'Neplodnost ne izgine. To je diagnoza, ki bo vedno moja'

Katarinina* (njeno pravo ime hranimo v uredništvu) zgodba se začne pred devetimi leti. Takrat je bila stara 33 let. "Vem, da sem se za nosečnost odločila pozno. Ampak prej o njej nisem razmišljala, saj nobeden izmed prejšnjih partnerjev ni bil družinski človek," razloži. 

Na prvi plus na nosečniškem testu sta morala z možem čakati približno šest mesecev. Nato pa je še pred prvim ginekološkim pregledom začela krvaveti. "Nekaj me je tudi špikalo, ni bilo pa grozno," se spominja. Na urgenco ni želela, saj da so krvavitve in bolečine v zgodnji nosečnosti pogoste – mož pa je menil, da je obisk nujen. 

"Tam so s krvnimi preiskavami ugotovili, da je nekaj narobe. Tudi ultrazvok je potrdil – zunajmaternična nosečnost." Ker je njej jajcevod zaradi zagozditve ploda že počil, je močno krvavela v trebuh, zato so jo takoj operirali. Ostala je brez enega jajcevoda. "Lahko bi umrla. Hkrati nisem točno razumela, kaj se dogaja," opisuje izkušnjo.

Med operacijo in odstranjevanjem desnega jajcevoda so kirurgi opazili, da je močno zabrazgotinjen tudi levi. Dobila je napotnico za nadaljnje preglede, ki so potrdili, da je tudi preostali organ neprehoden. Diagnoza: neplodnost. "Naprej sem šla kot robot. Vzeti si moraš čas, da stvari sprocesiraš. Jaz jih nisem,"  je opozorila. 

Po treh mesecih sta z možem tako že stala pred komisijo za postopke za neplodnost, ki je paru zaradi jasne diagnoze takoj odobrili proces. A še pred začetkom postopkov je Katarina znova (nepričakovano) zanosila. "En nezaščiten spolni odnos. Takrat ni bilo veselja. Vedela sem, kaj me čaka. Otrok je bil spet v jajcevodu."

Tudi preostali proces je bil tokrat enak – odstranitev jajcevoda. "Ampak psihično je bil veliko težji. Vedela sem, da je zame konec. Po naravni poti ne morem več zanositi. Sesulo me je, podrlo," opisuje. Kljub temu je občutke znova potlačila in se namesto premlevanja takoj podala v boj. "O izgubah nisem niti z nikomer res govorila."

 Psihični zapor, fizična akcija

Kot nadaljuje z zgodbo, se je takrat začela "prava fizična akcija". Ker z možem živita v Ljubljani, sta se na prvi postopek namenila v Klinični oddelek za reprodukcijo na UKC. "Injekcije, hormoni, tablete, punkcija," postopek opisuje povsem odmaknjeno. Ob tem pa doda, da je punkcija res neznosno boleča. 

V prvem postopku je pridelala dve celici. Nobena se ni oplodila. Šli so na naslednji protokol, kjer se je z injekcijami špikala več mesecev, v tem času pa ji je uspelo pridelati 19 celic. Ker je tokrat že vedela, koliko bolečine s seboj prinese punkcija, se je vanjo spustila pripravljena. "A število celic je bilo devetkrat večje – za telo totalen stres." Kljub velikemu številu pridelanih celic sta se oplodili le dve. Nosečnosti ni bilo.

S partnerjem sta v ljubljanski kliniki opravila še dve punkciji, zgodba se je še dvakrat ponovila. Dve oplojeni celici, dva zarodka, brez ugnezditve.

Pot sta nadaljevala v Postojni, napotila sta se k specialistu ginekologije in porodništva dr. Primožu Rešu, ki slovi po uspehu. Tam je bil njen rezultat najslabši. Pridelala je eno celico, ta se je oplodila, a znova brez ugnezditve.

Na šesti in zadnji postopek oploditve, ki jo na napotnico nudi slovensko zdravstvo, sta se napotila še v Maribor. Tam so "prijazni in punkcijo naredijo pod narkozo," opisuje. A tudi na Štajerskem je bilo isto – dve oplojeni celici, dva zarodka, brez nosečnosti. 

Njen mož je takrat dejal, da je dovolj. A Katarina ni želela odnehati. "Ko pogledam nazaj, sem se silila, ker sem drugim želela dati otroka. Če bi poslušala sebe, bi že prej rekla: dovolj. Ne grem se več."

Po otroka sta se podala še v tujino – Katarini so namreč na uho prišli uspešni postopki v Pragi. Tam se je odločila za oploditev z darovano celico. Čeprav ji zaradi tega tokrat ni bilo treba na ponovne punkcije, se je spopadala s slabo vestjo, ker je čez isti postopek "zaradi nje" morala neka druga ženska. Darovalka je pridelala pet celic, Katarina je imela tri prenose. Dvakrat po dve celici, zadnjič pa eno. Ugnezdila se ni nobena. 

"Ko sem šla po devetih letih truda na tretjo oploditev v Prago, sem vedela, da je zadnjič," opisuje. Vzroka, zakaj se nobena izmed oplojenih celic ni ugnezdila, zdravniki niso našli nikoli. "Nepravilnosti na maternici nisem nikoli imela. Samo ... prijelo se ni ... Utrujen si. Postarala sem se. Dovolj je bilo. Poskusila sem vse." "Devet let ..." je dodala tiho. 

V tem času je sicer poskušala zanositi tudi z alternativnimi metodami. "Poskusiš sicer vse. Pila sem praške, 'informirano vodo' za 40 evrov ... Od bioresonance, raznih terapij, karmične diagnostike. Ti povej, jaz sem gotovo probala." 

'Včasih sem se počutila kot poskusni zajček'

Ker se je tako veliko število poskusov po otroku končalo povsem drugače, kot je upala, je začela Katarina dvomiti v svoje telo. A dvomi so bili prisotni tudi na drugih področjih. Kot je omenila, je zaradi toliko nezasidranih oplojenih celicah vprašala, ali so jih sploh vnesli v telo. Če so bile sploh oplojene. "Oni ti kažejo, da pogledaš, ti pa niti ne veš, kaj gledaš. Samo kimaš. Upaš. Včasih sem se počutila kot poskusni zajček."

A naporni in dolgoletni postopki zaradi želje po otroku niso terjali le psihičnega davka. V tem času je zaradi hudih hormonskih nihanj izgubila vse dlake po telesu – po rokah, nogah, obrazu. Močno so ji začeli izpadati tudi lasje. Kot dodaja, pa se zgodba neplodnosti z zadnjim poskusom ni končala.

"Težava je v tem, ker sem se tekom devetih let popolnoma izgubila. Vse prilagodiš morebitni nosečnosti. Aktivnosti, prehrano ... vse se vrti okoli tega, nič ni normalno. Naporno je fizično, psihično. In tega ni nikoli konec. Tega ne končaš, to traja. To je diagnoza, ki bo vedno moja."

To je diagnoza, s katero se spopada vsak šesti oziroma sedmi par, pa razlaga predstojnica Kliničnega oddelka za reprodukcijo na ljubljanskem UKC dr. Helena Ban Frangež. Pojasnjuje, da o neplodnosti govorimo, ko po letu rednih spolnih odnosov ne pride do zanositve. 

Lansko leto so v njihovi subspecialistični ambulanti za zdravljenje neplodnosti v Leonišču opravili 1991 prvih obravnav zaradi neplodnosti pri ženskah in moških. Ponovnih pregledov v isti ambulanti pa je bilo lani 3268. 

Katarina in mož sta sicer razmišljala tudi o posvojitvi in rejništvu. A ker posvojitev (prav tako kot samoplačniški postopki v Pragi) predstavlja velik finančni zalogaj, sta to možnost izpustila. "Odločila sva se lahko samo za eno možnost," pravi sogovornica. K odločitvi je sicer botrovalo tudi dejstvo, da so postopki posvojitve dolgotrajni, njuna pot do otroka bi se tako še dodatno podaljšala. 

Kadar zdravnikom ne uspe ugotoviti točnega vzroka neplodnosti, takih je približno pet odstotkov parov, ki pridejo na kliniko v Leonišču, se močno podaljšajo tudi postopki. Takrat namreč strokovnjaki zanositev poskušajo doseči z dodatno diagnostiko in z zdravljenjem z zdravili, kar pa trajanje zdravljena podaljša na eno leto ali več, pove dr. Ban Frangeževa.

Čakalne dobe pa se podaljšujejo tudi zaradi majhnega števila darovalcev spolnih celic. 

'Pojdita na morje, napijta se, saj bo. To so mi rekli, pa so vedeli, da nimam jajcevodov.'

Medtem ko sta se sama spopadala z dejstvom, da otroka ne bo, je na situacijo nekoliko drugačne gledala okolica. Oba sta bila namreč že od začetka težav z družinama, prijatelji, znanci in delodajalci zelo odkrita. Včasih so jima povsem nepremišljeno odkritost vrnili. Nekateri odzivi so bili povsem brez pomena, čeprav so bili dobronamerni, je začela opis. 

"Rečejo, da 'ti ni bilo namenjeno' ali pa 'saj bo,' ker te res razjezi. Kaj? Kaj bo? Kako bo?" je dejala, nato pa jezno pristavila: "Ne bo, ker ne more biti ... Ali pa rečejo 'pozabi' ali pa 'sprostita se. Pojdita na morje, napijta se, saj bo.' To so mi rekli, pa so vedeli, da nimam jajcevodov." 

Taki komentarji res ne pomagajo, še odločno poudari. Zato je svoje občutke začela skrivati. Kljub temu pa okolici zaradi njih ni zamerila, "saj ne morejo vedeti, kako ti je".  Iz vrstic pogovora pa se da razbrati še, da Katarina bližnjim ni govorila o svoji bolečini, ker jih je pred njo želela obvarovati. Lahko pa je vse občutke zaupala svoji terapevtki, ki ni čustveno vpletena v njeno življenje. "Ves čas sem poleg sebe mislila še na vse okoli sebe."  

Zaupala se je tudi svojemu možu, ki ji je ves čas stal ob strani. "To je res zlat mož." Kot razloži, so postopki seveda zelo naporni tudi za moške, ki bi po njenem mnenju ob soočanju z neplodnostjo (predvsem moško) prav tako potrebovali psihično podporo. "Moški po klinikah so bili odmaknjeni, nesramni ..." 

Vzroki za neplodnost so približno enakomerno porazdeljeni med ženske in moške. Okoli eno tretjino vzrokov najdemo pri ženskah, eno tretjino pri moških, v eni tretjini pa gre za kombinacijo vzrokov pri obeh, razloži predstojnica oddelka za reprodukcijo na UKC Ljubljana dr. Ban Frangeževa. 

'Vsa čustva pojem. Povedala ne bom, pojedla pa.'

Katarini njen mož ji kljub temu, da pri njima zaradi nosečnosti ni prišlo zaradi ženske neplodnosti, nikoli ni dal občutka, da bi bilo "z njo kar koli narobe". Kljub temu se je, kot pravi, dovolj krivila sama. "Jaz in moje telo še nisva čisto okej." Po končanih dolgoletnih postopkih, polnih restrikcij, se je zateka v prenajedanje. Razlaga, da vsa čustva, s katerimi se spopada, poje. 'Povedala ne bom, pojedla pa," doda.

Vselej so prisotna tudi vprašanja zakaj ravno jaz, sem naredila kaj narobe, bi lahko karkoli naredila bolj prav? So bila to nezdravljena vnetja? "Vzroka za neprehodne jajcevode ne vem. Nikoli ga ne bom vedela. Diagnoze zato postavljam in iščem sama. Tu bi lahko zdravniki in ginekologi naredili več. Če ne zaradi drugega zato, da te pomiri. Ampak ne, gre res za čisto avtomatiko, kot da si pri mehaniku – naredijo svoje in greš ven."  Postopki zdravljenja neplodnosti so sicer neuspešni v dveh tretjinah primerov, pove dr. Helena Ban Frangež.

Ko Katarina gleda nazaj, obžaluje predvsem to, da si ni vzela dovolj časa in poslušala telesa. "Ne bi nizala postopkov. Jaz sem kar forsirala." Prav tako bi si prej poiskala psihološko pomoč. Na pogovore je namreč začela hoditi po končanih umetnih oploditvah v Sloveniji. 

Ambulanta za klinično psihologijo deluje tudi na Ginekološki kliniki UKC Ljubljana. V njej letno na novo obravnavajo od 110 do 120 pacientk, ki so tja napotene zaradi zdravljenja neplodnosti. "Te pacientke predstavljajo do petino vseh obravnav v psihološki ambulanti. Ocenjujemo, da psihološko pomoč tako potrebuje okoli pet odstotkov neplodnih parov," pa razlaga dr. Ban Frangeževa.

'Zdaj sem pomirjena, ne vem pa, kako bo pri 50'

Kako pa Katarina po koncu postopkov gleda na zarodke in oplojene celice? Sliko svojega splavljenega otroka zaradi počenega jajcevoda si je prvič upala pogledati šele, ko je končala z vsemi postopki. "Ko sem dobila CD, ga nisem bila sposobna pogledati," opisuje. "Nisem se želela zavedati, da je bilo v meni živo bitje, ki je raslo, ki je bilo pripravljeno živeti." 

Opisuje, da se od teh otrok neprestano poslavljaš, da situacijo neprestano na novo sprejemaš. "Vedno bo z mano, tudi oplojene celice, ki se niso ugnezdile. Ni bilo še pravo življenje, a tako se začne. Bil je morebiten začetek otroka."

 Neplodnost ne izgine, to je diagnoza, ki bo vedno njena, še pravi. "Zdaj sem s tem pomirjena. Ne vem pa, kako bom pri 50, človek se vedno spreminja, se kaj dogaja ... Ne veš, kaj vse življenje prinese," pa zaključi.