150. obletnica prvega izida časnika Slovenski narod

2. aprila 1868 je izšla prva številka Slovenskega naroda, ki se je po nekaj letih izhajanja preoblikoval v prvi slovenski dnevnik. Slovenski narod je v Mariboru izhajal do leta 1873, nato se je selil v Ljubljano. Samostojno je izhajal do leta 1943, ko je bil združen s časopisom Jutro, dve leti pozneje, na začetku maja 1945, pa je bil ukinjen.

Liberalno politično glasilo

Slovenski narod je končal monopol Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novic. V tistem obdobju so se časopisi začeli pojavljati kot množični medij, je poudarila dr. Irena Eiselt, vodja Zbirke serijskih publikacij pri Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK).

''Slovenski narod je bil prvo osrednje glasilo slovenskega liberalnega tabora. Že leto pred izidom so liberalno usmerjeni mladoslovenci s Franom Levstikom na čelu začeli snovati časnik, ki bi izhajal v Ljubljani, a časnik Slovenski jug zaradi finančnih težav ni bil realiziran. Dogajanje se je nato selilo na Štajersko, kjer so leta 1967 mladoslovenci podprli politično glasilo,'' je pojasnila Eiseltova.

V prvi številki sta Levstik in prvi urednik časnika Anton Tomšič v uvodniku zapisala njegov politični program. Poudarjali so željo po federalistični ureditvi države, kjer bi bili vsi Slovenci združeni v administrativno enoto, slovenščina pa bila enakopraven jezik v uradih, šolah in javnem življenju. V programu so med drugim še zapisali, da bo Slovenski narod spoštoval katoliško vero, duhovščini je priznal velike zasluge, ki jih je imela na področju prebujanja narodne zavesti.

Boj s cenzuro

Slovenski narod je izhajal 75 let in je v vseh teh letih doživljal spremembe, zato zgodovinarji razvoj delijo v več obdobji. Čas ustanavljanja in prvih uspehov zgodovinarji označujejo obdobje od prve številke do 1873. V tem času je imel časnik do 500 naročnikov. Urednikovali pa so Tomšič in Josip Jurčič ter Levstik, ki sicer uradno ni imel funkcije urednika. Levstik, ki je veljal za kulturnega in političnega voditelja mladoslovencev, je v časniku dosledno zagovarjal njihove ideje. V prvem obdobju je bilo zelo burno in polemično, tudi uredniška politika je bila pogosta negotova in nedosledna, od najširšega federalizma do centralizma, od gorečega katolicizma do zagovarjanja judovskega liberalizma. Konstanta že od prve številke pa je bila vseslovanska in jugoslovanska usmerjenost časopisa.

V drugem obdobju od 1873 do 1891 se je Slovenski narod uveljavil kot prvi politični dnevnik. S selitvijo iz Maribora v Ljubljano se je časnik povzdignil v prvo glasilo nove politične sile, ki se je čez nekaj desetletij konstituirala v liberalno politično stranko Narodno napredno stranko. Zaradi ustanovitve lastne Narodne tiskarne je časnik lahko redno izhajal. To obdobje je močno zaznamovalo Jurčičevo urednikovanje (od 1871 do 1881 - do Jurčičeve smrti). V tem času se je časnik posvečal predvsem narodnim in kulturno-jezikovnim vprašanjem.

Ob selitvi v Ljubljano se je povečalo število zaplemb časopisa, ko so mu zaradi politično neprimernih besedil oblasti občasno prepovedale izhajati. Velikokrat je časopis izšel z belino, ki je jasno nakazovala, da je bil določen članek cenzuriran. Uredniki tako niso nadomeščali prepovedanih besedil, ampak javnosti jasno pokazali sliko dogajanja. Jurčič je s cenzorji, kot je dejala tudi Eiseltova, redno polemiziral, velikokrat je debato preselil v podlistek.

Uvedba feljtona

Časnik je uvedel polliterarno zvrst – feljton, pri katerem je najdlje vztrajal Jurčič, pisali pa so ga tudi Kersnik, Levec in Trstenjak. S to zvrstjo so v časnik vnesli ironično šaljiv ton, ki ga do takrat v slovenskem časopisju ni bilo, je poudarila Eiseltova.

Poleg tega je bilo v časniku najti praktične vse rubrike, ki jih najdemo tudi v sodobnem časopisju – od kronike do malih oglasov. Slovenski narod je objavljal veliko vesti o znanih osebnostih, porokah, samomorih, umorih in drugih kriminalnih dejanjih, objavljali pa so tudi razna vabila na veselice in druge druge družabne dogodke.

Slovenec kot odgovor na Slovenski narod

14. oktobra 1873 je kot odgovor na Slovenski narod začel izhajati Slovenec, ki je bil do leta 1945 vodilni časnik političnega katolicizma na Slovenskem. Slovenec je bil že od samega začetka naprej kritično nastrojen do domače politike, predvsem do liberalno usmerjenega časopisa Slovenski narod in njegovih privržencev. V obdobju slogaštva med klerikalnim in liberalnim taborom, ko sta idejno različni struji skušali delovati enotno za uveljavitev slovenstva, se je nestrpnost nekoliko pomirila, a negativnost do liberalizma v prispevkih se je še vedno čutila.

V tretjem obdobju časnika od 1891 do 1908 je po ustanovitvi Narodno napredne stranke Slovenski narod postal njeno glasilo, vsebinsko pa ga je urejal vodja stranke, pisatelj in politik Ivan Tavčar (Tavčar je časopis vodil od leta 1887 do svoje smrti 1923). Naslovniki časopisa so bili predvsem mestni izobraženci, bogatejši kmetje in učiteljstvo. V obdobju slovensko-nemške koalicije (1896–1908) se je časnik odkrito zavzemal za nemški pouk in gledališče, izogibal pa se je vsakršnih ostrih narodnih polemik. Obdobje zaključujejo krvave manifestacije proti nemštvu v Ljubljani, ki jih je obsodil tudi Slovenski narod.

V obdobju do 1918 je v Slovenskem narodu čutiti veliko navdušenje nad jugoslovansko idejo, zato ga večkrat cenzurirajo. Med drugo svetovno vojno je nato Slovenski narod postal manj pomemben. Ko so leta 1943 oblast na ljubljanskem območju prevzeli Nemci, je zaradi pomanjkanja papirja časopis nehal izhajati kot dnevnik. Leta 1945 pa ne nato časopis povsem prenehal izhajati.

Viri: Smilja Amon, Karmen Erjavec: Slovensko časopisno izročilo 1: od začetka do 1918.

Bernard Nežmah: Časopisna zgodovina novinarstva: na Slovenskem med letoma 1797–1989.