100 let pogodbe, ki je 'naš narod razkosala na tri dele'

Kraljevina SHS, ki se je leta 1929 preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo, se je z mirovno pogodbo v zameno za priznanje države odrekla precejšnjemu delu ozemlja. Italiji so pripadle Goriška, del Notranjske, Trst, Istra, otoki Cres, Lošinj, Lastovo in Palagruža ter mesto Zadar. Reka je sprva dobila status svobodnega mesta, a je bila kasneje z rimskim sporazumom (27. januarja 1924) dodeljena Italiji.

Časopis Slovenec je ob podpisu rapalske pogodbe zapisal, da gre za dokument, "ki pomeni razkosanje našega naroda na tri dele in najbolj probujene sinove presaja iz prejšnje sužnosti v še hujše". Italijanizacijska politika rimskih oblasti je pokazala, da so bile te napovedi pravilne.

Predsednik republik Borut Pahor je ob obletnici poudaril, da so se Primorci pred okoli sto leti uprli fašizmu. "Organizaciji TIGR in Borba predstavljata zametke evropskega protifašizma, ki je kasneje s partizansko vojsko dobil nazaj večji del zahodnega slovenskega nacionalnega prostora," je sporočil. Ob tem je dodal, da je letos tudi sto let od požiga Narodnega doma v Trstu, ki je bil sedaj predan v last Slovencem v Italiji, so sporočili iz njegovega urada. Spomnil je še, da sta se ob obletnici s predsednikom Italije Sergiom Mattarello poklonila štirim bazoviškim junakom. "To je bil dogodek brez primere v slovensko-italijanskih odnosih," je poudaril.

Ob stoletnici je Park vojaške zgodovine Pivka v sredo organiziral strokovni posvet, na katerem je predsednik državnega sveta Alojz Kovšca v uvodnem nagovoru spomnil ne velik madež, ki ga predstavlja rapalska pogodba. "Kompromisni italijanski predlog je bil poceni zabarantano blago in slovenski narod njegova visoka cena," je opozoril. Čeprav sta bili letos stoletnica požiga Narodnega doma v Trstu in koroškega plebiscita deležni veliko pozornosti, stoletnica rapalske pogodbe ni doživela vidnejše obeležitve na nacionalni ravni, so opozorili v Parku vojaške zgodovine. Na spletnem posvetu sta sodelovala še profesor Andrej Rahten, ki je med drugim govoril o boju za meje nove južnoslovanske države, ter profesor Gorazd Bajc, ki je razložil vprašanje slovenske zahodne meje po koncu prve svetovne vojne.

V skladu z rapalsko pogodbo je meja med državama potekala po črti Peč - Triglav - Blegoš - Hotedrščica - Planina - Snežnik - Kvarner. Ozemlje s slovenskim prebivalstvom, ki je pripadlo Italiji, so Italijani imenovali Venezia Giulia, Slovenci pa Julijska Benečija in Julijska krajina. Ozemlje je ostalo pod italijanskim nadzorom vse do osvoboditve ob koncu druge svetovne vojne leta 1945.

Slovensko prebivalstvo je bilo po določitvi meja leta 1920 razdeljeno med štiri države. V takratni jugoslovanski Sloveniji je leta 1921 živel slab milijon Slovencev, več kot 400.000 pa jih je prebivalo v sosednjih državah, in sicer več kot 300.000 v Italiji, okoli 80.000 v Avstriji in od 7000 do 8000 na Madžarskem.

Prebivalstvo na ozemljih, ki so prišla pod Italijo, je bilo izpostavljeno močnemu italijanskemu nacionalizmu ter političnemu in kulturnemu zatiranju. S krepitvijo fašizma in stopnjevanjem nasilja je prišlo do velikega izseljevanja slovenskega prebivalstva bodisi v Kraljevino Jugoslavijo bodisi v tujino.

Kot izraz upora proti taki politiki Italije je bila leta 1924 ustanovljena podtalna organizacija Tigr (Trst, Istra, Gorica in Reka) oziroma njena veja Borba, ki se je borila proti fašizmu ter za priključitev Primorske, Istre in Reke k Sloveniji oziroma takratni Jugoslaviji. V okviru protislovenske gonje na Primorskem je prišlo do vrste napadov na slovenska in hrvaška društva ter organizacije, od katerih je bil najpomembnejši požig Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920.