Ločitve (po slovensko): 'Naj stane, kar hoče, samo da zmagam!'

Podatki SURS za 2021 kažejo, da se je tistega leta pri nas poročilo 5.916 parov. Moški so bili ob poroki povprečno stari 32,6 leta, ženske slabi dve leti manj. A po drugi strani se je istega leta ločilo 2.322 parov. Precej nevzpodbuden podatek.

Raziskovalci pravijo, da je še slabše z zvezami, kjer partnerja nista poročena. "Neporočeni pari z otroki in brez njih pogosteje prekinejo razmerje kot poročeni pari, njihova razmerja pa so krajša," so v različnih časovnih obdobjih ugotavljali raziskovalci Graefe, Lichter, Manning in Wu.

Konec ljubezenskega razmerja sicer sodi med najbolj stresne dogodke v življenju človeka, a še huje je vse skupaj za tiste, ki še niti ne razumejo povsem dobro, kaj se dogaja – za otroke. 

Ločujete se od osebe, ki je drugačna od tiste, s katero ste se poročili

Najhujše so travme otrok v družinah, kjer je ločitev le še stopnjevanje toksičnega odnosa med partnerjema in kjer zdaj eden ali oba drug z drugim obračunavata na plečih otrok. 

Med eno od javnih razprav o mučnem odvzemu otrok na Notranjskem smo lahko med drugim slišali, kako je takratna vodja oddelka za družinsko sodstvo Nadja Marolt opozorila tudi na dolžnost staršev, da pri tovrstnih situacijah ravnajo v korist otroka. Prav starši lahko v sodelovanju s Centri za socialno delo (CSD) postopke zaključijo hitro in neboleče. V nasprotnem primeru, ob vseh izčrpanih možnostih, nesodelovanju staršev in pooblaščencev, pa morajo v družinsko dinamiko poseči sodniki. Kar se je zgodilo tudi v konkretnem primeru. 

In če česa, potem bi se morali ljudje zavedati tega, da si nikakor ne želijo, da njihove družinske odnose ureja sodišče. Zato bi se morali potruditi, da presežejo lastne zamere in sami – morda tudi s pomočjo terapevta – predelajo travmo razhoda in se osredotočijo zgolj na dobrobit otroka. A eno je teorija, drugo praksa. 

In če to berete med tem, ko ste (še) v srečni zvezi, in menite, da se sami nikoli ne bi zapletli v tako toksične odnose, da bi vam na koncu otroke iz rok trgale uradne osebe, se je dobro zavedati, da se lahko v prihodnosti zgodi marsikaj. Namreč – opozarjajo strokovnjaki – ločujete se od osebe, ki je drugačna od tiste, s katero ste se poročili. 

Travma ločitve, opoj nove ljubezni in še kaj – vse to povzroči, da se oseba ob razhodu obnaša nepričakovano ali pa vsaj drugače, kot smo pričakovali. Čeprav pogosto analiza preteklega vedenja nato pokaže, da gre le za kristalno jasno obliko vzorcev, ki so se kazali že v zvezi. Vsekakor čas ločitve oziroma razhoda praviloma razblini še zadnje ideale o partnerju, saj vse lastnosti – dobre in slabe – dokončno pridejo do izraza.  

O čem pa torej lahko sklepamo že v času zveze oziroma še preden se z nekom podamo na pot skupnega življenja in starševstva? Če ste poročeni z nekom, ki se močno drži bančnega računa in dvomi o vsakem izdatku, potem ne pričakujte, da bo drugače, ko bo treba deliti premoženje ali se pogajati o višini preživnine. Kralj je tukaj – denar. In oseba bo pripravljena na vse, da ga obdrži čim več. 

Če ste poročeni z osebo, ki svoje interese vedno postavlja pred vas in otroke, potem ne pričakujte, da bo ta oseba sodelovala pri oblikovanju načrta starševstva, osredotočenega na otroka. Ali pa, da se bo v času, ko bi naj skrbela za otroke, posvečala njim. Precej verjetno bodo v tem času otroke vzgajali babice, dedki ali elektronske naprave. 

Prav tako bi bilo naivno misliti, da bo nasilnež najel nežnega in prijaznega odvetnika, ki si prizadeva za enakost v poravnavi. Težaven zakonec bo najel nekoga, ki bo odražal njegove potrebe in želje, prav tako bosta na sorodni moralni ravni. Zato se je treba v postopku proti takšni osebi oborožiti z dovolj sposobnim odvetnikom. 

In morda še najbolj pomembno – četudi se v postopek razveze vpletejo organi, kot je CSD, ne računajte, da bodo magično izginile težave, ki jih imate, ker je partner, ki ga zapuščate, agresiven, manipulator, narcis ali kaj podobnega. Ravno nasprotno. Pričakujte, da bodo imeli tudi pristojni pogosto ogromno težav s tem, da vidijo skozi prijazno fasado. Tudi njim na tem področju praviloma manjka znanja, zato boste morali biti še toliko bolj previdni. 

"Včasih zakonca ob ločitvi verjameta, da se lahko, ker sta se v zakonu sprijaznila s slabim vedenjem, zdaj obrneta na pravni sistem. A če je zakonec nasilnež, zapravljivec, odsoten starš, preveč kreativen z davčnimi napovedmi in neodgovoren na vseh področjih, pravni sistem ni avtoriteta, ki bi vskočila, ga streznila in spremenila njegovo vedenje," opozarja Storey Jones, strokovnjakinja, ki je dve desetletij od blizu spremljala ločitvene postopke. 

"Med zakonom ste živeli po pravilih zakona. Ob razhodu lahko izberete, pod kakšnimi pogoji boste živeli do konca življenja. Moč, ki jo imate, je poznavanje zgodovine partnerja in tega, kaj mu je zares pomembno. To vam daje priložnost, da ste pametni, ustvarjalni in strukturirate poravnavo, ki bo uspešna, tudi če to pomeni, da se boste čemu odpovedali. Bolje to, kot da bi porabili dvakrat več za jalov trud, da bi nekoga spremenili, ko že veste, kdo je in kako razmišlja," dodaja. "Ne nasedajte iluzijam, da bo po razhodu oseba postala drugačna ali da bo po tem, ko je živela nepošteno, zdaj pravična, ali še huje, da bo sistem dosegel poštenost."

'Naj stane, kar hoče, samo da zmagam. Drugače ti gorje!'

Slovenska sodišča letno obravnavajo čez 2000 razvez, skoraj polovica je razvez na podlagi sporazuma. "Sodnik si bo med trajanjem sodnega postopka ločitve brez sporazuma ves čas prizadeval za mirno rešitev spora, saj so dogovori praviloma bolj spoštovani, veljajo dlje časa, starša pa z njihovo sklenitvijo pokažeta, da se bosta zmogla tudi v prihodnje dogovarjati o vprašanjih v zvezi s skupnimi otroki," pravijo pristojni. 

Potem pa je torej tukaj žal kar velik delež tistih, ki se ne zmorejo dogovoriti. V tem primeru imajo veliko dela odvetniki, ki priznavajo, da slišijo tudi izjave, ob katerih se jim naježi koža. 

Pogovarjali smo se z enim od slovenskih odvetnikov, ki je do ločitve pomagal že kar nekaj Slovencem. Želel je ostati neimenovan. 

Sam pravi, da ni ravnodušen, ko skušajo starši v postopku razveze manipulirati z otroci, da bi dosegli svoje. "Pogosto se jim zdi to najbolj učinkovito orožje za maščevanje partnerju," pravi. In teh primerov ni malo. 

Obstajajo klienti, ki želijo, da pri boju za "njihovo pravico" ne izbira sredstev. "Naj stane, kar hoče, samo da zmagam. Drugače ti gorje!" mu je nekoč dejal klient. In uporabil še nekaj sočnih izrazov, ki jih na tem mestu ne bomo zapisali. Razjezilo ga je, da ga je žena po letih, ko so tudi policisti pisali poročila o nasilju, le zapustila in odpeljala otroke. 

Zatrjuje, da skuša še posebej vročekrvne kliente odvrniti od najbolj podlih namer. Včasih je uspešen, včasih poiščejo novega odvetnika. 

Tudi sam ljudem predlaga, naj se le dogovorijo sami, še posebej, ko gre za otroke. Izpostavlja, da sodišča ljudi ne poznajo, ne poznajo specifičnih okoliščin, tudi delo, ki ga opravijo izvedenci, ni vedno tako temeljito, kot bi moralo biti. Pogosto je opravljeno prehitro, lahko prihaja do napak, razplet pa ni vedno v najboljšo korist otroka, ampak starša, ki je v postopku bolj uspešen. 

Ločitev od narcisa, mojstra manipulacije, in bitka za skrbništvo

Ko je govora o tem, da ustanove sprejmejo tudi slabe odločitve, predvsem v zadnjih letih mnogi opozarjajo na neprepoznavanje narcizma. Osebe s to motnjo namreč precej z lahkoto manipulirajo z okolico, se postavljajo v vlogo žrtve in neupravičeno dosežejo rezultate, ki pa so škodljivi za otroka. 

Kdo je narcis? Na kratko je to oseba, za katero je značilen velik občutek lastne pomembnosti, ki pretirava s svojimi dosežki in talenti. Ljudje, ki izkazujejo narcistične težnje, pogosto pričakujejo, da bodo priznani kot nadrejeni brez sorazmernih dosežkov in so morda preokupirani s fantazijami o neomejenem uspehu, moči, briljantnosti, lepoti ali ljubezni.

"To pa lahko zaplete postopek priprave sporazuma o skrbništvu, saj je narcis lahko nagnjen k prepričanju, da je otrokova najboljša možnost in se na vsakem koraku bori za popolno skrbništvo. Ne glede na to, ali je osebi diagnoza tudi uradno potrjena, med zaslišanji glede skrbništva in ločitvenimi postopki pogosto vidimo takšne lastnosti. Zaničevalni komentarji o enem od staršev ter drugo manipulativno in odtujajoče vedenje so pogosto načini, kako narcis vpliva na dogovore o skrbništvu," iz prve roke opozarja ameriška odvetniška družba Moskowitz kar na svoji spletni strani. 

Pri nas, pravi naš sogovornik, je na tem področju storjenega še premalo. Ocenjuje, da vsi vpleteni v postopke ločitev in dodelitve skrbništva še premalo razumejo osebnostne motnje in njihov vpliv na postopke, zato bi bilo to treba spremeniti. 

Dogovarjanje za skrbništvo je namreč v primeru, da je eden od partnerjev narcis, povsem enako, kot če gre za osebi, ki nimata motenj. A lahko je razlika v razpletu. Glavni način, kako narcis vpliva na skrbništvo, je uporaba starševskih pravic kot orodja za ustvarjanja razlike v moči med njim in drugim staršem. 

"Mnogi narcisi v prvi vrsti ne želijo skrbništva nad otrokom zaradi dobrobiti otroka, temveč zaradi lastne zadovoljitve," opozarja družba Moskowitz.

 Zato mnogi opozarjajo, da so sodišča dolžna otroku zagotoviti varstvo, ki je v njegovem najboljšem interesu, kar pomeni, da bi se moralo narcisu preprečiti pridobitev skrbništva oziroma ga obvladati na način, ki ni škodljiv za otroka. Otroci namreč potrebujejo stabilno in skrbno okolje, kjer je mogoče zadovoljiti njihove potrebe. Če starš postavi svoje skrbi in želje nad potrebe svojega otroka, verjetno ne bi bil dober skrbnik in glavni skrbnik. 

Odvetniki svetujejo, da oseba, ki je v postopku zapuščanja narcisa, poišče pravno pomoč. Sami boste namreč takšno osebo težko premagali. Prav tako je potrebno dogajanje čim bolj dokumentirati in biti pozoren na manipulacije, ki jih skuša izvajati takšna oseba – tudi na plečih otroka. 

Ker zveza z narcisom pušča globoke rane, je smiselno poiskati pomoč terapevta. Zapuščanje takšne osebe je namreč težko, lahko je celo nevarno, ker so takšne osebe odlični manipulatorji, pa se lahko zgodi, da bo tudi zelo malo podpore okolice, celo lastne družine, saj je narcis zmožen bližnje prepričati, da je žrtev nehvaležnega partnerja, ki ne ceni, kako se je razdajal zanj. 

Več o narcizmu lahko preberete v spodnjem članku. 

Ločitev zaznamuje otroka. Od staršev je odvisno, kako zelo globoka je rana

Idealnega ločitvenega razpleta za otroka ni. Je pa optimalen tisti, kjer je jasno, da bosta še naprej prisotna oba starša, ki sta zmožna civiliziranega sodelovanja v dobrobit otroka. Čeprav bo to z nekaterimi ljudmi težko doseči, pa naj bo vseeno cilj vseh. 

Žal mnogi starši v bojih za skrbništvo na to pozabljajo. Vidijo predvsem svoje želje in potrebe. 

Toda če želite ublažiti psihološke učinke bitk za skrbništvo nad otrokom, bodite vljudni do drugega starša, poiščite svetovanje, razmišljajte dolgoročno in bodite prilagodljivi, ko se stvari spreminjajo. 

Raziskava, pred časom objavljena v reviji American Sociological Review, kaže, da ločitev staršev izpostavlja otroke in mladostnike povečanemu tveganju za prilagoditvene motnje, nižje ocene, neprimerno vedenje, zlorabo substanc in depresijo.

Po podatkih Ameriškega psihološkega združenja (APA) starševski konflikt pogosto močno čustveno prizadene otroke, ki se znajdejo vmes, kar povzroči težave z duševnim zdravjem.

"Kot odvetnik za družinsko pravo vedno znova ugotavljam, da je to res. Otroci so kot spužve in ko se njihovi starši nenehno prepirajo in negativno govorijo drug o drugem, se ta negativna energija in tesnoba prenašata neposredno nanje," piše odvetnik Justin Sisemore. 

"Bil sem priča staršu, ki je bil zelo vznemirjen zaradi drugega starša in je pred otrokom negativno govoril o tem drugem staršu. Ko bi videli tesnobo na obrazu tega ubogega otroka. Ta otrok je že nekaj časa prejemal negativna sporočila o drugem staršu, zato ni čudno, da se počuti tesnobno in se boji iti v hišo drugega starša. In ta starš je bil nekdo, ki ga je ta otrok ljubil in je bil z njim v zelo tesnem odnosu pred ločitvijo in bitko za skrbništvo. Zdaj se mu zdi, da ni varno iti v hišo drugega starša in da se bo zgodilo nekaj slabega, ko bodo prispeli tja – vse zaradi nepotrebnih prepirov, zajedljivosti in napetosti med staršema," nadaljuje. 

Izpostavlja, da otroci ceno ločitve plačajo tako, da so priča resnično negativnim, grozljivim lastnostim svojih staršev, ki jim otrok nikoli ne bi smel biti izpostavljen: "Na žalost to povzroči, da mnogi otroci razvijejo občutek zamere do svojih staršev, še posebej do staršev, ki jih krivijo za razpad njihove družine. Še huje, nekateri starši namerno zasejejo seme negativnosti do drugega starša v glavah svojih otrok in ta starševska odtujenost je lahko za otroka tako uničujoča."

Mnogi otroci na podlagi te izkušnje okoli sebe postavijo zid, čustva pa zadržujejo v sebi, številni trpijo, ker se morajo po ločitvi prilagajati na novo okolje, starši, obremenjeni z lastno travmo ločitve, zamerami in finančnimi vprašanji, pa otrokom ne zmorejo pomagati v tem procesu prilagajanja. 

Seveda rane pušča tudi odraščanje v družini, kjer vladajo nasilje, zasvojenosti, nespoštovanje, pomanjkanje ljubezni ... Zato vse to ne pomeni, da se ne smete ločiti. Je pa pomembno prisluhniti opozorilu strokovnjakov, da morajo biti v ospredju interesi otrok, ne staršev. 

"Res je pomembno razumeti, da se otroci običajno vidijo kot 50 odstotkov vsakega od staršev. Če kritizirate drugega starša, kritizirate otroka in tudi pri njem vzbudite občutek, da je z njim nekaj narobe. In če ste grozen, grozen starš, se tudi vaš otrok identificira z vami in vašim vedenjem, zaradi česar se počuti še slabše. Zdaj se otrok počuti, kot da je 100-odstotno slab in bo pogosto krivdo za družinske težave pripisal kar sebi," opozarja Sisemore. 

"Ne bodite starši, ki se otroku pritožujejo, kako slabe so razmere za starša, pozabijo pa na otroka in na to, kako se spopada s tem. Zagotovite, da se bo vaš otrok počutil varnega in ljubljenega, če želite povečati možnosti, da bo vaš otrok danes in v odrasli dobi živel čustveno zdravo in srečno življenje. Ne morete biti kratkovidni, ko razmišljate o dobrobiti svojega otroka in načrtujete zanj. Če ne boste ukrepali, da bi svojemu otroku zagotovili varno in srečno okolje, bo ta poskušal popraviti stvari sam – kar je lahko katastrofalno," opozarja. 

Ali povedano drugače: Takšen otrok lahko (kasneje) zavetje išče v krempljih neprimerne družbe, z neznanci na spletu, lahko pade v kolesje anksioznosti in depresije. Zato če se skušate ob ločitvi maščevati drugemu staršu in menite, da v boju zmagujete, se le vprašajte, kakšno nagrado bo prinesla zmaga. In predvsem komu? Kajti izkupiček bo praviloma nekaj zadovoljstva za starša zmagovalca in slabša kakovost življenja za otroka. To bo zapuščina, ki ga bo zelo verjetno spremljala tudi v njegovih odraslih partnerskih in družinskih odnosih – vse do smrti.