17 ur se je nad prepadom držala le za korenine borovnic

Pred 22 leti je mlada raziskovalka na Aljaski doživela nekaj, kar bi marsikdo opisal kot nočno moro. Sama pa danes pravi, da ji je prav ta izkušnja odprla oči. Dr. Petra Draškovič Pelc je doktorica biomedicine, fotografinja in raziskovalka narave. V oddaji Svet na Kanalu A pa je spregovorila tudi o dnevu, ko je visela nad približno 300 metrov globokim prepadom in se 17 ur oklepala le korenin borovnic. "Moram reči, da sem kar hvaležna za to drugo priložnost. Na nek način mi je odprla oči," je povedala.

Takrat je bila drugič na Aljaski. Po končanem študiju se je vrnila v pokrajino, ki jo je popolnoma prevzela s svojo divjino, prostranostjo in neokrnjeno naravo. Usodnega dne je fotografirala gorske koze. "Ko sem fotografirala gorske koze, mi je nekako zdrsnilo proti prepadu. Ujela sem se za eno borovničevo korenino in na njej obvisela teh sedemnajst ur, dokler me niso s helikopterjem rešili," se spominja.

Bila je sama. Nastanjena je bila pri domačinu, ki je vedel, kam je odšla. Ko se ni vrnila, je hitro posumil, da se je nekaj zgodilo, in sprožil reševalno akcijo. Temperatura se je ponoči približala ničli, pod njo pa je zijala več sto metrov globoka praznina. "V nekem trenutku spoznaš, da kaj dosti opcij nimaš. Karkoli sem prijela, se mi je utrgalo, pod nogami mi je drselo in padalo čez strm rob klifa. Spoznala sem, da je ta "trdna" korenina moj edini rešitelj. Ni bilo druge, ali se spustim in padem, ali pa se preprosto obdržim, ker je to moja edina rešitev."

Čeprav bi marsikoga zajela panika, pravi, da je sama ves čas ostala presenetljivo mirna. "To, da ne bi preživela oziroma da se ne bi obdržala, sploh ni bila opcija," je dejala. Priznava, da ni bila posebej trenirana za takšne napore. "Nikoli nisem bila pretirano športno aktivna, da bi lahko dolgo časa visela. Ampak verjetno se v takih situacijah nekaj aktivira v nas. Predvsem ta volja po življenju, po preživetju." Prav sposobnost, da jo v najtežjih trenutkih ni zagrabila panika, danes vidi kot eno svojih največjih zmag. Po njenem je v takšnih trenutkih odločilno tudi zaupanje vase. "Ne smeš dvomiti vase. Če verjameš, da se lahko držiš, potem vztrajaš. Če se pojavi kanček dvoma, si predstavljam, da tudi tista moč popusti."

Sredi najtežje noči njenega življenja pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Nad njo se je razlil polarni sij. "Kako se hecno sliši, ampak noč je bila prekrasna," pripoveduje. "Doživeti polarni sij je bilo nekaj posebnega. Kljub tej travmatični izkušnji se te takšni trenutki dotaknejo."

Zjutraj je zaslišala helikopter, ki je prečesaval območje. Ker je bila skoraj neopazna med skalami in rastjem, so jo reševalci najprej spregledali. Začela je glasno klicati na pomoč. Njeni klici so bili uslišani. Reševalca sta priplezala do nje, jo navezala in skupaj so se varno spustili v dolino.

Čeprav se po vrnitvi ni takoj odločila za spremembo življenjske poti, danes verjame, da so bili zametki novega življenja položeni prav tisto noč nad prepadom. Kasneje jo je pot pripeljala na Kočevsko. "Kočevski gozd me je začaral," pravi.

Namesto laboratorijskega dela je začela raziskovati divjino, fotografirati živali in obiskovalcem približevati življenje medvedov, pragozdov in gozdnega sveta.

"Želela sem ljudem pokazati to, kar mene navdušuje. Gozd, zveri, naravo. Nekako sem se odločila, da bom to zgodbo razvijala naprej."

Danes veliko govori tudi o pomenu narave za duševno zdravje. "Brez dvoma gozd deluje terapevtsko," pravi. "Tudi sama sem šla skozi obdobje izgorelosti. Zdaj, ko sem leta vsak dan v gozdu, vidim, kako blagodejno vpliva na ljudi."

Posebej dragoceni so po njenem mnenju kočevski pragozdovi, med njimi tudi pragozd Krokar, ki je pod zaščito Unesca. "To so tako dragoceni predeli narave, nedotaknjeni in neokrnjeni. Prav je, da jih pustimo čim bolj divje in mogočne."

Po vsem, kar je doživela, danes na življenje gleda drugače. "Najti svoj mir in svoje poslanstvo. Da vsako jutro z veseljem vstaneš, čez dan počneš stvari, ki te izpolnjujejo, in da zvečer zaspiš z nasmehom, ker je bil dober dan za tabo. To je smisel življenja."

In kaj bi rada, da si ljudje zapomnijo? "Da smo mnogo bolj povezani, kot si predstavljamo. Z naravo, z ljudmi med sabo. Nismo samo posamezniki, ampak del celote."

Morda pa njena zgodba nosi še eno sporočilo. Da včasih človek šele na robu prepada zares spozna, kako močno si želi živeti. V pogovoru Pogled na Svet pa izveste tudi, kako "preprosto" se je srečati z medvedom iz oči v oči, zakaj bi morali bolj ceniti naravo in tudi njeno zapuščino.