Pojavila se je jelka, skupina golih in sestradanih pa je zapela Sveto noč

Stefančič, ki so ga ujeli na ljubljanskih ulicah, potem pa zaprli in poslali v taborišče Dachau, od koder so ga nato selili po zapletenem sistemu taborišč, kjer so zaporniki delali za industrijo, ki je poganjala nemški morilski stroj, dokler številni od izčrpanosti in podhranjenosti niso umrli, je nekaj mesecev pred prelomom leta 1944 končal v taborišču Mauthausen, nato pa še njegovi podružnici Gusen. Tam je, kot številni drugi taboriščniki, delal za letalsko industrijo. 

"Potem pa sem imel smolo. Med enim od zračnih napadov, med katerimi smo se morali skrivati v nedokončanih rovih, ki naj bi jih sčasoma spremenili v proizvodne obrate za vojno industrijo, sem se močno udaril in si poškodoval nogo, medtem ko sem skušal najti pot na prosto. Vmes je namreč zmanjkalo elektrike, kar je bilo običajno, in naenkrat je bilo temno kot v rogu, jaz pa sem z nogo ob oviro zadel tako močno, da sem videl vse zvezde."

Ni mu preostalo drugega, kot da poišče pomoč v taboriščni bolnišnici, ki se ji je bilo sicer dobro izogibati iz več razlogov. Najprej je bila to "bolnišnica" v skrajno ohlapnem pomenu besede, saj je bila slabo opremljena in z malo osebja. Potem je bilo tukaj dejstvo, da je odhod v bolnišnico pomenil, da bo taboriščnik ob obleko in bo po koncu zdravljenja naokoli taval gol, kar ni bilo dobro, saj je bila celo v taborišču pomembna osnovna urejenost. Prav tako pa te je odhod v bolnišnico postavil v nevaren položaj, da te bodo spoznali kot nezmožnega za delo in s tem primernega za odstranitev: "Tam so te torej za silo pozdravili ali pa si tam ostal in nato taborišče zapustil skozi krematorijski dimnik." 

"Ampak ni mi preostalo drugega, kot da sem pritaval v bolnišnico. Imel sem srečo, da so me sploh sprejeli, saj so nekatere druge zavrnili iz meni neznanega razloga. Bolniška soba je bila dolga, raztezala se je čez polovico klasične taboriščne barake, notri je bilo kakšnih 100 postelj. Strežniki so bili večinoma Poljaki, bil pa je med njimi tudi Nemec, h kateremu se bomo še vrnili, in ki je bil za razliko od večine Nemcev, ki sem jih srečal v taborišču, dober človek. Med milijoni Nemcev se je namreč našel tudi kdo, ki se mu vse skupaj ni zdelo prav, ki se je spraševal, kaj pravzaprav počnejo."

"Ker sem bil za silo gibljiv, čeprav sem imel poškodovano nogo, sem bil edini, ki je dobil mesto na vrhu dvonadstropne postelje. Imel sem dober razgled na mizo za preglede in na kurjave lačno ognjišče. Kurjave namreč v taborišču nikakor ni bilo v izobilju. Dobili smo dve ali tri brikete kurjave na dan. To pomeni, da je bilo zelo mrzlo in smo se skušali do kurjave dokopati tudi tako, da smo jo kradli, čeprav je bilo to smrtno nevarno."

V taboriščno bolnišnico je prispel dva ali tri dni pred božičem, a se tega pravzaprav niti ni zavedal. Dokler se niso začele dogajati za taborišče "nenavadne stvari": "Nenadoma se je na tisti razmajani mizi znašla jelka. Majhna je bila. Da je prišla v taborišče, me sicer ni presenetilo, kajti v taborišče in iz taborišča se je tihotapilo marsikaj, razen ljudi. In tako sem se skozi to dejstvo zavedel, da bo praznik. V taborišču namreč nismo imeli ure, kateri dan v tednu je, ni bilo vedno jasno, meseci so se zameglili. Edini urnik, ki smo ga poznali, se je gibal okoli "dnevnih pojavov". Zjutraj si vstal, dobil si neko tekočino, ki je bila čaj ali približek kave, opoldne je bilo kakšnih 20 minut odmora za kosilo, nekakšno vodeno čorbo, zvečer pa je druga izmena odkorakala na delo, v barakah pa so rekli, ugasnite luči in dneva je bilo konec." 

Ker je bila torej v bolnišnici jelka, je seveda začel razmišljati o situaciji, v kateri se je znašel. "Spomnil sem se na dom, na pretekle božiče ... Predvsem sem se spomnil tega, da sem se leto prej, torej za praznike leta 1943, do sitega najedel potice, ki jo je nekako uspelo pričarati mami, čeprav so bili to časi, ko ni bilo ničesar. Kako se je znašla, ne vem. No, v taborišču pa sem za večerjo dobil zmanjšano porcijo kruha, kajti kruh je bil za tiste, ki niso delali, zmanjšan. Tako da sem žvečil tisti kruh, prav tako sem imel še nekaj ostankov majhnega, skromnega paketa, ki sem ga pred božičem dobil od doma. Ti paketi so pravzaprav marsikoga obdržali pri življenju. Božični večer v taborišču je tako mineval v situaciji primernem turobnem ozračju." 

"Ko smo že bili blizu tega, da zavpijejo, naj ugasnemo luč, se je sredi tiste pridušene svetlobe prikazalo pet golih, sestradanih oseb, ogrnjenih z bornimi odejami. Zbrali so se okoli smrečice, ki je bila okrašena s predmeti, ki so spominjali na sveče, a je pravzaprav šlo za ničvredne približke cigaret, polnjenih s slamo. Te cigarete so preprodajali v taborišču oziroma si jih kdaj celo dobil, če si bil "priden delavec". No, tista skupina bolnikov, neobritih, umazanih ljudi, takšne so pač namreč bile taboriščne razmere, je odpela Sveto noč. Kako so prišli na to idejo, je zame ostala uganka, so pa od nemškega bolničarja, za katerega se je izkazalo, da je tudi tisti, ki je priskrbel jelko, za nagrado dobili vsak eno skodelico redke zelenjavne juhe. Presrečni, da so dobili nekaj hrane, so odtavali nazaj v posteljo. Kasneje sem ugotovil, da so bili pevci madžarski Judje, saj so takrat sesuli Madžarsko, ki je nekaj časa uspešno ščitila Jude, potem pa so jih tudi peš pošiljali v taborišča, kot sta bili Mauthausen in Gusen." 

"Tako se je božični večer končal. Tisto noč sem kar dobro spal. Zjutraj pa sem se zbudil in slišal nek ropot. Zaslišal sem strežnika, ki je odprl okno in zavpil v poljščini – koliko jih pa imaš? Mislim, da je rekel 29. Vprašal sem ga – 29, česa? Pa je dejal, da so čez okno pravkar zmetali 29 trupel. Kaj pa pri nas, sem vprašal? Pa je rekel, da jih imamo tudi pri nas in da jih bodo vrgli skozi okno. To je bil začetek božičnega dne, preostanek pa je minil klasično taboriščno."

"Taborišče je bilo namreč poseben svet, tu ni bilo praznikov. Tudi zato, ker je bilo taborišče odmaknjeno od civilizacije. Drugače je bilo, denimo, ko sem bil v taborišču v francoskem Sainte Marie aux Minesu, ki je bilo locirano tako, da smo na delo hodili skozi celotno mesto. Tam smo ob nedeljah slišali zvonove, videli ljudi pred cerkvijo. Na nas to ni imelo vpliva, razen tega, da sem nekoč dobil košček šarklja."  

"Tudi z bolniki v bolnišnici smo se nasploh malo pogovarjali. Bili smo pravzaprav tujci. Med bolniki ni bilo mojih taboriščnih prijateljev, še Slovenec je bil le eden in nekaj časa me je skrbelo zanj. Je pa preživel in sva se kasneje še srečala, čeprav je imel v času, ko sva bila skupaj v taboriščni bolnišnici, ranjeno peto in rane v taborišču so bile težava, saj so se težko pozdravile. Tukaj namreč ni bilo niti pravih obvez, uporabljali so kar nekakšen papir."

"Nekoliko bolj "slovesen taboriščni dogodek" je bilo novo leto. V taborišču so namreč dejansko proslavljali prihod novega leta. In sicer tako, da je komanda dovolila, da smo bili pokonci do polnoči. Kaj bi delali do takrat, ne vem. Se je pa pojavilo več skupin, sam sem videl češko in špansko, ki so hodile od barake do barake in pele. V taborišču so bila namreč tudi glasbila. Ko so odpeli, so rekli srečno novo leto in šli naprej. Še ena španska navada pa je bila, da so se za novo leto mazali s sajami. Peči so bile tako naslednji dan zavidljivo čisto čiste, jaz pa cel črn." 

"Ampak tudi ob novem letu v taborišču nismo imeli kakšnih posebnih pričakovanj. Apatija je bila velika, vsak si je mislil svoje. Jaz sem si recimo rekel: nekaj se bo pa vendarle spremenilo, premaknilo. Velika težava je sicer bila, da nismo imeli informacij. V Franciji so nam marsikaj povedali zunanji mojstri, ki so prihajali v taborišče, tukaj pa ni bilo ničesar, ukinili so še nemške časopise, ki so bili sicer strogo režimski, a dokler so prihajali, se je dalo vsaj med vrsticami prebrati kaj uporabnega. Tako smo se večinoma pogovarjali vsakodnevne reči in o svojem življenju."

"Potem pa je bilo taboriščnega obdobja na srečo konec in vrnil sem se domov. Prvi božič in novo leto po taborišču sem preživel v Gornjem Gradu. Božič smo praznovali z družino, potem pa je prišlo novo leto in z njim velika veselica v sokolskem domu. Tam so bili moji vrstniki, med njimi dekleta, ki so nas povabila, da zabavo nadaljujemo pri njih doma. Pa smo šli. Odločili smo se, da ure pomaknemo eno uro nazaj in še enkrat praznujemo prihod novega leta. Poleg tega smo se ga izdatno napili."

"Po vojni so nato božični večeri pridobili na pomenu, ljudje so se spremenili, prišla je nova generacija. Režim sicer božiču ni bil naklonjen, čeprav sam božič bolj kot verski praznik vidim kot ponovitev stare poganske navade, ko se noč poslovi in pride dan. Ta praznovanja so bila nato skozi leta pogosto zelo zanimiva."

"Zdaj pa so seveda spet svojevrstna. Ljudje seveda negodujejo, saj so bili leta vajeni, da smo imeli bučne proslave in praznovanja, tega pa v koronskih časih ni. Toda ne pomaga negodovati, živimo lahko samo v upanju, da se bo vse skupaj končalo. Jamranje je nesmiselno. Bolezen je prišla in bo tudi odšla, mi pa se moramo truditi, da bo odšla čim prej in pustila čim manj (družbenih) posledic."