrambne mehanizme zanikanja, potlačitve, pripoveduje.

A trenutno slabo psihično stanje ni posledica le same epidemije, ampak lahko vzroke iščemo predvsem v dolgotrajni karanteni in nejasni ter neprestano spreminjajoči se politiki ukrepov.

V kombinaciji z virusom kot "nevidnim sovražnikom" pa to lahko slabo vpliva tudi na najbolje strukturirane osebnosti. Te se bolj bojijo politike kot virusa, pripoveduje naša sogovornica.

Pogovarjali sva se, kako je obdobje epidemije in karantene vplivalo na naše najmlajše. Kako je zunanje dogajanje razgalilo naša notranja stanja, kako se oblikujejo naši vzorci delovanja, kako vzgojiti funkcionalnega posameznika in kako so lahko starši v trenutni situaciji "steber" za svoje otroke. In seveda, kako najti svojo moč in plavati skozi življenje tudi v razburkanem morju.

Kakšno je trenutno psihično stanje Slovencev? Kaj ste vi opazili, zaznali pri svojem delu?

Kot psihoterapevtka zaznavam precejšnje poslabšanje psihičnega zdravja. Preplavljenost potreb po psihoterapevtski obravnavi tudi nas terapevte spravlja v stisko. Sama moram dnevno zavračati nove kliente, ker jih zaradi prezasedenosti ne zmorem sprejeti. Največji naval je ravno s strani staršev, ki ne zmorejo pomagati svojim otrokom in mladostnikom. Zaznavam depresivno in anksiozno simptomatiko, ki se kaže v različnih oblikah – od zavračanja šole, odvisnostih od računalnika, anoreksije, samopoškodovalnih vedenj in samomorilnosti do eksplozivnih agresivnih izpadov otrok in mladostnikov.

Šolanje na daljavo je prekinilo zadovoljevanje osnovnih relacijskih potreb. Dr. Daniel Siegel govori, da je določen del možganov dobesedno zamrznil v času karantene. Ne zavedamo se, kako običajni stiki in rituali omogočajo normalen razvoj možganov. Dolgotrajno onemogočanje druženja ljudi vpliva na naše možgane, žal. Lahko najdete strokovnjake, ki bodo zagovarjali močno rezilientnost oz. psihološko odpornost otrok in mladostnikov, a gre razmisliti, koliko časa se lahko krepka razvijajoča se osebnost otroka in mladostnika napaja iz energetske zaloge rezilience. V svoji ordinaciji sprejemam mladostnike, ki so bili dobro motivirani, psihično odporni in uspešni dijaki, a zdaj prihajajo v stik s težko simptomatiko depresije in anksioznosti. Tisti, ki so imeli že pred karanteno šibkejšo rezilienco, pa so potrebovali hospitalizacijo.

Da je del naših možganov v karanteni prenehal funkcionirati, vam pove dejstvo, da smo vsi upali, kako bo bolje, ko se bodo učenci in dijaki vrnili v šole. Kar zdaj opažamo, je, da bi se kar visok odstotek vrnil nazaj v svoje sobe za računalnik, ker jim to bolj ustreza. Zakaj? Socialni del možganov ni deloval dolgo časa, zato je biti, delati in vzpostavljati odnose v skupini postala zelo težka naloga. Ponovno pridobivanje kondicije za samo učenje in nato še za učenje v skupini bo še dolga pot. Ne verjamem, da bodo zadostovali samo klasični pristopi izpostavljanja. V šole bo treba uvesti premišljene organizacijske in vsebinske spremembe.

Je bila epidemija (le) močan zunanji dejavnik, ki je razgalil stanje posameznikov v naši družbi in družbe kot celote? Verjetno nas skozi življenje zunanji dražljaji nenehno "opominjajo" na naše ranljivosti in razkrivajo rdečo nit našega delovanja?

Intenzivni zunanji dražljaji vedno nagovorijo moč naše notranjosti. Psihološka rana je normalen odziv na nenormalno situacijo. Okrevanje je tisto, ki pokaže, kakšno psihološko odpornost ima razvito posameznik. Stopnja rezilience se tudi kaže v tem, kako intenzivno rano nam bodo zunanji dejavniki povzročili. Ja, epidemija je bila zunanji dejavnik, ki je razgalila stanje posameznikov in družbe kot celote.

Bi pa na tem mestu zopet opomnila, da ni le epidemija tisti zunanji dejavnik, ki je povzročil psihološko rano, ampak sta delovanje in organizacija okoli virusa tisto, kar je v večini načelo občutek varnosti. Zelo visoka stopnja nezaupanja v ukrepe in vodenje države je resno načela naše zdravje. Godi se nam tako kot otroku v disfunkcionalni družini, ki zavrača kakršno koli obravnavo oz. pomoč.

Kdaj in kako se oblikujejo naši vzorci delovanja? Kaj potrebuje otrok, da bo odrasel v funkcionalnega posameznika? 

Naši vzorci delovanja se oblikujejo že v maternici in se utrjujejo po rojstvu, predvsem v odnosu med dojenčkom ter pomembnim drugim. Donald Winnicot govori o primarni materinski okupaciji, ki pomeni predanost mame otroku. Če je mama primerno uglašena na otroka, postane otrok uglašen na lastne telesne funkcije in impulze. Njena neaktivna prisotnost (mati je ob otroku, a se ne vmešava v njegovo doživljanje) pa omogoča razvoj otrokove zmožnosti biti sam. Koncept dovolj dobre mame govori ravno o ravnotežju med aktivno in pasivno prisotnostjo.

Otrok potrebuje uglašene starše, ki mu omogočajo razvoj varne navezanosti, da bo odrastel v funkcionalnega posameznika. Siegel pove, da medsebojni odnos med dojenčkom in starši oblikuje strukturo dojenčkovih razvijajočih se možganov.

Starši, ki ne znajo in ne zmorejo upravljati s svojim stresom, ga prenašajo na otroka, ki ni zmožen procesirati niti svojega. Če starši nimajo ozaveščenih svojih notranjih procesov, jih nerazrešene prenašajo na otroka. Tako se v otroku oblikujejo vzorci nevarne navezanosti, ki omeji zdrav razvoj posameznika.

Verjetno je dejstvo, da vsi odraščamo z neko vrsto psihične rane? Kako lahko starši že med odraščanjem otrokove rane "zdravijo" in jih prepoznajo?

Tako kot psihična rana je tudi psihična odpornost normalno življenjsko dejstvo. Otrok je ob rojstvu pravzaprav še zunanji zarodek in je v popolni odvisnosti od svojih skrbnikov. Psihično rano mu povzroči že minimalno neravnovesje v telesu. S pomočjo koregulacije odraslega se ponovno vzpostavi ravnovesje in tako pride v otroku do okrevanja. Ta proces okrevanja je bistvenega pomena za krepitev rezilientnosti oz. psihološke odpornosti. Če po porušenem ravnovesju ne pride do okrevanja in je otrok dalj časa izpostavljen neugodnemu okolju (odnosu), se v njegovem telesu izloči prevelika količina npr. kortizola, ki omaje njegov imunski sistem. Takrat psihična rana ali travma vztraja in resno omeji razvoj otroka.

Starši lahko psihično rano prepoznajo po otrokovem vedenju, barvi kože, pogledu (kako vzpostavlja očesni stik), gibanju, nesamostojnosti, nezmožnosti za igro, težavah v odnosih z vrstniki, pogostih boleznih … Svojega otroka morajo opazovati in ga spoznavati. Veliko staršev tega ne zmore, ker so okupirani s svojimi psihološkimi ranami. Tako nimajo kapacitete pomagati otroku, če najprej ne pomagajo sebi. Starš, ki ne zna prepoznavati svojih notranjih stanj, ne bo zmogel prepoznavati notranjih stanj v svojem otroku.

Prvi korak za starše, ki želijo prepoznavati in nato zdraviti psihološke rane svojega otroka, je delo na sebi. Ko dosežejo samoregulacijo (prepoznavanje svoje lastne tenzije in uravnavanje notranje energije), so lahko koregulatorji otroku. Prek koregulacije učijo svoje otroke upravljati s svojim stresom in jim tako omogočajo zdravljenje psiholoških ran.

Kaj je pomembno v odnosu otrok starš, tudi če pogledamo na trenutno situacijo? Če je staršem trenutna situacija spodnesla tla pod nogami, kako so lahko "steber" za svoje otroke?

Starša sta lahko steber za svoje otroke tudi, če jima je trenutna situacija spodnesla tla pod nogami. S tem, ko otroku pokažeta, kako normalno je, da takšne situacije spodnesejo tla pod nogami, in iščeta poti za lastno okrevanje, sta steber. Odrasli imamo kapaciteto, da si poiščemo pomoč, otroci je nimajo, če jih tega ne naučimo.

Torej v odnosu med staršem in otrokom je pomembno, da starš normalizira in priznava čustva, ki se porajajo v težkih trenutkih. Da daje prostor za različna čustva in različne odzive. Na isto situacijo bomo imeli različni ljudje različna občutenja in ta občutenja bomo kazali na različne načine. Ni ene in edine pravilne poti čustvovanja, je le nam lastna.

Zelo pomembno pa je tudi ob priznavanju stiske otroku podati upanje: "Zdaj je tako in verjetno bo še nekaj časa težko, a delamo na tem, da bo bolje." Med tem, ko je težko in je tesnoba močna, pa si lahko pomagamo z različnimi pozitivnimi viri in tehnikami regulacije tesnobe.

Kako priti do notranje moči, da ne ostanemo žrtve otroških ran? Kako vzeti odgovornost za svoja dejanja in življenje v svoje roke?

V prvi vrsti moramo sprejeti pomoč, če jo potrebujemo. Vsak posameznik lahko najde svojo pot za zdravljenje otroških ran. Pomembno je, da jih ozavesti. Tako najbolje zaščiti svoje otroke. Če ste vodja države, pa neozaveščene otroške rane prenašate na svoje državljane.

Vzeti odgovornost za svoja dejanja in življenje v svoje roke je rezultat varne navezanosti (dobro razvit notranji občutek varnosti) in s tem dobro razvite samoregulacije. Do svoje notranje moči lahko pridemo tako, da se samoregulacije naučimo. Lahko pa se je naučimo le ob uglašenih, sočutnih in dobro reguliranih ljudeh. Samoregulacija ni deden, ampak je učni proces.

Bistveno spoznanje, ki ga torej morajo vgrajevati v svoja življenja, je koncept samoregulacije – prepoznavanje in upravljanje s svojim stresom (tako tistim vidnim kot tudi s tistim globljim nevidnim). Ko bomo odrasli znali regulirati sebe in razvijati sočutje do sebe, bomo samoregulacijo lahko učili tudi otroke. Tako bo lahko otrok samostojen in odgovoren – torej psihično odporen.

Epidemija je jasno pokazala, da se družba nenehno spreminja, kako ohraniti stabilnost v tem spreminjajočem se svetu?

Samo ena zadeva na tem svetu je stalna – to, da se vse spreminja. Res je težava, da so spremembe zelo hitre in prepogoste. Ta hitrost zgreši človeški naravni ritem, kar nas najbolj poškoduje. Stabilnost najdemo v naravi. Ta je ohranila svoj ritem. Zavestno moramo vplivati na to, da ob spremembah upoštevamo svoj notranji ritem. Ko se uglasimo na svoj ritem, nas lahko spremembe napolnijo in ne uničujejo. Torej, težava ni v spremembah, ker so te naravne, težava je v hitrosti. Naučiti se upočasniti svoje življenje bo v teh časih bistvena veščina. Trenutno stanje v družbi nas je samo bolj intenzivno nagovorilo, da človek težko funkcionira v življenju, če nima stika s samim seboj.

Epidemija je po mojem mnenju razkrila tudi luknje in premajhno zmogljivost psihološke podpore. Korak naprej se trudijo narediti v Slovenski krovni zvezi za psihoterapijo, kjer oblikujejo skupino psihoterapevtov, ki bo opominjala na potrebe otrok in mladostnikov. Drugi korak delajo psihoterapevti na ravni občine. V svoji občini sem oblikovala skupino za iniciativo razvoja strategije duševnega zdravja, ki je nastala iz potrebe šole in zdravstvenega doma, ker nismo več vedeli, kam po pomoč lahko usmerimo starše in otroke. Cilj je oblikovati mrežo strokovnjakov na področju duševnega zdravja, ki bi zapolnili medprostor med šolo in zdravstvom.