123-letna železna dama spet na tirih: Madžari prebudili Triglav

"Parna lokomotiva ni dizelska ali električna, ko le obrneš gumb in spelješ. Postopek kurjenja in segrevanja vode traja štiri do pet ur, v tem času opravimo manjša popravila, naoljimo lokomotivo in očistimo tirnice. Po petih urah tlak doseže deset barov, kolikor je potrebno za vožnjo," pojasni Szilárd Markója, glavni mehanik. Prav on je s svojo ekipo poskrbel za to, da se je Triglav iz speče lepotice spremenil v vozno atrakcijo pri Muzejski gozdni železnici Kemence.

"Triglav je najvišji vrh v Sloveniji," nam poznavalsko pove Gabor Bodrogközi, vodja železniškega obratovanja. "Jaz pa rad rečem, da je ta stara dama kronski dragulj naše zbirke, madžarski nacionalni zaklad."

"Vaš nacionalni zaklad – z našim nacionalnim simbolom! To boste morali pojasniti," se pošalimo, nato pa – še preden se zapeljemo s tem, nedolgo nazaj še propadajočim muzejskim eksponatom – skupaj s sogovorniki sestavimo koščke mozaika v fascinantno zgodbo o strastnem prizadevanju skupine železniških navdušencev za ohranitev kulturne dediščine.

Lokomotiva Triglav je bila izdelana leta 1902 v Münchnu in je bila najprej uporabljena pri gradnji Bohinjskega predora, ki je trajala 53 mesecev. S 75 konjskimi močmi je bila največja in najmočnejša lokomotiva med štirimi (Triglav in Bohinj sta vozila na severni strani predora, na južni pa Bača in Podbrdo) in je opravljala najtežja dela.

"Iz kamnoloma pri Sv. Janezu je v predor pri Bohinjski Bistrici dovažala težke kamnite bloke za oblaganje predorske cevi. Ko je bila leta 1905 gradnja predora končana, pa je bil Triglav na čelu slavnostne kompozicije 115 lepo okrašenih vagončkov s 1200 gosti, ki je zapeljala skozi nov predor. To je bil zgodovinski dogodek tako za bohinjsko dolino kot tudi za primorsko stran na drugem koncu predora," pojasni Janko Boštjančič, direktor Parka vojaške zgodovine v Pivki.

Ko pred seboj gleda lokomotivo Triglav, ki – ne samo, da je tam, ampak dejansko deluje – je tudi sam osupel nad delom madžarskih kolegov, s katerimi ga je povezal Levente Csáki, madžarski kulturni ataše z Lisztovega inštituta v Ljubljani.

"Ta lokomotiva ni nek brezimen eksponat, Triglav Slovencem predstavlja pomemben simbol. Sila zanimivo zgodbo ima že od samega rojstva in je brez dvoma pomembna za nas. Gre za neke vrste skupno dediščino; madžarskim kolegom smo lahko izjemno hvaležni, da so jo obnovili in spravili v vozno stanje. Ne glede na to, da ni v Sloveniji, smo zelo veseli in ponosni, da je ohranjena, pa čeprav par sto kilometrov proč. Res je prava lepotica," ne more skriti navdušenja.

V Parku vojaške zgodovine Pivka se sicer ne ukvarjajo neposredno z zgodovino železnic, imajo pa dobro razdelan prikaz vojaškega transporta v času prve svetovne vojne. Kot poudarja Boštjančič, je bila to industrijska vojna, ki je zahtevala ogromne količine materiala in velikansko število vojakov, zato je bil dobro organiziran transport ključen za vojaški uspeh. 

"Med majem 1915 in oktobrom 1917 je bilo na območju današnje Slovenije zgrajenih več kot 200 kilometrov ozkotirnih in normalnotirnih vojaških železnic, kar je neverjetna dolžina, primerljiva z razdaljo od Kopra do Zidanega Mosta. Pri raziskovanju delovanja in organizacije cesarsko-kraljevih vojaških železnic smo naleteli tudi na lokomotivo tirne širine 600 mm z oznako RIIId 481, za katero se je izkazalo, da je nekdanji Triglav iz bohinjske doline. Vse kaže, da lokomotiva kljub imenu in temu, da je bila "vajena" alpskega okolja, med prvo svetovno vojno ni vozila na soški fronti, ampak nekje v zaledju vzhodne fronte ali pa v notranjosti cesarstva. Ostaja pa odprto vprašanje, kje je bil Triglav med letom 1906, ko je zapustil Bohinj, in letom 1916, ko je bil "mobiliziran" v cesarsko-kraljevo armado," pojasni.

Po koncu gradnje bohinjske proge je graditelj Giaccomo Cecconi razprodal vso gradbeno opremo in tudi vse štiri lokomotive. Kje so končale ostale tri, ni znano, dejstvo pa je, da je Triglav 10. julija 1916 postal vojaška lokomotiva. Po prvi svetovni vojni ga je kupil zasebni lastnik ter ga pripeljal na sever Madžarske, kjer je več desetletij vozil na gozdni železnici, nato pa je zaradi prihoda dizelskih lokomotiv končal kot stacionarni grelni kotel na eni izmed postaj, nam razkrije Bodrogközi.

V sedemdesetih letih so Triglav predali madžarskemu nacionalnemu transportnemu muzeju, ki je še vedno njegov lastnik. 35 let je bil del zbirke v železniškem muzeju Széchenyi v Nagycenku, leta 2007 pa so ga v zameno za drugo parno lokomotivo postavili v kraju Kismaros, kjer je bil še naslednjih deset let razstavljen na prostem in je pod vplivom vremena počasi propadal.

Madžarsko združenje prijateljev ozkotirnih železnic si je od leta 2010 prizadevalo, da bi lokomotivo, ki je ustrezala njihovi železnici v Kemencah s 600 milimetri tirne širine, rešili pred propadom. 1. decembra 2017 so jo naposled le pripeljali v Kemence in se takoj lotili obnove.

Ni bilo lahko, pravzaprav na začetku še sami nismo verjeli, da je lokomotivo mogoče spraviti nazaj v vozno stanje, prizna Markója, ki je bil vodja projekta obnove lokomotive Triglav.

"Ta 123 let stara lokomotiva je 50 let stala na prostem, kovino je razžirala rja, številni deli so manjkali, cevi so zgnile ..." opiše slabo stanje, v katerem so jo dobili.

Obnova, na kateri je kar pet let delalo 10 do 20 ljudi, je terjala ogromno znanja in predanosti. Triglav se je 23. januarja 2023 vrnil iz delavnice v Debrecenu. Manj kot mesec dni pozneje je prestal uradni tehnični pregled in se vrnil na tire.

Lokomotiva Triglav tako zdaj vozi od oktobra do maja, dva ali trikrat mesečno, po 4,1 kilometra dolgi progi. Poletne vožnje skozi suh gozd bi bile zaradi iskrenja prenevarne.

Kmalu se tudi mi prepričamo, za kako posebno izkušnjo gre. Ne samo, da je zapolnjenih vseh 40 prostih sedežev na vlaku, ob celotni gozdni progi se ustavljajo ljudje, ki lokomotivo fotografirajo in mahajo potnikom na njej.

Vlak pelje s povprečno hitrostjo 10 km/h, tako da celotna vožnja traja dobro uro. Enkrat na poti se – bolj zaradi predstave za potnike kot dejanskih potreb – ustavi in napolni vodo iz potoka Csarna. Pri tem spušča paro, kar celoten prizor naredi še bolj zanimiv. "Vodo črpamo z zelo močno črpalko, ki se imenuje pulzometer, in tale na Triglavu je edinstven na Madžarskem, saj gre za več kot 100 let staro opremo. V le dveh ali treh minutah lahko posrka 300 do 400 litrov vode," pojasni Bodrogközi.

Povratna vozovnica stane sedem evrov, vožnje pa so skoraj vedno razprodane. Njihovi gosti so predvsem družine z majhnimi otroki, ki pridejo iz vse države, pa tudi obiskovalci in železniški navdušenci iz drugih držav.

Za vzdrževanje Triglava in vožnje skrbi okoli 50 prostovoljcev, članov Združenja prijateljev ozkotirnih madžarskih železnic, ki to delo res opravljajo s srcem. Redno skrbijo za progo, čistijo tirnice in pregledujejo lokomotivo. Nekateri se pripeljejo iz Budimpešte in za vikend prenočijo kar v prikolicah ob progi. Prizadevajo si, da bi del proge, ki ga je pred leti odnesla poplava, lahko popravili in tako vožnjo podaljšali še za nekaj kilometrov.

"Ko smo izvedeli, da je lokomotiva še vedno na Madžarskem, smo mislili, da je zapuščena. Nato pa smo izvedeli, da so jo fantje res lepo obnovili in spravili v pogon in je zdaj predmet skupne dediščine," je vesel Boštjančič.

Navdušenju ob povratku na postajo sledijo krepki stiski rok, besede zahvale in slovensko-madžarska obljuba – 125. obletnico lokomotive Triglav bomo leta 2027 praznovali skupaj!