17 let od prelomnih volitev

Aprila letos mineva 17 let od prvih večstrankarskih demokratičnih volitev v Sloveniji. Prvi krog volitev je potekal 8., drugi pa 22. aprila 1990. Združena Demokratična opozicija Slovenije (Demos) je skupaj dobila približno 54 odstotkov glasov, od drugih strank pa je kot posamična stranka največ dobila Stranka demokratične prenove (prejšnja Zveza komunistov Slovenije), in sicer 17 odstotkov.

Tedanje večstrankarske volitve v Sloveniji, ki je bila takrat še del federativne Jugoslavije, so bile izpeljane po uzakonitvi večstrankarskega sistema novembra 1989. Po mnenju zgodovinarske stroke so pomenile del procesa demokratizacije in osamosvajanja Slovenije, ki je dosegel svoj vrh najprej z uspešno izpeljanim plebiscitom o samostojnosti in neodvisnosti 23. decembra 1990 ter na tej podlagi razglasitvijo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije na zasedanju skupščine 25. junija 1991 v Ljubljani.

Ustanovna seja nove skupščine je bila 17. maja 1990. Za predsednika je bil izvoljen France Bučar, predsednik republike pa je mandat za sestavo nove vlade zaupal predsedniku Slovenskih krščanskih demokratov Lojzetu Peterletu, ker so krščanski demokrati znotraj Demosa dobili največ glasov.

Večstrankarske volitve aprila 1990 so prinesle zmago demokratične opozicije nad strankami, ki so pomenile kontinuiteto s prejšnjim sistemom, je zapisano v 11. zvezku Enciklopedije Slovenija. Stranka demokratične prenove je dobila 17 odstotkov glasov, Liberalno demokratska stranka (nastala iz Zveze socialistične mladine Slovenije) 14 odstotkov glasov, Socialistična stranka Slovenije (nastala iz Socialistične zveze delovnega ljudstva) pa 5,5 odstotka glasov.

V zvezo Demos so se konec 1989 združile Socialdemokratska stranka Slovenije, Slovenski krščanski demokrati, Liberalna stranka, Zeleni Slovenije, Slovenska kmečka zveza - Ljudska stranka ter Slovenska demokratična zveza, katere člani (Igor Bavčar, Dimitrij Rupel in Janez Janša) so po volitvah dobili za pripravo državne osamosvojitve odločilne državno politične resorje v vladi (notranji, zunanji, obrambni).

Nastanek demokratične opozicije se povezuje z znamenito 57. številko Nove revije, v kateri je skupina izobražencev (France Bučar, Tine Hribar, Peter Jambrek, Jože Pučnik, Dimitrij Rupel in Ivan Urbančič) spomladi 1987 objavila svoje prispevke za slovenski narodni program.

V njem so suverenost razumeli kot pogoj za to, da narod postane nacija z lastno državo, in vztrajali, da izvirna suverenost pripada narodom, ne federaciji, vendar pa mora postati narod suveren najprej v sebi in se znebiti skrbništva zveze komunistov.