Po besedah Lučke Kajfež Bogataj vsak delček stopinje, ki se mu izognemo, pomeni manjše izgube za ljudi in ekosisteme, nižje stroške in manjšo odvisnost od negotovih tehnik odstranjevanja ogljikovega dioksida iz ozračja. "Brez pariškega sporazuma ne bi šlo le za to, da bi bilo malo topleje, temveč za globoko strukturno krizo globalnega upravljanja in gospodarstva," je poudarila za STA.
Prelomen sporazum, ki je po njenih besedah predstavljal obnovitev zaupanja v multilateralizem po neuspehu kjotskega protokola, je po njenih besedah dal tudi jasen signal trgom in podjetjem o smeri zelenega prehoda. "Investicije v obnovljive vire energije, ki so se po letu 2015 pospešile in postale konkurenčne fosilnim gorivom, bi bile bistveno manjše in počasnejše. Manj bi bilo zavez za postopno opuščanje premoga, kar bi podaljšalo življenjsko dobo starih in umazanih elektrarn," je prepričana sogovornica.
Svet daleč stran od izpolnitve ciljev
Kljub nekaterim pozitivnim vidikom pa iz objavljenih poročil ZN v zadnjih dneh izhaja, da je svet ob začetku podnebne konference v brazilskem mestu Belem daleč stran od izpolnitve ključnega cilja pariškega sporazuma - omejitve globalnega segrevanja na 1,5 stopinje. Po besedah Kajfež Bogatajeve je žalostno, da so po desetih letih njegove veljavnosti države s svojimi obljubljenimi prispevki uspele zagotoviti manj kot 10 odstotkov potrebnega zmanjševanja izpustov.
"Tudi zaupanje med državami globalnega severa in juga je načeto, saj obljube o podnebnem financiranju in podpori prilagajanju ostajajo večinoma neizpolnjene. To je slaba popotnica, saj zmanjšuje verodostojnost celotnega podnebnega režima in otežuje dosego novih zavez v okviru COP30," opozarja klimatologinja.
Vpliv na pogajanja bodo imele tudi trenutno zaostrene geopolitične razmere, v katerih se mednarodna politika prednostno ukvarja z reševanjem vojnih kriz in trgovinskih odnosov ter krepitvijo oboroževanja in konkurenčnosti gospodarstva.
"Svet se je v desetih letih temeljito spremenil v smeri energetske negotovosti in rivalstva med velikimi silami. Mnoge države nacionalno varnost postavljajo pred globalno sodelovanje in tako se zmanjšuje politični kapital, potreben za pogajanja o razogličenju in podnebni pravičnosti. Posledično se krepi zagotavljanje lastnih virov energije, kar pogosto pomeni povratek k fosilnim gorivom. To bo vsekakor oslabilo razplet pogajanj. Če bo prevladala logika rivalstva, bodo podnebna pogajanja verjetno obstala na mestu," je opozorila Kajfež Bogatajeva.
Bi pa lahko krizne razmere po njenih pojasnilih dolgoročno sprožile premik v dojemanju podnebnih sprememb kot varnostnega vprašanja oziroma kot dejavnika, ki vpliva na stabilnost, migracije in oskrbo s hrano. Uveljavitev te povezave v mednarodni politiki pa bi lahko vodila v novo fazo "geopodnebne diplomacije", v kateri bi države iskale energetsko in podnebno varnost hkrati.
"Ključno bo, ali bodo veliki akterji, kot so ZDA, Kitajska, EU in Indija, prepoznali, da podnebno sodelovanje dolgoročno krepi njihovo strateško stabilnost. Ko bo prevladala logika medsebojne ranljivosti, se lahko prav iz kriznega konteksta rodi nova oblika globalne solidarnosti," je sklenila Kajfež Bogatajeva.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.