1. maj je mednarodni praznik dela v spomin na dogodke v Chicagu leta 1886, ko so delavci v veliki splošni stavki zahtevali skrčenje delovnika na osem ur, policija pa je njihove demonstracije v krvi zadušila. Prvi kongres 2. internacionale (julija 1889) je sklenil, da bodo vsako leto na ta dan množične manifestacije; 1. maj je tako postal dan razrednega boja.
Stavkovno gibanje v Združenih državah Amerike, ki se je bojevalo proti nizkim mezdam in slabim delovnim razmeram, je leta 1886 doseglo vrh in zajelo približno 610.000 delavcev. Prejemki delavcev so bili namreč zelo nizki, povprečna mezda je znašala 9 dolarjev na teden. Delovnik (6 dni na teden) je bil dolg 10 ur in pogosto še več, varstvo pred nesrečami pa je bilo majhno. Delavski boj je bil oster, saj so podjetniki združeno nastopali proti sindikalno organiziranim delavcem, jih uvrščali na črne sezname in zahtevali od delavcev prisego, da ne bodo člani nobenega sindikata. Stavke so se večinoma končale s porazom delavcev, ker sta policija in javnost podpirali delodajalce.