Brez Demosa, brez samostojnosti

Če na prvih demokratičnih volitvah ne bi zmagal Demos, potem danes "verjetno tudi ne bi imeli samostojne Slovenije, ne bi bili člani EU in Nata, evroobmočja in verjetno ne bi potovali brez potnega lista do Severnega pola", je dejal evropski poslanec Lojze Peterle.

Takratni Demokratnični opoziciji Slovenije – Demos, ki je na volitvah dobila 54 odstotkov glasov, je s 17 odstotki sledila naslednica nekdanje Komunistične partije Slovenije in ena od predhodnic današnje SD, Stranka demokratične prenove (ZKS-SDP). Tej je nato s 15 odstotki sledila Liberalno-demokratska stranka (prejšnja ZSMS), slednji pa s petimi odstotki Socialistična stranka Slovenije (prej SZDL).

Prve večstrankarske volitve v novejši slovenski zgodovini so potekale v dveh krogih – prvi 8. aprila 1990, drugi pa 22. aprila 1990. Ob tem so lahko stranke predlagale kandidate v tri zbore: družbenopolitični zbor, zbor občin in zbor združenega dela. Vsak od zborov je štel po 80 poslancev, skupaj torej 240 poslancev.

Poleg dveh največjih, Demosa in ZKS-SDP, je v skupščino prišlo še osem strank: Stranka demokratična zveza – Narodna demokratska, Socialdemokratska stranka Slovenije (predhodnica današnje SDS), Slovenska kmečka zveza – Ljudska stranka (današnja SLS), Zeleni Slovenije, Liberalna stranka, Slovenski krščanski demokrati, Stranka demokratične prenove, Liberalno demokratska stranka, Socialistična stranka Slovenije, poleg njih pa še predstavniki obeh manjšin in nekaj neodvisnih kandidatov

Neposredno je bilo izvoljeno tudi predsedstvo republike – za predsednika Milan Kučan, za člane pa Matjaž Kmecl, Ivan Oman, Dušan Plut in Ciril Zlobec.

Ustanovna seja nove skupščine je bila 17. maja 1990. Za njenega predsednika je bil izvoljen France Bučar.

Predsednik republike je mandat za sestavo nove vlade zaupal predsedniku Slovenskih krščanskih demokratov Lojzetu Peterletu. Njegovo 27-člansko vlado je skupščina potrdila 22. maja 1990.