V luči zadnjih poročil Europola glede prevar pri trgovanju z emisijskimi kuponi nas je zanimalo, kakšen je sistem omenjenih kuponov in kako trgovanje poteka.
Emisijske kupone lahko kupuje in prodaja kdor koli, posameznik ali podjetje, torej fizična ali pravna oseba, določa Zakon o varstvu okolja.
Kupone sicer vlada na podlagi državnega načrta razdeli med podjetja. Pri tem je pomembno, da ministrstvo za okolje organu, ki vodi register emisijskih kuponov, izda nalog, da v register vpiše količino omenjenih kuponov, ki upravljavcu podjetja pripadajo za posamezno leto, nam je pojasnila predsednica Društva za sonaraven razvoj Focus Lidija Živčič. Podjetje mora nato nadzorovati emisije in o njih pripraviti poročilo za preteklo leto, ki je dostopno javnosti.
V register, ki ga pri nas vodi Agencija RS za okolje (Arso), pa je potrebno vpisovati tudi vsako prodajo in nakup. Prodaja poteka preprosto – prodajalec kupone enostavno prenese na račun kupca, odprt v registru emisijskih kuponov, dodaja Živčičeva.
Kaj sploh so emisijski kuponi?
Emisijski kuponi so neke vrste valuta za trgovanje z emisijami toplogrednih plinov. En kupon predstavlja eno tono emisij ogljikovega dioksida. Arso ob tem poudarja, da pravica do emisije ni premoženjska pravica, zaradi česar kupon ne more biti opredeljen kot vrednostni papir.
Sistem trgovanja (ETS) je bil namreč vzpostavljen, da bi državam članicam pomagal zmanjšati izpuste, tako da določa skupno zgornjo mejo vseh dovoljenih emisij, v okviru te pa si podjetja lahko izmenjujejo kupone.
Sistem, ki je prvi takšen na svetu, je bil vzpostavljen 1. januarja 2005, vključuje pa 30 držav, poleg 27 držav članic EU tudi Norveško, Islandijo in Lihtenštajn. V njem skupaj sodeluje več kot 10.000 obratov v energetskih in industrijskih panogah, ki so odgovorni za skoraj polovico emisij CO2 in 40 odstotkov emisij toplogrednih plinov v EU, piše na spletni strani Evropskega parlamenta.
Največ kuponov dobi Termoelektrarna Šoštanj
Državni načrt razdelitve emisijskih kuponov za Slovenijo za obdobje 2008 do 2012 predvideva delitev kuponov v višini 41.494.687 ton CO2, kar je letno povprečno 8.298.937 ton CO2.
Glede na podatke iz registra Arso za lansko leto je daleč največ kuponov dobila Termoelektrarna Šoštanj – kar 4.300.824. Iz evidence pa je razvidno tudi, da jih je ob koncu obračunskega leta predala 497.325 več, kar pomeni, da je razliko morala kupiti.
Cena kupona se sicer po besedah Živčičeve giblje med 10 in 30 evri, odvisno od trgovanja. Cene se namreč kot na borzi določajo v odvisnosti od ponudbe in povpraševanja. V trenutku, ko smo ceno preverjali na spletni strani pointcarbon.com, je ta dosegala 14,27 evra.
Podjetja sicer emisijske kupone dobijo brezplačno, vendar pa se pri njihovi prodaji obračunava davek na dodano vrednost (DDV). Pri transakciji v drugo državo se tudi DDV obračuna tam, piše Durs na svoji spletni strani. Denar podjetja ali posredniki lahko namenijo čemur koli, namen ni določen, še dodaja Živčičeva.
Služenje z davčnimi utajami
Evropski sistem trgovanja z emisijami CO2 je bil zadnjih 18 mesecev žrtev prevarantov. Prevara je Evropsko unijo skupaj stala kar 5 milijard evrov. Kako je lahko prišlo do anomalij pri omenjenem trgovanju? Živčičeva priznava, da ne ve natančno, predvideva pa, da je šlo za davčno utajo. Podjetje ali posrednik se namreč prijavi v register v državi, kjer ima sedež, nato pa kupone prodaja v drugo državo, kjer zaračuna tudi davek, nato pa ga ne odvede.
KOMENTARJI (31)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.